Jedro

Tožnica s predmetno tožbo izrecno ne zahteva ugotovitve obstoja pogodbenega razmerja med njo in toženci (to je etažnimi lastniki), ampak ugotovitev, da ni prenehalo takšno razmerje, ki je nastalo v skladu s pogodbo o upravljanju. To obenem pomeni, da pravno razmerje (sedaj) še vedno obstoji.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sklepa razveljavita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 30. 9. 2016 tožbo zavrglo. S sklepom z dne 15. 2. 2017 pa je odločilo, da je dolžna tožeča stranka v roku 15-ih dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.267,82 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prvega dne prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Zoper oba sklepa se pritožuje tožnica.

3. Zoper sklep z dne 30. 9. 2016 se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek (skupaj s stroškovno posledico). Poudarja, da naj bi bila izpodbijana odločitev zanjo odločitev presenečenja in pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Njen zahtevek naj bi bil popolnoma razumljiv, jasen, dopusten ter v skladu s prvim odstavkom 181. člena ZPP. Sodišče ji svojega pravnega stališča, v skladu s katerim je izpodbijano odločitev sprejelo, ni razkrilo, čeprav bi to moralo. Sama je svoj zahtevek postavila ob upoštevanju pravnomočne sodne odločitve istega sodišča v enaki (oziroma podobni) zadevi opr. št. P 2305/2012-I, v kateri je sodišče dne 5.1.2015 odločilo o enako postavljenem zahtevku. Sodišče bi jo moralo pozvati na popravo tožbe. Za tako odločitev sodišče ni imelo podlage niti v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Odvzelo ji je možnost obravnavanja pred sodiščem. Poudarja, da družba A d.o.o. kljub njenemu pozivu ni dokazala upravičenosti za opravljanje upravniških storitev. Sodišče naj bi po predhodnem preizkusu tožbe brez ugovora tožene stranke uradoma zavrglo tožbo, čeprav glede na sodno prakso, ki jo izpostavlja pritožba, in 274. člen ZPP, tega ne bi smelo storiti (pritožnica se sklicuje na VSL sklep I Cp 1330/2010). Sodišče je na napačen način opravilo presojo obstoja njenega pravnega interesa za tožbo, Pritožnica pojasnjuje, kaj je v zvezi s tem navedla v tožbi oziroma v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče naj bi svojo odločitev o tem, da tožnica nima pravnega interesa, oprlo na eno samo odločilno dejstvo, in sicer to, da je v času odločanja upravnik zgradbe družba A. d.o.o., ki naj bi bila vpisana v register upravnikov. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj naj bi ji bila kršena pravica do obravnavanja, oziroma zakaj naj bi bila izpodbijana odločitev popolnoma neobrazložena ter posledično nezmožna preizkusa. V kolikor je sodišče menilo, da gre v konkretnem primeru za enotno sosporništvo, je tako stališče zmotno. Zato ne bi smelo učinke pravnih dejanj zgolj dveh tožencev pripisati vsem tožencem oziroma vsem etažnim lastnikom. Poudarja, da je v zvezi s pravnim interesom podala številne trditve. Etažni lastniki so v razlogih za odpoved navedli tudi krivdne razloge in očitke, ki niso resnični. Le v tem postopku bi tožnica lahko dokazovala, da ti očitki ne držijo, da zato odpoved ni utemeljena ter da posledično pogodba tudi ni prenehala, s čimer bi bil zavarovan in ohranjen njen ugled kot upravnika. Skopa in materialnopravno neobrazložena naj bi bila tudi ugotovitev, da si tožnica ne bi mogla v primeru uspeha vzpostaviti svojega položaja upravnice, in sicer ker naj bi iz pogodbe o opravljanju upravniških storitev z dne 15. 12. 2014 izhajalo, da je v času odločanja upravnik zgradbe družba A. d.o.o. Omenja, kaj naj bi sodišče pri tem spregledalo. Napačna je tudi ugotovitev, da vpis družbe A. d.o.o. v register upravnikov za predmetno stavbo kaže na to, da je ta družba upravnik stavbe ... in na njen (trenutni) mandat za opravljanje upravniških storitev. Obstoječa sodna praksa in določbe SZ-1 takemu zaključku nasprotujejo.

