Jedro

(Zgolj) to, da se državni tožilec odloči, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, ne more avtomatično pomeniti, da gre za očitno nerazumnost zadeve.

Morebitno kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča je treba izreči na spoštljiv oziroma dostojen način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Tožnikovo žaljenje in nedostojno pisanje nima nobene povezave z utemeljitvijo vložene tožbe, ampak postopek samo po nepotrebnem obremenjuje in na podlagi vsega navedenega terja ukrep v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2289/2016 z dne 14. 11. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka se za žalitev sodišča v vlogi – tožbi z dne 9. 1. 2017, vloženi 9. 1. 2017, in v vlogi – tožbi z dne 9. 1. 2017, vloženi 11. 1. 2017, v tem upravnem sporu z opravilno številko I U 52/2017, kaznuje z denarno kaznijo v višini 300,00 EUR (tristo eurov).

IV. Izrečeno denarno kazen mora tožeča stranka plačati na račun Upravnega sodišča Republike Slovenije št. SI56011008450088976, sklic 11 46116-7110006-00005217, namen plačila „Denarna kazen po 109. členu ZPP“, v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) pri Okrožnem sodišču v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom tožniku zavrnil prošnjo z dne 2. 7. 2016 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku I Kpd 27022/2016 zaradi kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 288. člena in po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V obrazložitvi ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki mora biti izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilca, in sicer, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navaja, da je tožnik predložil predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper sodnico A.A. Iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani št. Kt/10400/2016/MM z dne 6. 6. 2016 izhaja, da je pristojna državna tožilka zavrgla tožnikovo ovadbo zoper sodnico A.A. zaradi navedenega kaznivega dejanja. Tožnik ima možnost, da skladno s prvim odstavkom 60. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sam začne kazenski pregon zoper osumljeno, vendar meni, da nadaljevanje kazenskega pregona ni razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz prepričljive, skladne in podrobne obrazložitve sklepa o zavrženju kazenske ovadbe izhajajo razlogi, zaradi katerih je okrajna državna tožilka po preučitvi dokumentacije iz sodnega spisa, na katerega se vsebinsko nanaša konkretni primer, kazensko ovadbo zavrgla. S temi razlogi se strinja. Ni podan niti utemeljen sum, da bi osumljena storila kakšno kaznivo dejanje in še toliko manj gotovost, kar se zahteva za obsodilno sodbo. Ni verjetno pričakovati, da bi tožnik kot subsidiarni tožilec uspel in v eventualnem kazenskem postopku dokazal, da je osumljena kriva storitve očitanih kaznivih dejanj oziroma drugače povedano, če tožilstvo po preučitvi predmetne zadeve ni prepoznalo elementov kaznivih dejanj, tega tožnik kot subsidiarni tožilec ne more spremeniti. Ne gre le za pomanjkanje utemeljenega suma, gre za to, da naznanjena dejanja – tudi če bi jih osumljena dejansko res storila, pa jih ni – niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Kazenski pregon zoper osumljeno nima verjetnega izgleda za uspeh in ga ni razumno sprožati, saj so pričakovanja ali zahteve prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

