Jedro

Po presoji sodišča nobena od okoliščin, na katere se je toženka v izpodbijanem sklepu sklicevala kot na podlago za svoje sklepanje o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ni izkazana do take mere, da bi lahko dejansko utemeljila tako sklepanje. Sodišče se sicer strinja, da te okoliščine objektivno, posebno vse skupaj, lahko pomenijo nevarnost pobega, vendar glede na tožnikova jasna, logična in dovolj verjetna pojasnila, ob odsotnosti nadaljnjih, objektivno preverljivih okoliščin (iz upravnosodne prakse izhaja npr. okoliščina večkratnega odhoda iz države ali več držav pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito) to še ne zadostuje za sklepanje, da je ta nevarnost tudi znatna, kar je pogoj, ki ga zakon predpisuje za izrek izpodbijanega ukrepa.

V obravnavani zadevi je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje od toženke ter spremenilo njeno odločitev tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Uredbi Dublin III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1553/2016/3 (1313-07) z dne 27. 12. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožniku A.A. v Centru za tujce, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom z dne 27. 12. 2016 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko drugega člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1. 1998 v Nangarharju, državljana Afganistana, za namen predaje pridrži v prostorih in na območju Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 23. 11. 2016 od 13:45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa toženka navaja, da je tožnik dne 23. 12. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Bolgariji dne 14. 8. 2016. 3. Toženka pojasnjuje, da je tožnika dne 1. 12. 2016 obravnavala Policijska uprava Koper skupaj s še 29 osebami. Iz policijske depeše z dne 3. 12. 2016 izhaja, da so policisti PU Koper pri mejni sekciji HII-3 Kastelec prijeli 30 oseb, med katerimi je bil tudi tožnik, ki niso posedovali potnih listin za prestop notranje meje in so v Slovenijo nedovoljeno vstopili peš iz Hrvaške. Ker osebe niso takoj zaprosile za mednarodno zaščito, so bile pripeljane v Center za tujce v Postojni, kjer so 12. 12. 2016 podale namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji. Dne 23. 11. 2016 je tožnik ob prisotnosti prevajalca in svojega pooblaščenca podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je izjavil, da je zaprosil v Bolgariji ter pojasnil, da je omenjeno državo zapustil, ker tam ni bil zadovoljen.

4. Toženka navaja, da bo pristojnemu organu Bolgarije posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca, citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Sklicuje se na sodbo I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,(2) ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je navedlo tudi, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede opredelitve pojma „nevarnosti pobega“ omogoča določba 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem v smislu (n) točke 2. člena Uredbe Dublin III.

5. Toženka izrazito begosumnost tožnika utemeljuje na dejstvu, da je Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi bilo odločeno o njegovi prošnji, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil zato, ker tam ni bil zadovoljen, vendar pa je toženka prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in da v to ni bil prisiljen. Tožnik je na vprašanje, katera je njegova ciljna država, povedal, da ni imel ciljne države in da je želel v varno evropsko državo, na Hrvaškem pa za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ni niti vedel, kje je Hrvaška. Toženka je kljub temu prepričana, da tožnik niti na Hrvaškem niti v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar je naslednja okoliščina, ki skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 kaže na tožnikovo begosumnost. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način, pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje begosumnost tožnika in je določena v 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. 6. Po mnenju toženke okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo EU. Če bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Toženka je zato prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil premeščen v azilni dom. Tožniku je zato za nadaljevanje postopka nujno potrebno omejiti gibanje, s pridržanjem na prostore Centra za tujce pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije do njegove predaje odgovorni državi članici.

7. Toženka navaja drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 in presoja, da ukrep pridržanja na območje Centra za tujce ne bi omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III, izrečeni strožji ukrep pa je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive.

8. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja, da je bil z ukrepom pridržanja ustno seznanjen 23. 12. 2016, pisni sklep o pridržanju pa je bil izdan 27. 12. 2016, kar je po preteku maksimalnega 48 urnega roka iz četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1, zaradi česar je pridržanje nezakonito. Poudarja, da mora pridržanje v skladu z Uredbo Dublin III temeljiti na objektivnih merilih, ki jih ZMZ-1 ne določa, tako da je pridržanje nezakonito tudi iz tega razloga. Zaradi načela natančnosti in prepovedi analogije, ki izhaja iz 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 6. člena Listine EU in 19. člena Ustave RS, namreč ni dovolj, da bi bili kriteriji določeni v drugem zakonu, ampak jih mora določati ZMZ-1. To potrjuje tudi 15. uvodni stavek Recepcijske direktive, generalni pravobranilec pa je v sklepnih predlogih v zadevi Al Chodor (C-528/15) pojasnil, da država članica ne more pridržati prosilca za mednarodno zaščito po Uredbi Dublin III, če zakonodaja te države ne določa objektivnih meril za ocenjevanje znatne begosumnosti, četudi ta merila izhajajo iz sodne in upravne prakse države članice.