4. Toženca C. C. in D. D. v odgovoru pritožbi nasprotujeta in predlagata potrditev izpodbijanega sklepa.

5. Tožnica se tudi zoper sklep o stroških z dne 15. 2. 2017 pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma podredno, da ga spremeni tako, da zahtevo tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne ter odloči, da je slednja dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tega postopka. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, zakaj naj bi bila omenjena odločitev nepravilna.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Kot je razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 30. 9. 2016, je sodišče prve stopnje kot razlog za nedopustnost predmetne tožbe izpostavilo nedopustnost ugotovitve, ki se z njo uveljavlja. Pri tem je sklicujoč se na 181. člen ZPP2 in pravno teorijo pravilno pojasnilo, da je moč s tožbo zahtevati le ugotovitev (ne)obstoja pravice oziroma pravnega razmerja (v času zaključka glavne obravnave3), ne pa morebitnega obstoja pravnega razmerja v preteklosti, prav tako ne ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Vendar pa za nobenega od teh zadnje dveh omenjenih (nedopustnih) primerov v konkretnem primeru ne gre. Tožnica s predmetno tožbo resda izrecno ne zahteva ugotovitve obstoja pogodbenega razmerja med njo in toženci (to je etažnimi lastniki na naslovu ...), ampak ugotovitev, da takšno razmerje (nastalo po Pogodbi o upravljanju št. .../2002 z dne 23. 10. 2002) med njimi ni prenehalo. Vendar pa takšna ugotovitev (kot to tožnica upravičeno poudarja v pritožbi) obenem pomeni prav ugotovitev, da takšno pravno razmerje (sedaj) še vedno obstoji.4 Iz omenjenega razloga zaključku sodišča prve stopnje, da takšna ugotovitvena tožba ni dopustna, ni moč slediti.

8. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe (274. člen ZPP) izpostavilo tudi neobstoj tožničine pravne koristi (interesa) za takšno ugotovitveno tožbo (12. točka obrazložitve sklepa z dne 30. 9. 2016).5 Kot razlog za tak zaključek je pred tem (v 10. točki obrazložitve) navedlo, da naj bi bil na podlagi z etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu ... sklenjene pogodbe o opravljanju upravniških storitev (z dne 15. 12. 2014) upravnik zgradbe drug subjekt6 (ki naj bi bil tudi vpisan v register upravnikov) ter da tožnica ne bi mogla vzpostaviti svojega položaja upravnika. Glede omenjenih razlogov pritožba upravičeno izpostavlja, da so preskopi. Tožnica je namreč že v tožbi, kar se tiče vprašanja svojega pravnega interesa za predmetno ugotovitveno tožbo, podala konkretno in obširno obrazložitev (glej npr. stran 9 tožbe), do katere se sodišče prve stopnje ni (ustrezno) opredelilo. Poleg tega pa utemeljeno navaja, da je vpis7 v register upravnikov (zgolj) deklaratorne narave.8 Tudi z ozirom na navedeno zaključek sodišča prve stopnje, da tožničina pravna korist za vložitev ugotovitvene tožbe ni podana, ni dovolj pojasnjen, na drugi strani pa so tožničine navedbe o obstoju le-te ostale prezrte.

9. Iz predhodno omenjenih razlogov je bilo potrebno sklep o zavrženju tožbe z dne 30. 9. 2016, posledično pa tudi sklep o stroških z dne 15. 2. 2017, razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP.). Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju ponovno preizkusi, ali je podan (oziroma izkazan) tožničin pravni interes9 za predmetno tožbo. V kolikor bo ugotovilo, da ni, pa naj v zvezi s tem poda natančne razloge oziroma se konkretno opredeli do navedb, ki jih je tožnica v zvezi s tem podala.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Torej sedanjega obstoja. 4 Navedba sodišča prve stopnje (glej 10. točko obrazložitve sklepa z dne 30. 9. 2016), da naj bi tožnica zahtevala ugotovitev obstoja pogodbenega razmerja v preteklosti ter da to ni prenehalo, ne drži, tudi sicer pa je (sama za sebe) protislovna. 5 Pravni interes kot procesna predpostavka za dopustnost tožbe se za razliko od oblikovalne in dajatvene pri ugotovitveni tožbi ne domneva, ampak ga je potrebno (posebej) izkazati (glej sklep VS RS II Ips 246/2000 z dne 8. 11. 2000 in A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list RS, 2010, druga knjiga, str. 148 - 152). 6 In sicer A. d.o.o. 7 Katerega (kot je bilo omenjeno) v zvezi z „novim“ upravnikom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavlja sodišče prve stopnje. 8 Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi X Ips 80/2011 z dne 30. 8. 2012 pravno razmerje med etažnimi lastniki in upravnikom učinkuje že pred vpisom v register in neodvisno od njega, zaradi česar morebitni izostanek ali nepravilnost vpisa v register ne vpliva na vprašanje, kdo ima mandat za upravljanje stavbe (glej tudi VSL sodbo II Cp 1845/2013 z dne 5. 11. 2013 oziroma drugi odstavek 167. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 69/2003, s kasnejšimi spremembami). 9 Ker mora biti ta ves ta čas podan, na njegov obstoj sodišče po uradni dolžnosti (in ne le na ugovor nasprotne stranke) pazi ves čas postopka na prvi stopnji (in ne le ob predhodnem preizkusu tožbe oziroma preden to pošlje toženi stranki v odgovor). V zvezi s svojim (drugačnim) naziranjem se pritožnica sklicuje na odločbe, ki niso obravnavale obstoja pravnega interesa, ampak (procesne) predpostavke pravočasnosti vložitve tožbe (glej VSL sklep I Cp 1330/2010 z dne 23. 6. 2010) oziroma (stvarne, krajevne) pristojnosti sodišča (I R 3/2003 in I R 5/2003).