2. Tožnik odločitvi organa za BPP nasprotuje. V tožbi z dne 9. 1. 2017, ki jo je poslal sodišču priporočeno po pošti 9. 1. 2017, navaja, da mu je toženka protipravno odvzela sodno varstvo, ki ga brez brezplačne pravne pomoči ne more biti deležen. Zakon določa, da ima pravico „terjati kriminalca“ zaradi kaznivega dejanja. „Če je to sodnik, je jasno, da nobena tožilka ne bo zoper sodnika dala obtožbe,“ v njegovem primeru je to prepuščeno njemu, on pa brez znanja slovenščine ne more začeti kazenskega pregona. Trdi, da je brezplačna pravna pomoč v postopku subsidiarnega tožilca postopek, ki ni odvisen od odločitve tožilstva. Ob tem, ko z navedbami v tožbi žali sodišče in sodstvo na splošno, smiselno navaja, da ne more organ za BPP odločati, ali bo subsidiarna tožba uspešna ali ne, ker mu ZKP v 60. členu v zvezi s 63. členom tega zakona daje pravico, da prevzame pregon kot subsidiarni tožilec. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in v celoti razveljavi ali odpravi izpodbijano odločbo, podrejeno pa razveljavi ali odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo organu za BPP v ponoven postopek ter ugotovi, da mu je bila kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in obrambe, dostop do sodne veje oblasti in enako varstvo pravic po 2., 22., 23. in 29. členu Ustave. Predlaga tudi, naj ga sodišče oprosti plačila stroškov postopka in sodne takse, ker je prejemnik socialne pomoči. Podrejeno predlaga, naj se ugotovi, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v tovrstnih postopkih sodna taksa ne plačuje.

3. Naknadno je tožnik po navadni pošti poslal še vlogo – tožbo z dne 9. 1. 2017, ki jo je sodišče prejelo 11. 1. 2017. Navaja, da gre za popravljen oziroma lektoriran izvod tožbe. Vsebinsko in po tožbenem zahtevku oziroma predlogu se ne razlikuje od tožbe, vložene 9. 1. 2017. Na nekaterih mestih je spremenjeno besedilo, vendar tudi to še vsebuje žaljive izraze.

4. Po pozivu sodišča skladno z 38. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženka dostavila upravni spis ter sporočila, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa.

K I. in II. točka izreka

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev prošnje za BPP v kazenski zadevi tožniku kot subsidiarnemu tožilcu iz razloga neizpolnjevanja pogoja po 24. členu ZBPP (t. i. objektivni pogoj).

7. Pri presoji dodelitve BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

8. Iz navedenega izhaja, da je treba v okviru odločanja o dodelitvi BPP po 24. členu ZBPP (prvi in tretji odstavek) preveriti, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec za BPP verjetne izglede za uspeh v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, pri čemer pa je obseg tega ugotavljanja omejen na očitne okoliščine in dejstva o zadevi, ki jih lahko organ presodi prima facie; to zarisuje standard očitnosti. Po presoji sodišča navedene določbe 24. člena ZBPP organu ne dajejo podlage (pooblastila) za podrobno vsebinsko presojo dokazov ali posameznega dokaza in preko tega ugotavljanja verjetnosti uspeha v zadevi.

9. Sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru organ za BPP prekoračil pooblastila, ki mu jih daje 24. člen ZBPP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ za BPP svojo odločitev o zavrniti tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči namreč utemeljuje s tem, da če tožilstvo po preučitvi zadeve ni prepoznalo elementov kaznivih dejanj, tega tožnik kot subsidiarni tožilec ne more spremeniti. Vendar pa (zgolj) to, da se državni tožilec odloči, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, ne more avtomatično pomeniti, da gre za očitno nerazumnost zadeve, saj sam zakon (60. člen ZKP) daje oškodovancu možnost, da prevzame pregon. Če je oškodovanec v tem primeru upravičen do BPP, potem ni dopustna taka razlaga 24. člena ZBPP, ki bi mu to možnost dejansko odvzela v tovrstnih primerih že zaradi okoliščine, ker tožilstvo meni, da ni pogojev za nadaljevanje postopka. Organ za BPP se po oceni sodišča v izpodbijani odločbi v bistvenem opira ravno na takšno razlago, ki pa je v nasprotju z ustavnim jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pa tudi s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Organ za BPP sicer v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema nekatere navedbe tožnika. Vendar se do njih opredeli na splošni ravni, moral pa bi konkretno odgovoriti na vsako posamezno, toda upoštevaje pri tem podlago in okvir pooblastil po ZBPP (standard očitnosti iz 24. člena tega zakona), in nato presoditi, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, glede na dejansko stanje verjeten izgled za uspeh oziroma jo je razumno sprožati. Ker tako ni ravnal, je kršil 24. člen ZBPP.

