Jedro

Če je naročnik že poravnal vso svojo obveznost do svojega sopogodbenika, glavnega izvajalca, potem terjatev ne obstaja več, s čimer pogoji za podizvajalčev neposredni zahtevek po 631. členu OZ ne morejo biti izpolnjeni. Zaradi podizvajalčevega neposrednega zahtevka se vsebina naročnikove obveznosti ne spremeni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče skoraj v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da ji mora toženka v 15 dneh plačati 249.681,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011 dalje do plačila, glede obresti od 30. 9. do 10. 10. 2011 pa je zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 7665,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Sodišče je odločalo o gradbenem sporu, natančneje o direktni tožbi (actio directa) podizvajalca proti (javnemu) naročniku za opravljena in neplačana dela na objektu Hotel A. na ... Toženka je kot naročnik v postopku javnega naročanja z izbranim ponudnikom, glavnim izvajalcem družbo V., d. d., 20. 10. 2008 sklenila gradbeno pogodbo za izgradnjo nadomestnega objekta M. ? hotel A. (v nadaljevanju: gradbena pogodba z dne 20. 10. 2008). Glavni izvajalec je gradnjo opravljal z različnimi podizvajalci, med drugim s tožečo stranko, ki je z družbo V., d. d., 9. 1. 2009 sklenila pogodbo in dva aneksa za izvedbo del bazenske tehnike na navedenem objektu (v nadaljevanju: podizvajalska pogodba z dne 9. 1. 2009). Skladno s to pogodbo je tožnica družbi V., d. d., izdajala začasne situacije in na njih temelječe račune, od katerih so neplačani ostali delno račun po VI. začasni situaciji, v celoti računi po VII., VIII. in IX. začasni situaciji, račun za dodatna dela ter varščina. Njihovo plačilo je tožnica zahtevala neposredno od toženke na podlagi predpisov o javnem naročanju, konkretno Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba) oz. vključitve zahtev po teh predpisih v pogodbeno pravo med glavnim izvajalcem in naročnikom, in še na podlagi 631. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), prvostopenjsko sodišče pa je torej njenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo češ da je po obeh pravnih podlagah utemeljen.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V obsežnejši pritožbi, ki jo drugostopenjsko sodišče povzema v njenih relevantnejših navedbah, pa v bistvenem izpostavlja napačno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnice oz. jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje; priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni sodilo na podlagi zakona, ampak Uredbe (kršitev načela zakonitosti in hierarhije pravnih aktov), pri tem pa je brez utemeljenega razloga sámo ustvarilo pravno normo iz domnevnega namena zakonodajalca oz. uredbodajalca, ta namen pa tudi sicer napačno razumelo, saj ne ZJN-2 ne Uredba ne uvajata avtomatičnih garancij (plačil) v korist podizvajalcev; v nasprotnem primeru bi bila dikcija ZJN-2 jasna. Sodišče se sicer sklicuje na 6. odst. 6. čl. ZJN-2, ki pa določa zgolj pooblastilo Vladi RS, da podrobneje uredi problematiko. Nadalje navaja, da je sodišče pooblastilo toženki za neposredna plačila štelo kot a priori vnaprejšnji akcept nakazila oz. asignacije v smislu 1035. čl. OZ, nekakšen generalni akcept vseh bodočih nakazil, pri čemer pa je pozabilo na izrecno določilo 1036. čl. OZ, ki pravi, da ima prejemnik nakazila pravico zahtevati od nakazanca izpolnitev šele takrat, ko mu ta izjavi, da nakazilo sprejema. Vnaprejšnje ter abstraktno bianko soglasje torej ni mogoče; s tem bi bil investitor onemogočen tudi z vsakršnim ugovorom, ki bi se nanašal na pravni posel (zamuda, napake gradnje itd.). Sodišče tudi ni upoštevalo 3. odst. 1046. čl. OZ, ki določa, da vsa nakazila prenehajo z uvedbo stečajnega postopka nad nakazovalcem, torej izvajalcem V., d. d. Pritožnica še opozarja, da se 631. čl. OZ uporablja le v primeru, če je