Jedro

Toženec je že pravnomočno odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato se nova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ob tem da se ne dejansko stanje in ne pravna podlaga za uveljavljanje te pravice nista spremenila, zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se spremeni odločba toženca št. ... z dne 16. 4. 2012 tako, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine in povrnejo stroški postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da območna enota Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more izdati zavrnilne odločbe glede pravice do starostne pokojnine, ker je vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Ne strinja se tudi s tem, da se nima pravice ponovno izjavljati o svoji pravici, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno in da je bil že invalidsko upokojen v BiH in upoštevana slovenska delovna doba. Obstaja mednarodni šifrant bolezni, ki se vsepovsod upošteva pri ocenjevanju zdravstvenega stanja in delovne zmožnosti. Meni, da se mu je njegovo zdravstveno stanje od leta 2000 do leta 2012 poslabšalo. Ko je vložil zahtevo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, je bilo ugotovljeno, da je invalid III. kategorije invalidnosti. Ko je vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev, ko pa je vložil zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, pa je bilo ugotovljeno, da je bila doba že upoštevana pri odmeri invalidske pokojnine v Bosni. Sprašuje se zakaj se sporazum ne uporablja za vse enako in kako lahko toženec odtuji njegovo delovno dobo, za katero je plačeval prispevke. V dosedanjem postopku so bile kršene določbe 6. in 14. člena Evropske konvencije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pregleda vso dokumentacijo in razveljavi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Evropske konvencije.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v obdobju od 14. 3. 1960 do 30. 9. 1965 v Sloveniji dopolnil 3 leta, 8 mesecev in 18 dni zavarovalne dobe. Tožniku je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BiH od 1. 6. 1998 priznal pravico do invalidske pokojnine na podlagi skupne pokojninske dobe 26 let, 7 mesecev in 1 dan, dopolnjene od 14. 3. 1960 do 31. 5. 1998. Bosansko hercegovski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dne 20. 12. 2008 po uradni dolžnosti tožencu poslal zahtevek za odmero invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/08, MP, št. 10/08). O zadevi je toženec najprej odločil z odločbo št. ... z dne 17. 4. 2009, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 29. 5. 1998 in da nima pravice do invalidske pokojnine. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe in je postala pravnomočna.

Tožnik je nato z zahtevkom z dne 15. 6. 2009 zahteval pravico do starostne pokojnine. Zahtevek je bil z odločbo št. ... z dne 22. 10. 2009 zavrnjen in sicer je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Tožnik je zoper citirano odločbo sicer vložil pritožbo, vendar je bila kot prepozno vložena s sklepom št. ... z dne 28. 7. 2010, zavržena.

Dne 2. 9. 2011 pa je toženec prejel nov tožnikov zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ki jo je pri bosansko hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil tožnik sam. Takšen zahtevek je toženec najprej z odločbo št. ... z dne 12. 10. 2011 zavrnil, z drugostopno odločbo iste opr. št. z dne 16. 4. 2012 pa takšno odločitev kot pravilno in zakonito potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v sporni zadevi vezano na pravnomočno zavrnjeni zahtevi za priznanje pravice do invalidske in do starostne pokojnine. Tako o pravici do invalidske pokojnine kot o pravici do starostne pokojnine je bilo namreč pravnomočno odločeno, kar je za odločitev v konkretni zadevi ključnega pomena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ponovnega postopka pred tožencem ni bilo mogoče začeti, zahtevek, ki ga je tožnik vložil, pa bi toženec moral na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavreči in ne zavrniti. Po tej določbi se zahteva zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Ne dejansko stanje in ne pravna podlaga za uveljavljanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, se v tem času nista spremenila.

Na takšno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne bi mogle vplivati niti okoliščine, na katere se tožnik sklicuje šele v pritožbi in sicer, da se mu je od leta 2000 do 2012 poslabšalo zdravstveno stanje in da je bilo v zvezi z uveljavljanjem pravice do starostne pokojnine najprej ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev, nato pa, da je bila doba, dopolnjena v Sloveniji že upoštevana v BiH.

Brez podlage in neutemeljeno tožnik navaja, da so bile v dosedanjih postopkih kršene določbe 6. in 14. člena Evropske konvencije in da se sporazum ne uporablja za vse upravičence enako. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je toženec odtujil njegovo delovno dobo, za katero je plačeval prispevke. Plačevanje prispevkov namreč samo po sebi še ne pomeni, da je s tem zavarovancu v vsakem primeru že zagotovljena določena pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Glede na vse navedeno, in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.