Jedro

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik kupil trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonitega vnosa, in da je dejansko tudi prejel navedeno pošiljko trošarinskih izdelkov, za katere pa trošarina ni bila plačana, je kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro-UPB2 plačnik trošarine za obravnavano pošiljko, in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro).

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana v 1. točki izreka določil trošarinski dolg za 32.895 litrov plinskega olja za pogonski namen, od tega iz naslova trošarine v znesku 10.135,62 EUR, obresti v znesku 793,08 EUR, skupaj 10.928,70 EUR; v točki 2 izreka odločil, da sta trošarinski dolg iz 1. točke navedene odločbe kot solidarna dolžnika dolžna plačati A.A., družbenik družbe B. d.o.o. in tožnik; v 3. točki izreka določil rok za plačilo; iz 4. točke izreka izhaja, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep ter iz 5. točke izreka izhaja, da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil trošarinski nadzor nad družbama uveden na podlagi 90. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDavP-1) zaradi nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov, mineralnih olj iz druge države članice EU v Republiko Slovenijo. Nezakonit vnos trošarinskih izdelkov dokazuje dokumentacija, pridobljena v postopku carinske preiskave, ki jo je izvedel Sektor za preiskave Generalnega carinskega urada. Predmet postopka je vnos pošiljke 32.895 litrov plinskega olja za pogonski namen iz KNCT 2710 19 41, ki je bila nezakonito vnesena v Republiko Slovenijo dne 20. 4. 2005. Iz trošarinskega dokumenta, ki je spremljal pošiljko, je razvidno, da je bilo plinsko olje za pogonski namen iz države članice Evropske skupnosti Republike Avstrije odpremljeno v režimu odloga plačila trošarine. Trošarinski dokument opredeljuje 8. člen Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 103/04, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZTro–UPB2). Na trošarinskem dokumentu št. 33756, ki je spremljal pošiljko, je naveden pošiljatelj C., kot prejemnik je navedena družba B. d.o.o.. Slednja je v navedenem trošarinskem dokumentu v polju C izvoda št. 3 potrdila prejem plinskega olja za pogonski namen. Carinski urad na podlagi vpogleda v svoje evidence ugotavlja, da za pošiljko ni bila obračunana in plačana trošarina v Republiki Sloveniji. Iz računa družbe B. d.o.o. z dne 21. 4. 2005 je razvidno, da je bilo navedeno olje najprej prodano družbi D. d.o.o., nato pa z računom družbe D. d.o.o. z dne 21. 4. 2005 prodano tožniku. Carinski urad je v postopku povabil zakonito zastopnico tožnika, ki je na razgovoru potrdila prevzem navedenega blaga. V skladu z določbo 2. točke 2. odstavka 7. člena ZTro-UPB2 se trošarinski izdelki med Slovenijo in drugimi državami članicami lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, imetniku trošarinskega dovoljenja v Sloveniji. Pooblaščeni prejemnik trošarinskih izdelkov sme na podlagi 1. odstavka 29.a člena ZTro-UPB2 prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga plačila trošarine. Dovoljenje pooblaščenega prejemnika pridobi oseba s sedežem v Sloveniji ob izpolnjevanju pogojev iz 2. odstavka 29.a člena ZTro-UPB2 in ga izda carinski organ. V skladu z 2. točko 4. člena ZTro-UPB2 je imetnik trošarinskega dovoljenja trošarinski zavezanec, ki pridobi dovoljenje carinskega organa, da v okviru svoje dejavnosti v trošarinskem skladišču lahko prejema trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine. Pod pogoji iz 2. odstavka 29.b člena ZTro-UPB2 sme nepooblaščeni prejemnik prejeti pošiljko trošarinskih izdelkov iz druge države članice pod režimom odloga plačila trošarine. Carinski urad je družbi B. d.o.o. dne 7. 3. 2005 izdal dovoljenje pooblaščenega prejemnika, vendar samo za plinsko olje za ogrevanje, ne pa za plinsko olje za pogonski namen. Carinski organ ugotavlja, da je družba B. d.o.o. kljub temu, da za to ni imela zakonske podlage oziroma ustreznega dovoljenja, prejemala trošarinske izdelke - plinsko olje za pogonski namen iz Republike Avstrije v Republiko Slovenijo pod režimom odloga plačila trošarine, kar dokazuje v tem postopku obravnavan trošarinski dokument. Carinski urad se sklicuje na določbe 7. in 8. člena ZTro-UPB2, iz katerih izhaja kdaj je gibanje trošarinskih izdelkov pod režimom odloga plačila trošarine dovoljeno. Prejemnik trošarinskih izdelkov, ki se gibljejo v režimu odloga trošarine, mora upoštevajoč 9. člen ZTro-UPB2 potrditi prejem trošarinskih izdelkov na priloženem trošarinskem dokumentu in vrniti potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju. Skladno z 2. odstavkom 9. člena ZTro-UPB2 prejemnik trošarinskih izdelkov potrdi prejem pošiljke tako, da na trošarinskem dokumentu navede datum in kraj prevzema trošarinskih izdelkov ter podpiše izvod trošarinskega dokumenta, ki ga vrne pošiljatelju oziroma carinskemu organu.

