Jedro

Za zaključek, da skrbnik s svojim delom ogroža varovankine koristi in za ugotovitev, da bi bilo za varovanko koristneje, če bi imela drugega skrbnika, je treba dejansko stanje temeljito raziskati, tožniku omogočiti sodelovanje v ugotovitvenem postopku, pri tem pa upoštevati skrbnikovo kontinuirano ravnanje, zadevajoč varovanko. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je treba o zadevi odločiti z odločbo, ki mora vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj v nasprotnem primeru njen preizkus ni mogoč.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Murska Sobota, št. 12213-9/2016-15/11 z dne 26. 4. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ tožnika razrešil opravljanja nalog skrbnika za posebni primer A.A. (1. točka izreka) in ji za skrbnika za posebni primer postavil Center za socialno delo Murska Sobota (2. točka izreka). Naloga skrbnika za posebni primer je zastopanje A.A. v postopku namestitve in postopkih koriščenja institucionalnega varstva - podpis dogovora in podpis aneksov k dogovoru o trajanju, vrsti, obsegu in načinu zagotavljanja institucionalnega varstva, podpis oziroma dajanje soglasja o premestitvi znotraj doma ali v drugi dom ter zastopanje pri podpisih izjav, potrebnih v postopkih zdravstveno-negovalne službe in da v teh postopkih varuje njene pravne koristi in interese (3. točka izreka). Naloga skrbnika je tudi zastopanje A.A. v postopku odprtja trajnega SEPA naloga za plačevanje domske oskrbe (4. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, stroškov postopka pa ni bilo (5. in 6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je bil tožnik z odločbo, št. 12213-9/2016-4/11 z dne 5. 2. 2016, ki je postala pravnomočna 1. 3. 2016, postavljen za skrbnika za posebni primer svoji ženi A.A. Oba imata stalno prebivališče v ..., v času izdaje odločbe pa sta bila varovanca Doma starejših X. Prvostopni organ navaja, da je na podlagi prejete pobude Doma starejših X., iz katere izhaja, da tožnik s svojimi dejanji kot mož ogroža svojo ženo A.A. in da tudi kot skrbnik za posebni primer ne izvaja nalog skrbnika za posebni primer v korist svoje varovanke, po uradni dolžnosti speljal ugotovitveni postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izvršuje nalog skrbnika za posebni primer v korist varovanke in kot tak ne more še naprej primerno zavarovati njenih pravic in koristi. Prvostopni organ je opravil terenski obisk in opravil razgovor s tožnikom ter ga seznanil z razlogi razrešitve, o njenih željah pa je skušal opraviti tudi razgovor z varovanko, vendar pa jih slednja ni bila zmožna izraziti. Glede na to, je prvostopni organ tožnika na podlagi 198. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) razrešil kot skrbnika. Ker A.A. nima nobenih drugih ožjih sorodnikov, ki bi lahko skrbeli za njene pravice in koristi, je Center za socialno delo Murska Sobota odločil, da sam prevzame dolžnost skrbnika in zastopa A.A. v navedenem postopku.

3. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je kot drugostopni organ njegovo pritožbo zoper 1. točko izreka zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbo zoper ostale točke izreka pa zavrglo. Drugostopni organ v obrazložitvi povzema ugotovitve prvostopnega organa in navaja, da je njegova odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, pri čemer je Centru za socialno delo pri odločanju o skrbniških zadevah osnovno vodilo korist varovanca. Tožnikovo pritožbo zoper 2., 3., 4., 5. in 6. točko izreka prvostopne odločbe je zavrgel, ker je presodil, da je pritožba v tem delu vložena s strani neupravičene osebe, saj upoštevajoč določbe 42. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnik glede tega nima položaja stranke.

4. Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je pritožbo zoper prvostopno odločitev vložila kot skrbnik za posebni primer, saj varovanka ni sposobna sprejeti ali izraziti voljne ali zavestne odločitve. Razen tega je vložil pritožbo kot stranka z interesom, saj je varovanka tožnikova žena. Glede na to izpodbijani akt posega tudi v tožnikove pravice oziroma njegove neposredne na zakon oprte koristi, zaradi česar je posledično materialnopravno zmotna odločitev upravnega organa druge stopnje o tem, da je treba tožnikovo pritožbo v delu, kjer izpodbija 2., 3., 4., 5. in 6. točko izreka prvostopne odločbe, zavreči. Tožeča stranka navaja, da v obravnavani zadevi niso podani razlogi, ki bi zahtevali, da se tožnika razreši opravljanja nalog skrbnika za posebni primer A.A.. Do svoje žene se nikoli ni vedel grobo oziroma ogrožajoče, kot se mu le to popolnoma pavšalno očita v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi prvostopne odločbe ni z ničemer, sploh pa ne obrazloženo, pojasnila, s katerimi dejanji konkretno naj bi tožnik ogrožal svojo ženo oziroma iz katerih njegovih konkretnih ravnanj oziroma opustitev bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da tožnik ne ravna v skladu z naloženimi nalogami. Posledično tako izpodbijane odločbe v navedenem obsegu sploh ni mogoče preizkusiti. Po oceni tožnika obrazložitev izpodbijane odločbe ni takšna, da bi zagotovila pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, saj v bistvenih točkah ni obrazložena tako konkretno, da bi bila mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Izpodbijana odločba je neargumentirana in v nasprotju z 214. členom ZUP.