10. Nadalje organ za BPP še ugotavlja, da osumljena ni storila naznanjenih dejanj ter da ta tudi niso predmet pregona kazenskega pravosodja. Vendar pa organ za BPP nima zakonske podlage v ZBPP, da bi se v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči prosilcu spuščal v presojanje o obstoju kaznivega dejanja, in kot v konkretnem primeru še, ali je osumljena storila naznanjena dejanja ali ne. S takšnim ugotavljanjem se presega opisani standard očitnosti. Zato je tudi v tem pogledu napačno uporabil 24. člen ZBPP.

11. Ob tem sodišče še dodaja, da se tožnik tako v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 2. 7. 2016 kot v tožbi izrecno sklicuje na prošnjo oziroma vlogo za brezplačno pravno pomoč. V tožbi med drugim navaja, da je iz obrazca za brezplačno pravno pomoč razvidno, kako je „jasno navedel pravno zadevo“. Vendar pa organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnik take prošnje ni predložil, pri tem pa navedene, očitno sporne okoliščine, kot je razvidno iz upravnega spisa, ni razjasnil. Zato naj v ponovnem postopku organ za BPP razišče, ali je bila prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevnem primeru vložena, in če je bila, naj jo upošteva; v nasprotnem primeru naj tožnika pozove, da jo predloži (če ne bo ugotovil, da je bila (samostojna) vloga za BPP vložena ali če je tudi tožnik na poziv ne bi predložil, bo organ v ponovnem postopku odločal tako, kot v predmetnem postopku, torej na podlagi tožnikovih navedb v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj).

12. Ker izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi prvega v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena je sodišče zadevo vrnilo organu za BPP v ponoven postopek, v katerem je organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (na seji) na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 14. Izrek o stroških in njihovi višini temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je s tožbo uspel, zadeva je bila rešena na seji, v postopku pa ga ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato mu je sodišče, skladno z določbo prvega odstavka 3. člena Pravilnika, priznalo stroške v višini 15,00 EUR. Priznane stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

15. O tožnikovih prošnjah za oprostitev plačila stroškov postopka in taks sodišče ni odločalo, ker stroški postopka niso nastali, zadeve brezplačne pravne pomoči pa so plačila sodne takse oproščene na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah.

K III. in IV. točka izreka

16. Po prvem odstavku 109. člena ZPP v zvezi z 11. členom tega zakona, v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR.

17. Tožnik v predmetni tožbi med drugim navaja: „Kaj je obtožena [sodnica] naredila, izhaja iz priložene tožbe zoper pokvarjeno obtoženo kuzlo. Vi (3 ženske v senatu pa, bog ne daj tale B., hčer ali družinski član C.B.) tožbo zavrnete, saj sodnica, kako Vi mislite ni lopov, in naj ne bi imel izid za uspeh. Iz priloženega odloka USRS izhaja, da na Vašem Upravnem sodišču imate nestrokovnjake, vedno 3 ženske v senatu. Mi to Vaš nestrokovni idiotizem moramo preko USRS popravljati, sram Vas bilo. […] Ne more ena navadna Slovenka na BPP odločati […], ali bo subsidiarna tožba uspešna ali ne […].“ Navaja tudi: „Težko je Vam, pokvarjenim, Slovencem vložiti tožbo, saj to ni mogoče na pošten način storiti. Tri ženske v senatu, kaj bodo odločile, seveda bodo tožbo zavrnile. […] 3 ženske v senatu ne bodo odobrile BPP za tožbo zoper morebitne lopove, kriminalce, droljo sodnico […] Da pa je sodnica, vi menite, ni kriminalec. Oddelek za BPP ni niti pogledal v spis, da bi ugotovil na kakšen način je ta drolja, obtožena sodnica storila kaznivo dejanje […] Upravno sodišče kako vidimo iz priložene sodbe USRS ni strokovno […], pa še […] Vrhovno sodišče nima sposobnosti varovati človekove pravice.“ Kasneje, 11. 1. 2017, je tožnik vložil še vlogo – tožbo z dne 9. 1. 2017, v kateri navaja, da gre za popravljen oziroma lektoriran izvod tožbe. Na nekaterih mestih je spremenjeno besedilo. Med drugim tožnik drugače navaja: „Kaj je obtožena naredila, izhaja iz priložene tožbe zoper pokvarjeno obtoženo sodnico.“ Navaja še, da je Upravno sodišče „hiša nestrokovnih žensk“. Nova vloga – tožba sicer ne vsebuje več vseh prvotno uporabljenih žaljivih izrazov, vendar se s tem tožnik ne more razbremeniti odgovornosti za zapisano v vlogi – tožbi z dne 9. 1. 2017, vloženi 9. 1. 2017, saj je vlogo napisal, podpisal in poslal s tako vsebino.

