Jedro

Zastaralni rok za izpolnitev terjatve, ki je naloženo s sodbo, prične teči s potekom paracijskega roka, če paracijskega ni, pa naslednji dan po vročitvi odločbe.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Dolžnik je zoper dovoljeno izvršbo podal ugovor, v katerem je ugovarjal zastaranju izvršitve terjatve, ker je sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, ki predstavlja izvršilni naslov, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani postala pravnomočna 23.6.1992, predlog za izvršbo pa je izvršilno sodišče prejelo 26.6.2002, torej po preteku 10-letnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor zavrnilo, saj je ugotovilo, da ugovor ni utemeljen, ker je bila dne 23.6.2002, ko bi se iztekel zastaralni rok, nedelja in se je glede na 111. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zastaralni rok iztekel 24.6.2002, tega dne pa je bil predlog za izvršbo oddan priporočeno na pošto, kar se šteje za dan vložitve na sodišče. Zoper takšen sklep je dolžnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navajal, da se določbe ZPP o podaljašnju rokov ne morejo uporabljati, saj se te nanašajo na procesne roke, zastaralni rok v obravnavani zadevi pa ima naravo materialnega roka, glede katerega se uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Iztek materialnega roka pomeni ugasnitev materialne pravice, kar pomeni, da tega roka ni mogoče podaljševati, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Dolžnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in predlog upnika zavrne ter mu naloži povrnitev stroškov dolžnika z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila. Pritožba ni utemeljena. Pri odločanju o vprašanjih, ki jih ureja materialnopravna zakonodaja je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj se določbe tega zakona na podlagi določil 1060. in 1062. člena OZ uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1.1.2002. Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo zastarajo v destih letih (1. odstavek 379. člena ZOR). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (1. odstavek 361. člena ZOR). Upnik je imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, ko je lahko veljavno vložil predlog za izvršbo, to je od dneva, ko je razpolagal z izvršilnim naslovom - izvršljivo sodno odločbo (17. člen ZIZ). Sodna odločba je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (1. odstavek 19. člena ZIZ). Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo začne torej teči z dnem izvršljivosti sodne odločbe, s katero je bila dolžniku naložena izpolnitev teh obveznosti. V obravnavanem primeru je sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. XI Pg 168/91 z dne 12.11.1991, ki predstavlja izvršilni naslov, postala pravnomočna z dnem izdaje sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 1069/92, to je z dnem 23.6.1992. Ker rok za pristovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti s sodbo ni bil določen, je sodba postala izvršljiva z naslednjim dnem, ko je bila dolžniku vročena odločba Višjega sodišča v Ljubljani, saj začne rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžiku odločba vročena (2. odstavek 19. člena ZIZ). Iz spisa ni ravzdno, kdaj je bila dolžniku odločba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.6.1992 vročena, nedvomno pa mu ni mogla biti vročena že 23.6.1992, ker je bila tistega dne šele seja senata višjega sodišča, na kateri je bila sprejeta ta sodba. Četudi bi bila dolžniku sodba vročena že istega dne, torej 23.6.1992, bi sodba postala izvršljiva dne 24.6.1992. Desetletni zastaralni rok je v najboljšem primeru za dolžnika tako začel teči dne 24.6.1992. Dolžnik v pritožbi sicer pravilno navaja, da je zastaralni rok materialni rok in ne procesni rok ter se zato ne morejo uporabljati procesna pravila glede teka rokov, vendar to ne vpliva na končno odločitev v tej zadevi. Po 2. odstavku 77. člena ZOR se rok, določen v tednih, mesecih in letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, na katerega začne teči. Desetletni rok se je tako iztekel ne prej kot dne 24.6.1992, tega dne pa je bil predlog za izvršbo tudi s priporočeno pošiljko, naslovljeno na izvršilno sodišče, oddan na pošto in je tako bil pravočasen (1. in 2. odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub temu pa je pravilno tudi pravno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o podaljšljivosti zastaralnega roka, čeprav sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno pravno podlago. Ker gre za materialni rok je potrebno uporabiti pravila materialnega prava, in sicer 3. odstavek 77. člena ZOR, po katerem se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Ker lahko upnik pretrga tek zastaralnega roka le z določenim aktivnim ravnanjem pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (388. člen ZOR v zvezi s 391. členom ZOR), je potrebo za to, da bi se mu dejansko zagotovila možnost uveljaviti svojo pravico vse do izteka roka, šteti, da se zastaralni rok v soboto in nedeljo ni mogel izteči. Ta dva dni se pri sodišču namreč ne dela (51. člen Sodnega reda), kar pomeni, glede na to, da je bila dne 23.6.2002 nedelja, da upnik tega dne ni imel možnosti vložiti predloga za izvršbo neposredno pri sodišču, omejena pa je bila tudi možnost oddaje vloge priporočeno na pošto. Zastaralni rok se je tudi v tem primeru iztekel z dnem 24.6.2002 in je bil tako predlog za izvršbo pravočasen. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).