Pri pregledu tretjega izvoda trošarinskega dokumenta, ki je spremljal predmetno pošiljko plinskega olja, je v polju 1 naveden pošiljatelj C., v polju 7 navedenega trošarinskega dokumenta je kot prejemnik navedena družba B. d.o.o. Slednja oziroma njen zakoniti zastopnik A.A. je v navedenem trošarinskem dokumentu v polju C izvoda št. 3 potrdil prejem plinskega olja za pogonski namen. Carinski urad nadalje ugotavlja, da izvod 3 in 4 trošarinskega dokumenta nista bila nikoli predložena v potrditev na Carinski urad Ljubljana. Prav tako ugotavlja, da družba v času prejema pošiljke ni imela podlage za uporabo identifikacijske številke za sprejem plinskega olja za pogonski namen v režimu odloga plačila trošarine iz druge države članice. Zato carinski urad zaključuje, da je šlo v obravnavanem primeru prejema plinskega olja za pogonski namen s strani družbe B. d.o.o. za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Carinski urad se sklicuje na 13.a člen ZTro-UPB2, ki določa kdaj nastane obveznost za plačilo trošarine v Republiki Sloveniji in na določbo 1. odstavka 4. člena tega zakona, ki določa trošarinskega zavezanca. Iz pregledanih obračunov izhaja, da družba B. d.o.o. ni vložila obračuna trošarine za predmetno pošiljko plinskega olja, ki je bila dne 20. 4. 2005 vnesena iz države članice EU Avstrije v Republiko Slovenijo v režimu odloga plačila trošarine. Iz navedenega izhaja, da za pošiljko trošarina v Republiki Sloveniji ni bila nikoli plačana. Carinski urad se pri nastanku obveznosti za plačilo trošarine sklicuje na 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro-UPB2 ter na 6. točko 3. odstavka 17. člena tega zakona, po katerem je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona. Carinski urad ugotavlja, da je na podlagi listin, ki jih navaja in ki so bile pridobljene v postopku carinske preiskave razvidno, da je družba B. d.o.o. prejela iz druge države članice (Avstrije) 32.885 litrov plinskega olja za pogonski namen (D2) v režimu odloga plačila trošarine, čeprav v času prejema blaga ni imela veljavnega dovoljenja za vnos navedenega plinskega olja v režimu odloga plačila trošarine. Prevoznik trošarinskega blaga je E.. Družba B. d.o.o. je z računom št. 190 z dne 21. 4. 2006 prodala trošarinsko blago družbi D. d.o.o.. Slednja se pojavlja v verigi preprodaje omenjenega plinskega olja za pogonski namen le kot vmesni člen. Družba D. d.o.o. je plinsko olje za pogonski namen prodala tožniku. Tožnik je prejemnik blaga, kar je razvidno iz potrdila o iztočeni količini z dne 20. 4. 2005 prevoznika E.. Carinski urad ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo, za katere je v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena ZTro-UPB2 nastala obveznost za plačilo trošarine in zato carinski urad na podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena tega zakona opredeljuje družbo B. d.o.o. kot plačnika nezakonito vnesene pošiljke iz druge države članice. V skladu z navedeno določbo je plačnik trošarine tudi oseba, ki nezakonito proizvede, uvozi, vnese iz druge države članice, prevaža, proda ali kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena tega zakona, zaradi česar je carinski organ tožnika opredelil kot plačnika trošarine nezakonito vnesene pošiljke. Če je v skladu s 17. členom ZTro-UPB2 več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno. V skladu z navedenimi določbami zakona odgovarjata družba B. d.o.o. in tožnik solidarno za plačilo trošarine za predmetno pošiljko. Carinski urad je med postopkom ugotovil, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 31. 