9. Če bi sodišče štelo, da so objektivni pogoji opredeljeni v 68. členu ZTuj-2, pa tožnik poudarja, da pogoji iz tega zakona niso izpolnjeni. Bolgarije ni zapustil samovoljno, saj je na izrecno vprašanje uradne osebe povedal, da je to storil zaradi tepeža s strani policije, neprisotnosti zdravnika in ker ni bilo hrane. Navedel je torej utemeljene razloge, zakaj je zapustil Bolgarijo, toženka pa je protispisno zaključila, da je državo zapustil samovoljno. Razlog iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 tako ni podan. Dodatno pojasnjuje, da mu toženka zgolj tega, da je morda samovoljno zapustil Bolgarijo, ne more šteti v škodo, saj okoliščina zapustitve ene od držav članic velja za vse prosilce, ki jih je treba predati drugi državi na podlagi kriterija prve države. Upoštevanje te okoliščine bi zato pomenilo, da se pridržanje dejansko izvršuje samo zaradi postopka predaje, kar je kršitev prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

10. V skladu s prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, temveč samo tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. To so po stališču Vrhovnega sodišča najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, vsakršno širjenje razlogov oziroma uporaba ostalih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2 pa je po tožnikovem mnenju nezakonito. Uporaba kriterija nedovoljenega vstopa v Slovenijo sama po sebi ni skladna z namenom in cilji Uredbe Dublin III, saj nihče ne sme biti pridržan zgolj zaradi postopka po tej uredbi. Če bi ilegalni prehod meje pomenil begosumnost prosilca, bi bila večina prosilcev izrazito begosumna. Tudi druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za pridržanje. Že sama dikcija „druge milejše okoliščine“ namreč predstavlja domnevo, da prosilec ni izrazito begosumen. Tožnik je poleg tega pojasnil, da je želel v katerokoli varno evropsko državo, na Hrvaškem pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker ni niti vedel, kje Hrvaška je.

11. Tožnik nadalje opozarja, da ga toženka ni seznanila z okoliščino, na katero je oprla svojo odločbo, in sicer, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito 12 dni po tem, ko ga je prijela policija. Toženka tega dejstva ni raziskala, zgolj na podlagi neraziskanega dejstva pa ne more utemeljevati nujnosti ukrepa. Tožnik tudi ni pokazal nikakršnega namena, da v Sloveniji ne bi počakal na dokončno rešitev zadeve in je ob podaji prošnje izrecno pojasnil, da bo počakal na dokončno odločitev v Sloveniji.

12. Toženka ne more utemeljevati uporabe strožjega ukrepa z razlogi varovanja, zaradi katerih milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj pomanjkljivosti na strani toženke ne morejo predstavljati zakonskega razloga za omejitev gibanja na Center za tujce. Nezmožnost uporabe manj prisilnih ukrepov se mora poleg tega nanašati na posameznega prosilca, ne pa na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu in še manj na statistiko samovoljnih zapustitev azilnega doma. Toženka ni utemeljila, zakaj je za tožnika uporabila strožji ukrep, za uporabo tega ukrepa pa po mnenju tožnika ni zakonske podlage.

13. Tožnik nazadnje trdi, da je bil pri samem izvajanju ukrepa pridržanja kršen 10. člen Recepcijske direktive, ter s tem v zvezi opisuje razmere v Centru za tujce. Navaja, da je položaj tožnika primerljiv položaju osebe, kateri je odvzeta prostost v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, tožniku pa ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. Zakonitost ukrepa je zato potrebno presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen EKČP. Tožnik glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in naj obenem ugotovi, da je bilo z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa nezakonito poseženo v njegovo osebno svobodo.

14. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe.

15. Toženka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce Postojna.

18. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

19. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

20. Sodišče uvodoma pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre glede na opis njegovega pridržanja v Centru za tujce, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016.(3) Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(4) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

21. Ob upoštevanju prej navedenih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni državi članici nujen.

22. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(5) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena Ztuj-2. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena).

23. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v več zadevah (na primer v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016) že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(6) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

24. Toženka je izpodbijani sklep o omejitvi gibanja oprla na svojo ugotovitev o znatni nevarnosti tožnikovega pobega, ki jo utemeljuje s sklepanjem, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, pred odločitvijo o njegovi prošnji ponovno samovoljno zapustil državo, saj je to že storil v Republiki Bolgariji. Poleg tega je prehajal državne meje na nedovoljen način in ni zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem, pa tudi ne takoj po prijetju, temveč je to storil šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar po presoji toženke kaže na to, da v Sloveniji sploh ni imel namena vložiti take prošnje.

25. V zvezi s temi razlogi sodišče že uvodoma ugotavlja, da je tožnik na razgovoru ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito glede dveh od okoliščin, na katere se sklicuje toženka, navedel razloge, ki se ne ujemajo s sklepanjem toženke o njegovi begosumnosti. Tako je povedal, da je iz Bolgarije odšel zaradi slabih razmer in pomanjkljive oskrbe, da na Hrvaškem ni zaprosil za azil zato, ker sploh ni vedel, kje je Hrvaška, vso pot pa so ga spremljali tihotapci, glede ciljne države pa je povedal, da je želel v varno državo v EU. Do teh navedb, ki se ne ujemajo z njenim sklepanjem, se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelila, kar že samo po sebi pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka (sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Glede nadaljnje okoliščine, na katero je oprla svoje sklepanje o tožnikovi begosumnosti, namreč da je za mednarodno zaščito zaprosil šele po 12 dneh, toženka tožniku sploh ni omogočila, da bi se o njej izjasnil kot o okoliščini, pomembni za odločitev, kar prav tako pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP), drugačna razlaga slovenskega prava pa bi bila tudi v nasprotju z določbo 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 7. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Procesna direktiva II) po kateri mora organ za presojo med osebnim razgovorom prosilcu zagotoviti možnosti podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v njegovih izjavah. V posledici teh procesnih kršitev je tudi dejansko stanje glede okoliščin, bistvenih za odločitev v zadevi, ostalo pomanjkljivo ugotovljeno.

26. Sodišče je te pomanjkljivosti odpravilo na glavni obravnavi (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 in 51. člen ZUS-1 v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1) s tem, da je tožnika podrobno zaslišalo o okoliščinah, ki po prepričanju toženke kažejo na njegovo begosumnost. Tako je tožnik pojasnil, zakaj se je v Bolgariji počutil ogroženega, v kakšnih okoliščinah naj bi ga policija pretepla, da je hrane v begunskem taborišču večkrat enostavno zmanjkalo in v kakšnih okoliščinah se je zgodilo, da mu ni bila zagotovljena zdravniška oskrba. Njegove navedbe so po presoji sodišča jasne in dovolj prepričljive, saj so po eni strani podrobne in konkretne, po drugi strani pa ne vsebujejo nobene očitne nelogičnosti ali pretiravanja. Sodišče zato nima razloga, da jim ne bi sledilo, ob tem pa smiselno pomenijo tudi dovolj tehten razlog za to, da je tožnik zapustil Bolgarijo pred koncem azilnega postopka. Sodišče posebej poudarja, da se s to presojo ne opredeljuje do obstoja oziroma neobstoja sistemskih pomanjkljivosti pri ravnanju z begunci v Republiki Bolgariji, saj gre pri begosumnosti za izrazito individualno oziroma subjektivno okoliščino, zaradi česar je treba upoštevati predvsem, kako so na tožnikovo ravnanje vplivale individualne izkušnje oziroma dojemanje teh izkušenj.

27. V skladu s sklepanjem, da zgolj zaradi tožnikovega odhoda iz Bolgarije ni mogoče sklepati na njegovo begosumnost, je tudi njegova navedba, ki jo je podal na razgovoru ob vložitvi prošnje in smiselno ponovil na glavni obravnavi, da ob odhodu iz Afganistana ni imel specifične ciljne države, temveč je želel priti v eno od varnih držav EU. Tudi do te navedbe se toženka ni opredelila, po presoji sodišča pa je v nasprotju z njenim sklepanjem, da obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, saj iz njegovih izjav ali katerihkoli drugih dejstev, na katera se opira tožnica, ne izhaja njegova želja ali namera, priti v katerokoli specifično državo EU, kar bi pomenilo motiv za pobeg iz Slovenije.