5. Zgolj pavšalno sklicevanje na določbe ZZZDR ter povzemanje in citiranje posameznih členov pa še dodatno pritrjuje dejstvu, da tožniku z očitnim spregledom pravno relevantnih dejstev ni bil zagotovljen pošten postopek. Tožnik namreč ne ve in ne razume, katere okoliščine na njegovi strani so tiste, ki narekujejo izdajo izpodbijane odločbe. Kolikor bi se tožena stranka spustila v temeljito in skrbno presojo konkretnega dejanskega stanja, k čemur je sicer skladno z zakonskimi določili tudi izrecno zavezana, bi gotovo ugotovila, da se tožnik do varovanke nikoli ni obnašal na način, da bi jo ogrožal, kot se mu le to sedaj neutemeljeno in dokazno nepodprto očita. Pri tem tožeča stranka poudarja, da je bila dne 5. 2. 2016 izdana odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik v celoti izpolnjuje pogoje in se varovanki postavi kot skrbnik za posebni primer. V vsebini odločbe Centra za socialno delo Murska Sobota je zavzeto stališče, da je po prepričanju prvostopnega organa tožnik primerna oseba za opravljanje dolžnosti skrbnika za posebni primer svoji ženi, saj je takšno dolžnost opravljal že do izdaje te odločbe v celoti in vestno, sposoben pa jo je izvajati tudi v bodoče ter zastopati pravice in interese varovanke v najboljši možni meri. Iz tega razloga je izpodbijana odločba za tožnika toliko bolj nerazumljiva. Tožnik dodaja, da je s svojo ženo živel 53 let, da se je v Dom starejših X. preselil izključno na njeno željo, saj je spoštoval njeno voljo in odločitev, da je na njo čustveno močno navezan, saj med njima obstaja dolgoletna medsebojna vez, ljubezen in povezanost ter spoštovanje. Varovanka je v času bivanja v Domu starejših X. tožnika vsak dan klicala, saj se je bala biti sama in brez njegove navzočnosti. Dne 12. 7. 2016 pa se je tožnik skupaj s svojo ženo odselil iz Doma starejših občanov nazaj domov, kjer jima je uredil tudi zasebno 24-urno oskrbno na domu. Vsega navedenega tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni preverila in pri odločanju tudi ni upoštevala. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, odpravi pa naj tudi odločbo drugostopnega organa v 2. in 3. točki izreka ter zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče iz razlogov, navedenih v izpodbijanem upravnem aktu, tožbo zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Center za socialno delo postavi skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano, pa tudi nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika (211. člen ZZZDR).

9. Na osnovi te določbe je bil tožnik z odločbo Centra za socialno delo Murska Sobota, št. 12213-9/2016-4/11 z dne 5. 2. 2016 postavljen za skrbnika za posebni primer svoji ženi A.A. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo je bil tožnik kot skrbnik za posebni primer razrešen.

10. Center za socialno delo razreši skrbnika, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice ali da s svojim delom ogroža varovančeve koristi ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika (198. člen ZZZDR).

11. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi ugotovitve centra za socialno delo, da tožnik ne izvršuje nalog skrbnika za posebni primer v korist svoje varovanke in kot tak ne more še naprej primerno zavarovati njenih pravic in koristi. V nadaljevanju je navedeno še, da tožnik svojo ženo ogroža in ne ravna v skladu z naloženimi nalogami. Sodišče pritrjuje tožbi, da navedeno ne zadošča za zaključek, da so podani pogoji za razrešitev tožnika kot skrbnika za posebni primer svoji ženi. Podana je le pavšalna ugotovitev, ki ne v prvostopni ne v drugostopni odločbi ni utemeljena z nobenimi konkretnimi dejanskimi okoliščinami in tako iz odločb sploh ni mogoče ugotoviti, kaj je bila dejanska podlaga za takšno odločitev.

12. Za zaključek, da skrbnik s svojim delom ogroža varovankine koristi in za ugotovitev, da bi bilo za varovanko koristneje, če bi imela drugega skrbnika, je treba dejansko stanje temeljito raziskati in ugotoviti, tožniku omogočiti sodelovanje v ugotovitvenem postopku, pri tem pa upoštevati skrbnikovo kontinuirano ravnanje zadevajoč varovanko. Po izvedenem ugotovitvenem postopku je treba o zadevi odločiti z odločbo, ki mora vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj v nasprotnem primeru njen preizkus ni mogoč. To pomeni, da mora vsebovati ugotovitve glede dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP).

13. Izpodbijana odločba ne vsebuje elementov iz 214. člena ZUP in ne navaja konkretnih in argumentiranih razlogov za sprejeto odločitev, zato se je ne da preizkusiti. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. Pri tem je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, saj to že po naravi stvari terja odprava 1. točke izreka.

14. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil upravnega postopka in odločiti z aktom, ki bo imel vse sestavine, ki jih predpisuje ZUP, s posebnim poudarkom na elementih, ki jih mora vsebovati obrazložitev in jih določa 214. člen ZUP (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. V tem postopku pa bo treba upoštevati in obrazložiti stališče tudi do določb prvega odstavka 182. in 183. člena ZZZDR. Iz teh določb namreč izhaja namen zakona, da se za skrbnika postavi, če ni posebnih razlogov proti temu (kot jih določa zakon) varovančev sorodnik, katerega želje se v postopku, če ni razlogov proti, prav tako upoštevajo. Dejansko stanje bo torej treba raziskati in dopolniti tudi v tej smeri.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).