1. 2007 družbo B. d.o.o. izbrisalo iz sodnega registra, zato je carinski organ s sklepom z dne 15. 2. 2007 postopek odmere trošarine za nezakonit vnos mineralnega olja zoper navedeno družbo prekinil in nadaljeval postopek odmere trošarine zoper A.A., družbenika družbe B. d.o.o. Carinski urad zavrača pripombe, ki jih je na zapisnik o trošarinskem nadzoru vložil tožnik. Tako zavrača pripombe tožnika, ki navaja, da je povsem zakonito kupil mineralna olja od podjetja D. d.o.o. ter pri tem plačal tudi trošarino, ekološko takso in članarino. Carinski urad navaja, da nikjer v zapisniku ni navedel, da je tožnik kupil predmetno pošiljko nezakonito. Na podlagi evidenc, ki jih vodi, je bilo ugotovljeno, da družba B. d.o.o. ni nikoli obračunala, niti plačala trošarine za predmetno pošiljko plinskega olja za pogonski namen. Plačilo izstavljenega računa za prodane trošarinske izdelke, na katerem je navedeno, da je trošarina vključena v ceno trošarinskih izdelkov, nikakor ne pomeni, da je bila trošarina za te izdelke dejansko tudi plačana. Zakonita zastopnica tožnika je v postopku potrdila, da je prevzela predmetno pošiljko. Carinski urad zavrača tudi nadaljnje pripombe tožnika, ki meni, da ne more biti trošarinski zavezanec, niti plačnik trošarine, še manj pa solidarni dolžnik. Ker je tožnik kupec in tudi prejemnik nezakonito vnesenega blaga, ga je carinski organ opredelil kot plačnika trošarine. Iz 3. točke 1. odstavka 16. člena ZTro-UPB2 izhaja, da nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko so trošarinski izdelki nezakonito vneseni v Slovenijo iz druge države članice, razen v primeru, da fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti v zvezi s trošarinskimi izdelki dokaže, da je trošarinske izdelke pridobila v dobri veri. Tožnik je pravna oseba, ki opravlja dejavnost v zvezi s trošarinskimi izdelki in v skladu s 3. točko 1. odstavka 16. člena tega zakona ni mogoče dokazovanje, da je trošarinske izdelke pridobil v dobri veri (velja samo za fizične osebe). Vsa dejstva v navedenem postopku je carinski urad dokazal z listinami, na katerih temelji ugotovljeno dejansko stanje. Carinski urad je prav tako v postopku do izdaje predmetne izpodbijane odločbe upošteval vse pravice tožnika kot stranke v postopku. Svoje ugotovitve v postopku trošarinskega nadzora je carinski urad skladno z določilom 1. odstavka 130. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) zapisal v zapisniku o trošarinskem nadzoru, ki je bil vročen tožniku. Na podlagi določil 2. odstavka 130. člena ZDavP-2 je bila tožniku dana možnost, da na ugotovitve, navedene v zapisniku, poda pripombe. Carinski urad zaključuje, da tožnik v svojih pripombah in dopolnitvah pripomb na zapisnik o trošarinskem nadzoru ni navedel nobenih dejstev oziroma predložil ustreznih dokazov, ki bi dokazovali nasprotno od ugotovljenega stanja, dokazov in ugotovitev carinskega urada v postopku trošarinskega nadzora.

Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnil drugostopni organ, ki se z ugotovitvami prvostopnega organa strinja.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, saj meni, da je prvostopni organ dejansko stanje ugotovil napačno in nepopolno, zaradi česar so napačno uporabljeni tudi materialni predpisi. Prvostopni organ je povsem neupravičeno plačilo trošarine naložil tožniku kot solidarnemu zavezancu, ob tem pa zanemaril, da za to ni bilo podlage v materialnih predpisih. Sporno plinsko olje je bilo poslano iz Avstrije s strani družbe C.. Trošarina v Avstriji ni bila plačana, pač pa je bila celotna pošiljka pod odlogom trošarine. Kot navaja sam prvostopni organ, se lahko trošarinski izdelki v odlogu plačila trošarine iz druge države članice prejemajo le na podlagi ustreznega dovoljenja, ki ga izda pristojni carinski organ, katerega pa družba B. d.o.o. za predmetno plinsko olje ni imela in ji tudi nikoli ni bilo izdano. Kljub temu je družba B. d.o.o. v sodelovanju z odpošiljateljem iz Avstrije v trošarinski dokument z oznako 33756 v polje 7, v katerega je potrebno vpisati identifikacijsko trošarinsko številko, le-to vnesla, čeprav ta ni veljala za navedeno plinsko olje. Dokument, ki je spremljal pošiljko, bi moral biti predložen (3. in 4. izvod) carinskemu organu, nato pa izvod številka 3 trošarinskega dokumenta (TD) vrnjen odpošiljatelju trošarinskih izdelkov v drugo državo članico, izvod številka 4 pa zabeležen v evidenco trošarinskih dokumentov ter shranjen pri carinskemu organu. Prvostopni organ ugotavlja, da predhodno navedene obveznosti niso bile izpolnjene, ob tem pa zanemari, da za to ni bil odgovoren tožnik in tako njegova solidarna odgovornost ni podana.

Veljavnost identifikacijske številke bi moral preverjati v prvi fazi odpošiljatelj iz Avstrije. Le-ta bi moral ugotoviti, da pošiljka ne more biti obravnavana pod režimom odloga plačila trošarine, kar pomeni, da je solidarna zaveza za plačilo trošarine na odpošiljatelju. Kljub poteku dogodkov, v katerih so sodelovali še drugi, carinski urad zaključi, da sta solidarno odgovorna za plačilo trošarine družba B. d.o.o. oziroma za njo sedaj A.A. in tožnik, ob tem pa brez utemeljenega razloga povsem zanemari odpošiljatelja ter vse preostale „vmesne člene“, to je prevoznika E. d.o.o. ter družbo D. d.o.o.. Prvostopni organ plačilo trošarine povsem neupravičeno naloži tožniku, ki je trošarino dejansko že v celoti plačal. Iz izstavljenega računa št. 184/2005 s strani družbe D. d.o.o., izhaja, da je „v sami ceni obračunana tako trošarina, ekološka taksa in članarina, ki je bila plačana“. Tožnik opozarja tudi na povezanost družbe D. d.o.o. in družbe E.. Ni sporno, da je bil tožnik prejemnik blaga, vendar pa je slednjega povsem veljavno kupil in tudi plačal, vključno s trošarino. Po mnenju tožnika bi moral carinski urad, upoštevajoč vse navedeno, kot plačnika trošarine v prvi vrsti določiti odpošiljatelja blaga, ki pri sestavi TD ni zahteval predložitve trošarinskega dovoljenja oziroma ga ni preveril, nato pa prejemnika, to je družbo B. d.o.o., za njo A.A., nato prevoznika družbo E. d.o.o. in nato kupca, to je družbo D. d.o.o., ki je pri zavajanju in oškodovanju tožnika aktivno sodelovala. Zgolj dejstvo, da je blago neposredno od odpošiljatelja iz Avstrije potovalo do tožnika, brez vmesnega skladiščenja, prav gotovo ne more biti razlog za opredelitev tožnika kot plačnika trošarine. Ker je v konkretnem primeru dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar so napačno uporabljeni tudi materialni predpisi, je potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri izvede predlagane dokaze (zaslišanje prič...) odloči, da se izpodbijana odločba odpravi ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov (prve in druge stopnje) strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (3. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za naložitev plačila trošarine za pošiljko mineralnega olja tožniku na pravni podlagi 6. točke 3. odstavka 17. člena ZTro-UPB2 v povezavi s 16. členom navedenega zakona. Iz ugotovitev obeh organov nesporno izhaja, da je tožnik kupec sporne pošiljke trošarinskih izdelkov, ki je bila predmet nezakonitega ravnanja, in sicer nezakonitega vnosa. Navedeno pošiljko je tožnik tudi dejansko prejel, zato je po mnenju obeh organov (prve in druge stopnje) tudi plačnik trošarine za navedeno pošiljko trošarinskega blaga, za katerega trošarina ni bila plačana, kot solidarni dolžnik (4. odstavek 17. člena ZTro-UPB2).

