Jedro

Ker namen ni ena od bistvenih sestavin kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ, njegova opredelitev v opisu ni potrebna. Tudi sicer krivdna oblika ni obvezna sestavina niti abstraktnega niti konkretnega opisa tega kaznivega dejanja, temveč jo mora sodišče navesti in utemeljiti v razlogih sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 250.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.3.2004 obs. S.L. spoznalo za krivega dveh poskusov kaznivih dejanj umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni 10 in 6 let zapora. Po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ mu je izreklo enotno kazen 15 let zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je od 16.6.2002 od 15.45 ure dalje prebil v priporu. Po 69. členu KZ mu je odvzelo revolver z napisom KC neznanih številk. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.10.2004 pritožbi obsojenca in zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 200.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil na škodo M.D., v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, ki naj bi ga storil na škodo I.D., pa ob upoštevanju prispevka oškodovanca, da je do ravnanja obtoženega prišlo, odloči o kazenski odgovornosti obsojenca, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pristojnemu prvostopnemu organu.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zagovornikova zahteva ni utemeljena. Opis ravnanja obsojenca ima vse zakonite znake dveh kaznivih dejanj poskusa umora v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Opis subjektivnega odnosa storilca pri storitvi kaznivega dejanja ni nujna, oziroma obvezna sestavina abstraktnega ali konkretnega opisa dejanja, posebno še, če konkreten opis dejanja sam po sebi opredeljuje namen storilca, kot v obravnavanem primeru namen S.L., da je poskusil vzeti življenje I. in M.D., pri čemer je v konkretnem opisu dejanja še enkrat navedel namen obsojenca poskusiti vzeti življenje M.D. Sam konkretni opis obsojenčevega ravnanja pa je takšen, da ni dvoma glede njegovega namena obema oškodovancema vzeti življenje. Tako sodišče ni kršilo materialnega zakona o vprašanju, ali je očitano in opisano ravnanje obsojenca kaznivo dejanje, kot je bilo tudi pravno opredeljeno. V ostalem meni, da se navedbe zahteve nanašajo na očitke sodiščema o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da je v opisu kaznivega dejanja, storjenega v škodo I.D., "izpuščen naklep", ki je po mnenju obrambe bistveni element in bi moral biti naveden tako v abstraktnem kot tudi v konkretnem opisu, zahteva nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

V izreku pravnomočne sodbe je v delu, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, navedeno, da je obsojenec v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti poskušal vzeti življenje I.D. Temu sledi konkretizacija, ki vsebuje poleg modalitet (podatke o času in kraju storitve) tudi konkretna dejstva in okoliščine, s katerimi je opredeljeno obsojenčevo ravnanje ter prav tako navedbo, da je dejanje ostalo pri poskusu zaradi kirurških posegov. V takšnem opisu so zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa umora, ki ga je obsojenec, kot sledi tudi iz nadaljnjega opisa, storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

Vprašanje storilčevega namena je lahko povezano z ugotavljanjem vsebine njegove zavesti in usmerjenosti. V splošnem gre pri namenu storilca za usmerjenost k določenemu cilju, ki ga zasleduje s storitvijo kaznivega dejanja. Praviloma je takšen namen usmerjen k povzročitvi določene prepovedane posledice. Pri posameznih kaznivih dejanjih je namen izrecen zakonski znak kaznivega dejanja (kot na primer pri kaznivem dejanju po 352. členu KZ). Storilec v takem primeru ravna z obarvanim naklepom. Opisi kaznivih dejanj te vrste morajo vsebovati tudi navedbo o tem (posebnem) namenu, ki ga vselej ni mogoče konkretizirati drugače kot s ponovitvijo abstraktne zakonske opredelitve.

Pri kaznivem dejanju umora, ki se lahko stori le naklepno, in sicer z obliko direktnega ali z obliko eventualnega naklepa, namen ni opredeljen kot zakonski znak. To pomeni, da se od storilca ne zahteva delovanje z obarvanim naklepom. Zato namen ni ena od bistvenih sestavin tega kaznivega dejanja, ki bi morala biti opredeljena v opisu. Krivdna oblika storilca pa tudi sicer ni obvezna sestavina niti abstraktnega niti konkretnega opisa tega kaznivega dejanja, temveč jo mora sodišče navesti in utemeljiti v razlogih sodbe. Izrek pravnomočne sodbe vsebuje vse elemente, na podlagi katerih je sodišče ob vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku, sklepalo na obsojenčevo naklepno ravnanje, ki je bilo usmerjeno v odvzem življenja I.D. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Zahteva izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v protispisnosti. V obrazložitvi namreč navaja, da je sklepanje in ugotovitev sodišča, da naj bi si obsojenec ustvarjal pozicijo za uresničitev namere za streljanje na oškodovanca protispisna. Po stališču zahteve so protispisne tudi trditve ošk. I.D., da naj ne bi vedel do samega streljanja, zakaj se prepira z obsojencem. Ugotovitev sodišča, da naj bi obsojenec naklepno streljal proti M.D. je prav tako v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Po določbi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana bistvena kršitev kazenskega postopka, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na to določbo je protispisnost podana le takrat, kadar sodišče v razlogih sodbe povzema vsebino navedenih dokazov v nasprotju z njihovo dejansko, nato pa na takšno nepravilno povzeto vsebino opre zaključke glede obstoja ali neobstoja odločilnih dejstev.

Na podlagi utemeljitve, ki jo vsebuje zahteva, ni mogoče sklepati na navedeno kršitev. Ne glede na to, da zahteva ne navaja natančnih razlik med pravo vsebino izvedenih dokazov in njihovo dejansko, njena izvajanja predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Gre za očitke o zmotnih zaključkih sodišča, da je bil obsojenec iniciator celotnega dogodka, neutemeljenem sklepanju, da si je obsojenec z umikom na svoj dom izposloval boljši položaj za uresničitev svoje namere, o upoštevanju obsojenčevih osebnostnih lastnosti, prejšnjega življenja ter dosedanje kaznovanosti, o zgrešeni presoji oškodovančevega soprispevka k obsojenčevemu ravnanju ter oceni njegove izpovedbe in za grajo zaključka, da je obsojenec naklepno streljal proti ošk. M.D. ter presoje okoliščin, ki so povezane s tem zaključkom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ki so razvidni iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).