28. Tožnik je podal tudi smiselno razlago okoliščin, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem oziroma zakaj je to storil šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Glede na okoliščine njegovega potovanja, namreč s pomočjo tihotapcev, deloma peš po gozdovih, je povsem verjetno, da res ni vedel, kdaj je na Hrvaškem in v kateri državi se nahaja, njegova navedba, da prej kot v 12 dneh po nastanitvi v Centru za tujce prošnje za mednarodno zaščito sploh ni mogel vložiti, ker ni imel na voljo ustreznega tolmača, pa se ujema tudi s podatki v upravnem spisu. Tako je v policijski depeši z dne 3. 12. 2016 zabeleženo, da je bil za komunikacijo s tedaj prejetimi tujci poklican tolmač za jezik farsi, za katerega tožnik navaja, da ga razume le slabo, iz depeše z dne 12. 12. pa izhaja, da je skupina tujcev (med katerimi je naveden tudi tožnik) izrazila namero, zaprositi za mednarodno zaščito. Kakršnihkoli drugih podatkov o komunikaciji s tožnikom ali uradnih razgovorih z njim v upravnih spisih vse do dneva pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito ni.

29. Na tožnikovo znatno begosumnost ne kaže niti dejstvo, da je meje prehajal na nedovoljen način, saj ni mogoče spregledati, da tujci, ki v države članice EU prihajajo z namero zaprositi za azil, večinoma vstopajo nezakonito, saj nimajo dovoljenj za bivanje, za združitev z družino ali za kakšen drug zakonit vstop na ozemlje EU, zaradi česar bi se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa torej dejansko približala stanju, ko bi bil tujec pridržan zgolj zato, ker je prosilec, kar pa je po prvem odstavku 28. člena Dublinske uredbe in prvem odstavku 26. člena Procesne direktive II prepovedano. Po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. Tudi iz tožnikovih izjav izhaja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za mednarodno zaščito, tako da po povedanem dejstvo, da je prehajal meje držav na nedovoljen način, samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

30. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča nobena od okoliščin, na katere se je toženka v izpodbijanem sklepu sklicevala kot na podlago za svoje sklepanje o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ni izkazana do take mere, da bi lahko dejansko utemeljila tako sklepanje. Sodišče se sicer strinja, da te okoliščine objektivno, posebno vse skupaj, lahko pomenijo nevarnost pobega, vendar glede na tožnikova jasna, logična in dovolj verjetna pojasnila, ob odsotnosti nadaljnjih, objektivno preverljivih okoliščin (iz upravnosodne prakse izhaja npr. okoliščina večkratnega odhoda iz države ali več držav pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito) to še ne zadostuje za sklepanje, da je ta nevarnost tudi znatna, kar je pogoj, ki ga zakon predpisuje za izrek izpodbijanega ukrepa.

31. Sodišče je zato na podlagi prve točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Ker ne iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne iz upravnega spisa ne izhajajo nobene druge okoliščine, ki bi lahko pomenile zakonito podlago za izrek ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, zadeve ni vračalo toženki v ponovni postopek.

32. Sodišče ni posebej odločalo o tožbenem zahtevku, naj se ugotovi, da je bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode, saj je ugotovitev o nezakonitosti izpodbijanega sklepa zajeta že v točki I. izreka te sodbe, sodišče pa nima podlage, da bi štelo, da sta bili v obravnavani zadevi vloženi tako izpodbojna kot ugotovitvena tožba. Poleg tega je po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pogoj za izdajo ugotovitvene sodbe iz prvega odstavka 66. člena tega zakona, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar pa v obravnavani zadevi glede na določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne drži. K II točki izreka:

33. Po četrtem odstavku 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila toženka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje od toženke ter spremenilo njeno odločitev tako, da je izpodbijani sklep odpravilo, kar po vsebini pomeni odločitev, da ni pogojev za pridržanje tožnika po Uredbi Dublin III. Zato je zoper odločitev sodišča dovoljena pritožba, kar pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ni pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes za odločitev o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe.

34. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, ker bi se sicer tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

35. Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v Zakon o mednarodni zaščiti. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi potrebna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.

36. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V obravnavani zadevi je k času, ki je pretekel do odločitve Upravnega sodišča, treba dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. Gre torej za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti pa – kot rečeno – že zdaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Vse navedeno pomeni, da je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo, ki je celo višja od zakonskega standarda verjetnosti. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni mogoče iskati v tem, da se pridržanje nadaljuje zgolj zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (3) : Odločbe Vrhovnega sodišča so bile sicer izdane še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (4) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (5) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (6) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).