Iz carinske preiskave in carinskega postopka, ki je bil izveden po pravilih ZDavP-2 izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru pošiljke trošarinskega blaga za nezakonit vnos trošarinskih izdelkov v Republiko Slovenijo. Ugotovljeno je, da se je trošarinsko blago pod režimom odloga plačila trošarine gibalo (glede na dokumentacijo, ki se nahaja v upravnih spisih) od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine, to je družbe C., prejemniku v Sloveniji, družbi B. d.o.o., ki ga je spremljal trošarinski dokument (TD), ki ga je izdal pošiljatelj, in da trošarina s strani pošiljatelja ni bila plačana. Prejemnik družba B. d.o.o. se je lažno izkazovala kot imetnik trošarinskega dovoljenja, ki sme prejemati trošarinske izdelke iz druge države članice pod režimom odloga trošarine, saj za to ni imela trošarinskega dovoljenja v Sloveniji in ni bila pooblaščeni oziroma nepooblaščeni prejemnik trošarinskega blaga v Sloveniji. Na ta način pa je tudi po prepričanju sodišča prišlo do nezakonitega vnosa trošarinskih izdelkov v Slovenijo iz druge države članice. V nadaljevanju je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da za obravnavano pošiljko trošarina ni bila plačana in da so bili trošarinski izdelki sproščeni v porabo v Sloveniji. Posel je tekel tako, se je blago verižno preprodajalo in je bilo istega dne, ko je bilo prevzeto v Avstriji, dostavljeno tožniku, istočasno je bil naslednji dan tožniku že izdan račun za nakup navedenih trošarinskih izdelkov s strani družbe D. d.o.o. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je carinski urad solidarno zavezal k plačilu trošarine prejemnika blaga družbo B. d.o.o. oziroma njenega pravnega naslednika A.A. in kupca blaga, to je tožnika. Po določbi 2. odstavka 16. člena ZTro-UPB2 se trošarina, če je v zvezi s prevozom trošarinskih izdelkov med državami članicami prišlo do nepravilnosti, zaradi katerih je treba v skladu s 1. odstavkom tega člena obračunati trošarino, obračuna v skladu s tem zakonom, če je nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije ali je bila nepravilnost odkrita v Sloveniji, pa ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici je bila dejansko storjena, ali je bila pošiljka odpremljena v drugo državo članico iz Slovenije, pa ni prispela v namembni kraj in ni mogoče ugotoviti, v kateri državi članici je bila dejansko storjena nepravilnost. V obravnavanem primeru je nesporno, da je bila nepravilnost storjena na ozemlju Slovenije, saj je v Sloveniji prišlo do nezakonite potrditve prejema trošarinskih proizvodov, prav tako pa so bili ti proizvodi brez da bi bila plačana trošarina, sproščeni v porabo v Sloveniji. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni zakonski pogoji na podlagi katerih je carinski organ zavezal pravnega naslednika družbe družbe B. d.o.o. in tožnika k plačilu trošarine.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik kupil trošarinske izdelke, ki so bili predmet nezakonitega vnosa in da je tožnik dejansko tudi prejel navedeno pošiljko trošarinskih izdelkov, za katere pa trošarina ni bila plačana, je po mnenju sodišča tožnik kot kupec trošarinskih izdelkov v smislu 16. člena ZTro-UPB2 plačnik trošarine za obravnavano pošiljko in sicer kot solidarni plačnik (4. odstavek 17. člena ZTro-UPB2). Tudi sodišče določbo 4. odstavka 17. člena ZTro-UPB2 razume tako kot carinski organ, in sicer, da lahko med morebitnimi plačniki trošarine iz 3. odstavka 17. člena ZTro-UPB2 izbere več plačnikov kot solidarnih zavezancev za plačilo trošarine kot v obravnavanem primeru.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožnika niso utemeljeni. Po presoji sodišča tožnik neuspešno zatrjuje, da ni plačnik trošarine. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v obravnavanem sporu kupec trošarinskih izdelkov. Tožnik je vedel, da gre za poseben postopek odloga plačila trošarine, blago je bilo prepeljano direktno od dobavitelja do tožnika, kupoprodajni posel se je zgodil že naslednji dan, iz česar je brez dvoma lahko sklepal, da je takšno poslovanje lahko vprašljivo.

