Jedro

Družina, na katere varstvo se v tožbi sklicuje tožnik, uživa posebno varstvo po Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, sedaj pa tudi (evropska) konvencija o varstvu človekovih pravic. Zato dejstvo, da tožnik živi v izvenzakonski skupnosti z K., s katero ima dva otroka, šteje za drug upravičen razlog v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tožnikovo daljše prebivanje v državi potrebno, ker imajo mati njunih otrok in oba otroka državljanstvo Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.2.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 2.11.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker ne obstoje razlogi, zaradi katerih bi bilo tožniku daljše prebivanje v Republiki Sloveniji potrebno in ker tožnik nima stalnih sredstev za preživljanje oziroma, ker mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno. Izpodbijana odločba navaja, da mora za začasno prebivanje tujec izpolnjevati enega izmed pogojev, ki so določeni v 2. odstavku 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS štev. 1/91), zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje potrebno. Med temi razlogi so našteti šolanje, specializacija, zaposlitev, zdravljenje, opravljanje kakšne poklicne dejavnosti, sklenitev zakonske zveze z državljanom Republike Slovenije, nepremično premoženje na območju države, uživanje pravice, ki izvira iz dela v državi oziroma drug upravičen razlog. Poleg upravičenega razloga mora imeti tujec, ki zaprosi za dovoljenje za začasno prebivanje ali njegovo podaljšanje, sredstva za preživljanje oziroma mu mora biti preživljanje v državi kako drugače zagotovljeno, sicer dovoljenja za prebivanje ne more dobiti (1. in 2. alinea 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih). Tožnik je v vlogi kot upravičen razlog ob zaslišanju pri organu prve stopnje navedel zaposlitev, življenje v izvenzakonski skupnosti z državljanko Republike Slovenije in preživljanje dveh mladoletnih otrok, v pritožbi pa še imetništvo nepremičnega premoženja v Republiki Sloveniji ter vzgojo in preživljanje dveh mladoletnih otrok. Po podatkih spisov tožnik ni zaposlen, nima urejenega delovnega dovoljenja, opravlja le priložnostna dela, zaradi česar je ugotovitev organa prve stopnje, da upravičen razlog za podaljšanje zaprošenega dovoljenja ni podan, pravilna. Pravilna pa je tudi ugotovitev organa prve stopnje, da tožnik nima stalnih sredstev za preživljanje oziroma, da mu to ni kako drugače zagotovljeno, zaradi česar na podlagi 2. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih ne more dobiti podaljšanja dovoljenja za začasno bivanje, saj zaslužki pridobljeni z občasnim delom ne štejejo za stalen vir sredstev za preživljanje. Izvenzakonska skupnost ima enake pravne posledice kot sklenjena zakonska zveza na drugih področjih le, če tako določa zakon, ki ureja določeno področje (12. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, - prečiščeno besedilo, Uradni list SRS štev. 14/89). V tej zadevi upoštevni zakon o tujcih pa kaj takega ne predvideva. V zvezi z zakonsko predpisano dolžnostjo preživljanja med izvenzakonskima partnerjema, če bi bil obstoj izvenzakonske skupnosti izkazan, pa po oceni tožene stranke glede na predloženo potrdilo (z dne 16.9.1993), mesečni prejemki tožnikove izvenzakonske partnerice v znesku 24162,70 SIT, ob dolžnosti preživljanja dveh mladoletnih otrok, ne zadoščajo še za preživljanje tožnika. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal, da ima stalna sredstva za preživljanje ali da mu je preživljanje v državi kako drugače zagotovljeno. To pa je po 2. alinei 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik uveljavlja tožbena razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Res je, da tožnik nima urejenega delovnega dovoljenja in tudi ne redne zaposlitve in zagotovljenih rednih sredstev za preživljanje iz naslova plače. Ravno pridobitev dovoljenja za začasno bivanje pa je ovira za pridobitev dovoljenja za delo, za kar ima sicer vse možnosti, saj bi ga njegov delodajalec, za katerega priložnostno dela, redno zaposlil po pridobitvi delovne vize. Zmotna je ocena tožene stranke, da prejemki tožnikove družice ne bi zadoščali za sicer skromno preživetje, saj je tožena stranka prezrla, da otroka dobivata tudi otroški dodatek, ki zvišuje družinski proračun. Ne gre pa prezreti dejstva, da tudi tožnik s priložnostnim delom zasluži dodaten vir sredstev. S tem pa je izp olnjen dodatni pogoj, da mu je preživljanje v državi tudi kako drugače zagotovljeno. Tožnik ob že enkrat izdanem dovoljenju za začasno bivanje v državi, ob nespremenjeni zakonodaji in ostalih dejanskih razmerah na njegovi strani, ne vidi utemeljenega razloga za sedanje odklonilno stališče tožene stranke do podaljšanja zadevnega dovoljenja, ki je ob upoštevanju njegovih nadaljnjih posledic v nasprotju z veljavnim načelom družinskega prava po ohranitvi družine kot življenjske skupnosti staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno družbeno varstvo. Tožnik je zato mnenja, da je izpodbijana odločba nezakonita ter predlaga njeno odpravo.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi ter predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, štev. 1/91) mora tujec, če želi na območju Republike Slovenije prebivati dlje, kot je to določeno v 1. odstavku 13. člena istega zakona, v postopku pri pristojnem organu izkazati upravičeni razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno. Družina, na katere varstvo se v tožbi sklicuje tožnik, uživa posebno varstvo po konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, ratificirani v bivši Jugoslaviji z zakonom o ratifikaciji (v nadaljevanju: konvencija, Uradni list SFRJ štev. 15/90, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij OZN in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS MP štev. 9/92 in 35/92). Sedaj pa pravico do spoštovanja družinskega življenja in svojega doma ureja tudi 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4.11.1950, ratificirani z zakonom o ratifikaciji navedene konvencije (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe štev.7/94 in Uradni list RS štev. 33/94).