18. Razžalitev je napad na čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene. Po presoji sodišča tožnik v tožbi podaja nedostojne, negativne vrednostne ocene dela Upravnega sodišča oziroma sodnikov Upravnega sodišča, ki jim z žaljivimi navedbami očita najmanj nestrokovnost, sodnice sodišča, pred katerim je v teku postopek, v zvezi s katerim prosi za brezplačno pravno pomoč, ter na neprimeren način izraža svoj nespoštljiv in prezirljiv odnos do sodstva. Tožnik zmerja sodnico, zoper katero želi kazenski pregon. Trditve, citirane oziroma povzete v prejšnji točki obrazložitve, so žaljive in skušajo jemati ugled sodstvu in naslovnemu sodišču. Varstvu zaupanja v sodstvo ter ugleda in avtoritete sodišča ter sodne veje oblasti pa je namenjeno varstvo po prvem odstavku 109. člena ZPP. Kaznovanje za žaljive vloge omogoča obrambo ugleda oziroma avtoritete sodišč, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter s posplošenimi, z vidika obrambe pravic v konkretni zadevi pa tudi nepotrebnimi napadi na delo sodišča, vzpostavlja nezaupanje v delo sodišč, in kot je ugotovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, je treba upoštevati posebno vlogo sodstva v družbi: kot garant pravice, temeljne vrednote v pravni državi, mora uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešno pri svoji nalogi.(1) Morebitno kritiko sodne odločbe ali ravnanja sodišča je treba izreči na spoštljiv oziroma dostojen način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Tožnikovo žaljenje in nedostojno pisanje nima nobene povezave z utemeljitvijo vložene tožbe, ampak postopek samo po nepotrebnem obremenjuje in na podlagi vsega navedenega terja ukrep v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZPP. Sodišče je zato tožniku izreklo denarno kazen na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP.

19. Glede na vsebino in težo žaljivih navedb ter njihovo kvantiteto v tožnikovih vlogah, pri čemer ni dvoma, da skuša tožnik zavestno spodkopati ugled sodstva, ter upoštevaje socialni položaj tožnika (prosi sicer za brezplačno pravno pomoč, navaja, da prejema denarno socialno pomoč, hkrati pa se predstavlja kot pravni svetovalec s svojo davčno-svetovalno, računovodsko in revizijsko družbo ter kot „sodno zaprisežen sodni tolmač-prevajalec EU za nemški, angleški, italijanski in srbohrvaški jezik, Višje sodišče Luxembourg“), je sodišče odločilo, da je primerna kazen v višini 300,00 EUR. Pri kaznovanju in določitvi višine denarne kazni je sodišče tudi upoštevalo, da je bil tožnik s strani Upravnega sodišča že kaznovan po 109. členu ZPP zaradi žalitve sodišča, (nazadnje) v upravnem sporu I 90/2014, vendar kljub temu s takim ravnanjem tožnik ne preneha. Rok za plačilo kazni je določen v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZPP, ki določa, da ta ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 3 mesecev.

opomba (1) : Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-145/03 z dne 23. 6. 2005.