Jedro

Tožeča stranka je napotnico predložila po preteku materialnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 40. člena ZBPP in zato pravico do plačila storitev brezplačne pravne pomoči izgubila. Določitev materialnega prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice do plačila storitev brezplačne pravne pomoči sama po sebi ni neustavna. Ker gre za rok za uveljavljanje pravice na področju upravnega prava, pa z njim tudi ni poseženo v pravice po določbah OZ.

Stališču tožeče stranke, da predstavlja poziv k predložitvi napotnice skladno z določbami ZUP poziv k dopolnitvi vloge, ki naj bi bila z vložitvijo stroškovnika v kazenskem postopku vložena pravočasno, sodišče ni moglo slediti. Tožeča stranka namreč napotnice, ki bi jo bilo skladno z določbami ZBPP in ZUP kot nepopolno vlogo mogoče dopolnjevati, ni predložila (pravočasno).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 1456/2011 z dne 27. 5. 2011. Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka originalno in popolno napotnico vrnila dne 4. 10. 2011, da je stroškovnik oddala na Okrajno sodišče v Ljubljani dne 2. 6. 2011 in da je bila zadnja storitev po napotnici opravljena dne 31. 5. 2011. Ker tožeča stranka napotnice ni vrnila v roku 8 dni po opravljeni storitvi, skladno s petim odstavkom 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) do plačila storitev brezplačne pravne pomoči ni upravičena.

Tožeča stranka sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno odpravi) in naloži toženi stranki, da odmeri stroške tožeče stranke in jih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplača iz proračuna. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka je takoj po izrečeni zavrnilni sodbi (dne 2. 6. 2011) skladno z določili ZKP priglasila stroške v kazenskem postopku in ne službi za brezplačno pravno pomoč in s tem uporabila pravico, da sama določi postopek, po katerem bo stroške uveljavljala. Na poziv tožene stranke, kateri naj bi Okrajno sodišče odstopilo stroškovnik, je tožeča stranka v danem roku napotnico vrnila, saj je sklepala, da gre za dogovor med Okrajnim in Okrožnim sodiščem o plačilu za opravljeno storitev. Tožeča stranka ni imela vpliva na to, kdaj je Okrajno sodišče poslalo Okrožnemu sodišču prijavljene stroške, vsekakor pa je stroške pravočasno priglasila, in sicer tistemu, ki jih je po zakonu dolžan poravnati. Kolikor je tožena stranka menila, da mora stroške kriti Okrajno sodišče, bi morala Okrajno sodišče o tem obvestiti in predlog Okrajnega sodišča za odmero stroškov zavrniti, saj je bil že takrat prepozen, ne pa pozivati tožeče stranke k vložitvi napotnice, po njeni vložitvi pa zahtevo kot prepozno vloženo zavrniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da bi tožeča stranka kot odvetnica morala vedeti, da mora na podlagi 40. člena ZBPP nagrado za opravljeno delo z vrnjeno in podpisano napotnico uveljavljati v zahtevanem roku. Na to pa je bila v odločbi o dodelitvi BPP tudi izrecno opozorjena. Kljub temu napotnice toženi stranki ni vrnila v predpisanem roku, temveč je priglasila nagrado na Okrajnem sodišču v Ljubljani po določbah ZKP. Predlaga zavrnitev tožbe.