Tožnik je ob zaslišanju dne 21.10.1993 navajal, da že 11 let živi v izvenzakonski skupnosti s K.P., s katero ima dva otroka, ki sta bila takrat stara 8 in 10 let in ju je ob rojstvu priznal kot svoja. Če to drži, kaže, da gre tožniku z omenjenima konvencijama priznana pravica spoštovanja družinskega razmerja, kar pa po mnenju sodišča šteje za drug upravičen razlog v smislu 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, zaradi katerega bi bilo tožnikovo daljše prebivanje v državi potrebno, saj imajo mati njunih otrok in oba otroka državljanstvo Republike Slovenije. Ker po naravi stvari opisano dejansko stanje glede obstoja družine v letu 1992 ni bilo drugačno, je torej ta "drugi" upravičeni razlog iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih obstojal že v letu 1992 ob takrat izdanem dovoljenju o začasnem prebivanju (od 7.10.1992 do 7.10.1993). Zato ob zaslišanju dne 21.10.1993 tožniku posredovana pripomba, da za v letu 1992 izdano dovoljenje niso obstojali razlogi iz 2. odstavka 13. člena zakona o tujcih, če priznanje očetovstva ni bilo sporno, ni bila utemeljena. Da pa ni bil izpolnjen kakšen drug pogoj oziroma, da bi obstojala kakšna druga ovira za izdajo dovoljenja v letu 1992, iz spisov ni razvidno.

Tožena stranka navaja kot oviro za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tudi razlog iz 2. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih, po katerem dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, ki nima sredstev za preživljanje oziroma mu preživljanje v državi ni kako drugače zagotovljeno. Tožena stranka je ob pravno ne dovolj opredeljenem pojmu "sredstev za preživljanje" in njihovih virov ocenila, da mesečni prejemki tožnikove izvenzakonske partnerice v znesku 24162.- ne zadoščajo tudi za preživljanje tožnika, kar je tožena stranka v zvezi z zakonsko predpisano dolžnostjo preživljanja med izvenzakonskima partnerjema sicer upoštevala pogojno v primeru, če bi bil obstoj izvenzakonske zveze izkazan. Če dosedanje navedbe glede dejanskega stanja o skupnem življenju tožnika in njegove izvenzakonske partnerice z njunima otrokoma v zatrjevanem obdobju drže, sam obstoj izvenzakonske skupnosti niti ne bi smel biti sporen, v primeru dvoma pa je to dejstvo treba raziskati v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi bil tožnik z vabilom k zaslišanju z dne 12.10.1993, ko je bil pozvan, da predloži dokaz o sredstvih za preživljanje, poučen, kako in po kakšnih merilih se izkazuje sredstva za preživljanje v zadostni višini in kakšni dohodki družine se vštevajo za izračun tega pravno pomembnega dejstva. Glede na to, da je tožnik očitno prava neuka stranka, bi ga o navedenih dokazilih pristojni organ bil dolžan poučiti. Zato je razlog, da je novo dejstvo, da prejema otrokova mati tudi otroški dodatek, ki pri ugotavljanju sredstev za preživljanje na družinskega člana ni bil upoštevan, tožnik navajal šele v tožbi, pripisati tožnikovi nevednosti zaradi opustitvi ustreznega pouka uradne osebe v smislu 7. člena zakona o splošnem upravnem postopku - načela pomoči neuki stranki. Tožnik pa zaradi opustitve dolžne pomoči ne bi smel biti prikrajšan pri uveljavljanju kakšne pravice. Navedena kršitev postopka pa je utegnila imeti za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja glede sredstev potrebnih za preživljanje tožnika. Sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ocene tožene stranke, da se prejemki iz priložnostnega dela ne štejejo za trajen vir preživljanja in takšni prihodki ne morejo biti podlaga za dokaz, da ima tožnik zagotovljena sredstva za preživljanje in s tem izpolnjen pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v smislu 2. alinee 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih. Upoštevanje prejemkov iz priložnostnega dela (delo po pogodbi), če za tako delo tudi ne bi bilo izdanega delovnega dovoljenja, bi bilo v nasprotju s 3. členom zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS štev. 33/92). Ta namreč prepoveduje sklenitev delovnega razmerja ali pogodbe o delu s tujcem, ki nima dovoljenja za delo. Isti zakon pa v 21. členu določa, da stori delodajalec prekršek, če sklene delovno razmerje ali pogodbo o delu v nasprotju s prej navedeno določbo 3. člena navedenega zakona. Tožnikova pripomba, da je ravno pridobitev dovoljenja za začasno bivanje ovira za pridobitev dovoljenja za delo, ni utemeljena, ker dovoljenje za začasno prebivanje ni pogoj za pridobitev delovnega dovoljenja po zakonu o zaposlovanju tujcev. Poleg tega pa je tožnik že imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje v državi za dobo enega leta, iz spisov pa ni razvidno, ali je tožnik v tem času zaprosil za delovno dovoljenje, in če je, kako je bilo o zahtevi dokončno odločeno.

Sodišče je spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora zato, ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki ga je enako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, štev. 1/91-I).