Po mnenju sodišča se je gibanje trošarinskih izdelkov v sistemu odloga plačila trošarine od osebe iz druge države članice, ki v skladu z zakonodajo te države lahko pošilja trošarinske izdelke pod režimom odloga plačila trošarine pooblaščenemu prejemniku v Sloveniji po 2. točki 2. odstavka 7. člena ZTro-UPB2, pri prejemniku v režimu odloga plačila trošerine zaključilo s tem, ko je le-ta potrdil prejem trošarinskega blaga v polju C na 3. izvodu TD (1. odstavek 9. člena ZTro-UPB2) in vrnil potrjen izvod trošarinskega dokumenta pošiljatelju. Imetnik odpremnega trošarinskega blaga se je razbremenil odgovornosti, ko je prejemnik prevzel pošiljko in to potrdil. V obravnavanem primeru so bili trošarinski izdelki nesporno sproščeni v porabo v Sloveniji. Ob takem stanju stvari, tuji odpošiljatelj ni odgovoren za plačilo trošarine, ampak je plačnike trošarine treba poiskati z uporabo 17. člena ZTtro-UPB2, kar je carinski urad tudi storil. V zadevi pa ni sporno, da je tožnik kupec in dejanski prevzemnik blaga, kljub temu, da je bila pred njim veriga vmesnih preprodajalcev, se je premik z blagom dejansko vršil le na relaciji od pošiljatelja družbe C. do tožnika, zato vse navedbe glede „drugih“ kupcev, na njegovo obveznost za plačilo trošarine ne vplivajo. Očitke, da naj bi tožnik vse obveznosti poravnal, pa sodišče, ne glede na navedbo na računu z dne 21. 4. 2005 (ki ga je tožniku izstavila družba D. d.o.o.), zavrača. Za navedeno pošiljko trošarinskih izdelkov je bilo namreč ugotovljeno, da je bila sprejeta v sistemu odloga plačila trošarine in nato sproščena v promet tožniku kot kupcu in dejanskemu prejemniku trošarinskih izdelkov in da trošarina ni bila plačana. Zato navedba na računu, da je v ceni obračunana tudi trošarina, ne dokazuje, da je trošarina tudi v resnici plačana.

Tožnik se na dobrovernost kot pravna oseba ne more sklicevati (3. točka 1. odstavka 16. člena ZTro-UPB2). Na dobrovernost se lahko sklicuje le fizična oseba, ki ne opravlja dejavnosti; gre torej zgolj za izjemo. Ne glede na navedeno se tožeča stranka tudi po mnenju sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ne more sklicevati na dobrovernost pri svojem poslovanju, ki je pripeljalo do obveznosti plačila trošarine. Tožnik je namreč sodeloval v trgovanju s trošarinskimi izdelki in ne gre za osebo brez kakršnegakoli poslovnega znanja.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za izvajanje predlaganih dokazov, ker po mnenju sodišča izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer pripomogla k rešitvi tega upravnega spora. Ugotovljeno dejansko stanje med strankami ni sporno, po presoji sodišča pa so bila vsa pravna dejstva, ki so potrebna za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu, ugotovljena.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1), saj dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, med strankami ni sporno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.