V zvezi z navedbami odgovora na tožbo tožeča stranka ponovno pojasnjuje, da napotnice toženi stranki ni predložila, saj je skladno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani stroške priglasila v kazenskem postopku. Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč s sodbo, s katero je obtožbo zoper obdolženko zavrnilo, pravnomočno razsodilo tudi, da skladno z ZKP potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki nagrade zagovornice bremenijo proračun. Da je Okrajno sodišče v Ljubljani stroškovnik tožeče stranke posredovalo toženi stranki, je tožeča stranka izvedela šele, ko jo je tožena stranka (v nasprotju z ZBPP) pozvala k predložitvi izpolnjene napotnice. To je iz razlogov, navedenih v tožbi, predložila v roku, ki ga je določila tožena stranka. Poziv tožene stranke je torej pripeljal do tega, da je tožeča stranka napotnico sploh predložila. S pozivom pa je tožena stranka dejansko priznala pravočasnost priglasitve stroškov na podlagi predloženega predloga Okrajnemu sodišču v Ljubljani v kazenskem postopku in želela le dopolnitev te vloge z napotnico, skladno z določbami ZUP. Sicer pa tožeča stranka meni, da je zakonsko določeni rok za vrnitev napotnice v nasprotju z Ustavo in zakoni. Pri tem poudarja, da se rok za izdajo odločbe o priznanih stroških ne spoštuje in da izvajalci brezplačne pravne pomoči, ne glede na zakonsko določene plačilne roke, na plačilo po izdaji odločbe čakajo skoraj leto dni, pri tem pa morajo odvetniki nemudoma izdati račun in odvesti DDV. Izguba pravice do plačila za opravljeno delo pomeni kršitev Obligacijskega zakonika in Ustave. Tožeča stranka dodatno pojasni še, da je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo izdajo sklepa o odmeri stroškov, pritožbo tožeče stranke pa je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil, ker naj bi bila tožeča stranka dolžna uveljavljati plačilo po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči. Pri tem opozarja na neenotnost sodne prakse in na neskladnost oziroma pomanjkljivost predpisov.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v dejanskem in pravnem pogledu. Sodišče se zato nanje sklicuje in jih na tem mestu ponovno ne navaja (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja skladnosti izpodbijanega sklepa z določbami ZBPP, ki so podlaga za njegovo izdajo. Izvajalec brezplačne pravne pomoči je po 40. členu ZBPP dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za brezplačno pravno pomoč (prvi odstavek). K napotnici, ki jo vrne zaradi obračuna porabljenih stroškov, morajo biti priloženi stroškovniki za opravljena dejanja pravne pomoči (drugi odstavek). Če izvajalec brezplačne pravne pomoči ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči (peti odstavek). Tožeča stranka navedenim določbam zakona nejasnosti ne očita, nanje pa je bila, kot skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja tožena stranka, posebej opozorjena v izreku odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ki je bila podlaga za izdajo napotnice, ter v napotnici, ki se po določbah 39. člena ZBPP izda na predpisanem obrazcu.

Da je tožeča stranka zadnjo storitev po napotnici opravila 31. 5. 2011, ni sporno. Spora tudi ni, da je napotnico predložila dne 4. 10. 2011 in s tem po preteku materialnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 40. člena ZBPP. Ker je s prekoračitvijo navedenega roka pravico do plačila storitev brezplačne pravne pomoči izgubila, je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z ZBPP.

Stališču tožeče stranke, da predstavlja poziv k predložitvi napotnice skladno z določbami ZUP poziv k dopolnitvi vloge, ki naj bi bila z vložitvijo stroškovnika v kazenskem postopku vložena pravočasno, sodišče ni moglo slediti. Tožeča stranka namreč napotnice, ki bi jo bilo skladno z določbami ZBPP in ZUP kot nepopolno vlogo mogoče dopolnjevati, ni predložila. Neutemeljen je tudi očitek šikanoznega ravnanja tožene stranke, ker je tožečo stranko k predložitvi napotnice pozvala že po izteku roka iz petega odstavka 40. člena ZBPP in s tem povzročila izdajo za tožečo stranko neugodnega sklepa. Tožeča stranka je bila namreč napotnico dolžna vrniti skladno s prvim odstavkom 40. člena ZBPP. Da bi na njeni podlagi ne uveljavljala plačila opravljenih storitev, pa ob predložitvi napotnice ni izjavila.

Določitev materialnega prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice do plačila storitev brezplačne pravne pomoči sama po sebi ni neustavna. Ker gre za rok za uveljavljanje pravice na področju upravnega prava, pa z njim tudi ni poseženo v pravice po določbah OZ.

Ker iz navedenih razlogov na podlagi določb ZBPP sodišče tožbenemu predlogu sodišče ni moglo slediti, je tožbo skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Tožbenih navedb, ki se nanašajo na postopanje sodišča v kazenski zadevi, pa sodišče, ob upoštevanju predmeta spora, ni presojalo.

Odločitev o stroških temelji na podlagi četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.