Jedro

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka poudarja, da je bistvo tega upravnega spora v uporabi materialnega prava, kar je tudi tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi. Glede na to ni utemeljena zahteva tožeče stranke v pritožbi, naj se opravi glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1150/98-10 z dne 6.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.1998, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 12.12.1997, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za povračilo dela carine, plačane za blago, ki je bilo uvoženo z uvozno carinsko deklaracijo z dne 9.8.1996, Carinske izpostave L., za proizvodnjo blaga za izvoz po sistemu povračila carine.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 1. - 3. točke 89. člena, 1. odstavka 92. člena, 5. odstavka 99. člena in 8. odstavka 158. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile ob uvozu obračunane vse dajatve, ki jih je tožeča stranka tudi plačala. Skratka carinski postopek je bil deklariran kot postopek po sistemu povračila carine po 1. točki 89. člena CZ in v skladu z deklaracijo tudi realiziran. Tožena stranka je tožečo stranko utemeljeno opozorila na možnost umika že sprejete deklaracije v primerih, ko je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek iz izpeljava deklariranega postopka ne bi bila več upravičena zaradi nenamerne napake ali zaradi posebnih okoliščin (51. člen CZ), kar pa tožeča stranka v predpisanem roku ni izkoristila. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. Nedvomno tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za vračilo plačane carine po določbi 5. odstavka 99. člena CZ, niti ne po določbi 8. odstavka 158. člena CZ. Blago, za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo nesporno izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do izvoza blaga v nespremenjenem stanju, kot jih pojasnjuje tožeča stranka v tožbi, ne morejo vplivati na odločitev v tej upravni stvari. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je šlo za začasni uvoz blaga. V sporni uvozni carinski deklaraciji je tožeča stranka nedvomno deklarirala sistem povračila carine (sistem povračila carinskih dajatev - šifra 4100 v polju 37 deklaracije), kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Res je sicer, da je carinski organ izdal dovoljenje za začasen uvoz blaga na oplemenitenje, vendar pa je iz listin, ki so priložene uvozni carinski deklaraciji, razvidno, da se je tožeča stranka poslužila sistema povračila carine, ki ji je bila po zahtevkih, v katerih so bili izpolnjeni pogoji iz 5. odstavka 99. člena CZ, tudi vrnjena. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka dejanskih ugotovitev ne prereka, ampak v okviru ugovora nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja prereka zgolj pravno presojo ugotovljenih dejstev, je sodišče odločalo na nejavni seji. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in da temelji na zakonu, je sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Zahtevala je, da se opravi glavna obravnava. Ker sodišče prve stopnje temu zahtevku ni ugodilo, je po njenem mnenju podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS, saj je to vplivalo na odločitev. Na obravnavi bi lahko predložila še nove dokaze glede utemeljenosti zahtevka za povračilo carine, stranki pa bi lahko poskušali skleniti tudi poravnavo. Res pa je, da je bistvo tega upravnega spora v uporabi materialnega prava, kar je tudi tožena stranka navedla v svoji izpodbijani odločbi. Meni, da je upravičena do povračila carine ne glede na pravno podlago, na katero se je sklicevala pri zahtevku za vračilo carine. Podala je zahtevek in po njenem mnenju sploh ni pomembno, na katero določbo CZ se je pri tem pravilno ali zmotno sklicevala. V tožbi je jasno navedla, na podlagi katerih predpisov zahteva vračilo carine in se pri tem sklicevala na to, da je začasno uvozila blago, ki je bilo last tujega partnerja ter plačala carinski dolg. Zaradi razlogov, ki niso bili na njeni strani, niti ni nanje mogla vplivati, je prišlo do prekinitve posla s tujim partnerjem. Zato je blago vrnila v tujino neuporabljeno. Glede tega, ali to drži ali ne, po njenem mnenju dejansko stanje ni razčiščeno. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi pravila postopka, ne le s tem, ko kljub njeni posebni zahtevi ni opravilo glavne obravnave, ampak tudi s tem, ko ji pred svojo odločitvijo na nejavni seji sploh ni posredovalo odgovora na tožbo, ki ga je vložila tožena stranka, čeprav se sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve sklicuje tudi na vsebinske navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je povsem nerazumljiva v delu, ko sodišče navaja: "da je iz listin, ki so priložene uvozni carinski deklaraciji, razvidno, da se je tožeča stranka poslužila sistema povračila carine, ki je bila po zahtevkih, v katerih so bili izpolnjeni pogoji iz 5. odstavka 99. člena CZ, tudi vrnjena". Ta navedba ji je povsem nerazumljiva, saj ni dobila vrnjene plačane carine. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožeča stranka ne nasprotuje, tudi po presoji vrhovnega sodišča tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za vračilo plačane carine po določbi 5. odstavka 99. člena CZ, niti ne po določbi 8. odstavka 158. člena CZ. Blago (vrnjeni sladkor), za katerega se zahteva vračilo plačane carine, je bilo nesporno izvoženo v nespremenjenem stanju, torej ne v pridobljenih proizvodih, kot to zahteva 5. odstavek 99. člena CZ, niti niso izpolnjeni pogoji za poškodovano ali neustrezno blago, kot to določa 8. odstavek 158. člena CZ. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do izvoza blaga v nespremenjenem stanju, kot jih pojasnjuje tožeča stranka v tožbi (nepredvidene težave s pogodbenim partnerjem), kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, ne morejo vplivati na odločitev v tej upravni stvari.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeno navedbo, da je šlo za začasni uvoz blaga, kot neutemeljeno. V sporni uvozni carinski deklaraciji je tožeča stranka deklarirala sistem povračila carine (sistem povračila carinskih dajatev - šifra 4100 v polju 37 deklaracije), kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Res je sicer, da je carinski organ izdal dovoljenje za začasen uvoz blaga na oplemenitenje, vendar pa je iz listin, ki so priložene uvozni carinski deklaraciji, razvidno, da se je tožeča stranka poslužila sistema povračila carine, ki ji je bila po zahtevkih, v katerih so bili izpolnjeni pogoji iz 5. odstavka 99. člena CZ (glej odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 8.9.1997 v upravnih spisih), tudi vrnjena (v znesku 123.028,00 SIT).

Po mnenju pritožbenega sodišča je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, da tožeča stranka dejanskih ugotovitev ne prereka, temveč v okviru ugovora nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja prereka zgolj pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev in je zato sodišče prve stopnje odločalo na nejavni seji. Tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka poudarja, da je bistvo tega spora v uporabi materialnega prava, kar je tudi tožena stranka navedla v svoji izpodbijani odločbi. Glede na to po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena zahteva tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, naj se opravi glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje. Za tako zahtevo ni upravičenega razloga, saj ni podan dejanski stan določbe 4. odstavka 72. člena ZUS (če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe). V konkretnem primeru gre namreč le za pravno presojo ob razčiščenem dejanskem stanju (prejemnik blaga je naknadno, po končanju proizvodnih operacij, del uvoženega blaga v nespremenjenem stanju izvozil iz carinskega območja Republike Slovenije).

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ko tožeči stranki pred svojo odločitvijo ni posredovalo odgovora na tožbo, ki ga je vložila tožena stranka, čeprav se sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svoje odločitve sklicuje tudi na vsebinske navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. ZUS tega sodišču prve stopnje ne nalaga. Sicer pa se tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicuje le na svoje navedbe v s tožbo izpodbijani odločbi oziroma vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Glede na navedeno so neupoštevni pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka tudi sicer le ponavlja trditve, da naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, pri čemer pa za takšne trditve ne navaja nobenih konkretnih dokazov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.