terjatev med investitorjem in glavnim izvajalcem nesporna in se sklicuje na zadevo VSL II Cpg 408/2011, o načinu ugasnitve obveznosti (pobot, jamčevalni ugovori, penali, ugovori neizpolnitve itd.) do V. pa je toženka že podala obširne navedbe, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče toženki očita, da ni uspela dokazati, katerih del tožnica ni izvedla, pri tem pa ne pojasni, zakaj bi toženka mora dokazovati neizpolnitev del; toženka je pomanjkljivo oz. napačno izvedbo očitala sopogodbeniku V., d. d., do podizvajalcev pa posebnih jamčevalnih zahtevkov ni imela. V zvezi z ugovorom toženke, da posamezne situacije niso bile potrjene s strani V., sodišče v tč. 36 sodbe trditveno in dokazno breme neutemeljeno (brez pravne podlage) prevali na toženko, ki niti pojmovno ne more dokazovati negativnih dejstev. Zgolj tožnica lahko dokaže, da je potrjene situacije prejela in jih predočila toženki oz. da je dopis z nepotrjenimi situacijami priporočeno poslala pred 15 dnevi, česar pa ni izkazala, poleg tega pa zapisniki z zgolj parafami, sicer pa brez žiga in navedbe imena podpisnika, ne morejo šteti za verodostojne dokumente, dejstvo, da jih je za svoje na naroku priznal pooblaščeni predstavnik V., d. d., D. D., pa ne more za nazaj vzpostaviti obveznosti tožene stranke. Predvsem pa sodišče nikjer ne ugotovi, ali in kako je bila tožena stranka notificirana o potrditvi situacij s strani V., d. d., ali o domnevi potrditve. Toženka poudarja, da je glavnemu izvajalcu že poravnala vse obveznosti (oz. je zoper njega v stečajnem postopku prijavila celo terjatev višini 4018.899,14 EUR zaradi napak in slabe izvedbe del), način poplačevanja je podrobno opisala in dokazala z izpovedbo svojega zakonitega zastopnika ter predložitvijo listin ? potrdil o plačilih situacij v elektronski obliki, zato ji obrazložitev sodbe v tem delu ni razumljiva. Situacije, ki jih je plačevala toženka, so namreč situacije družbe V., d. d., ki vsebujejo vrsto del, v katerih tožnica ni sodelovala, vsako plačilo pa predstavlja skupno zaračunan znesek za različna plačila storitev v daljšem časovnem obdobju, ki nimajo veze s storitvami ali dobavami tožnice, zato ni razumljivo, kako lahko višina zneskov, plačanih V., d. d., karkoli dokazuje ali utemeljuje sklep, da vtoževanih zneskov podizvajalca toženka ni že plačala V. Tožeča stranka tudi ne more biti subsidiarno upravičena do poplačila terjatve, ki je bila v celoti odstopljena faktor družbam. Nadalje navaja, da sodišče tudi ne poda utemeljitve, zakaj bi bila ravno tožnica (in ne stečajna masa družbe V., d. d.) upravičena do 10 % zadržanih vrednosti po gradbeni pogodbi, saj se nanašajo na situacije družbe V., in ne na situacije morebitnih podizvajalcev, zato gre za profitno maržo družbe V. 5. Tožnica je v odgovoru na pritožbo nakazala, da bi utegnila biti pritožba toženke prepozna, ter slednje utemeljila z navedbama datuma pošiljanja sodbe (23. 12. 2014) in datuma njene vročitve njej sami, torej tožnici (5. 1. 2015), sicer pa se je obrazloženo zavzela za zavrnitev pritožbe in priglasila stroške tega svojega odgovora.

6. Pritožbeno sodišče je o pritožbi enkrat že odločilo (24. junija 2015), in sicer ji je tedaj ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, to pa na podlagi ocene, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede vseh pogojev po 631. čl. OZ, ki je edina podlaga za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika.

7. Po uspešni reviziji tožnice(1) se pritožbeni postopek ponavlja.

8. Pritožbeno sodišče ponovno sklepa, da je pritožba utemeljena, a tokrat glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi drugih razlogov, ki vodijo tudi do drugačne odločitve ? razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

9. Najprej je treba ponoviti, da je pritožba toženke pravočasna. Iz vročilnice izhaja, da ji je bila sodba po pooblaščenki vročena 5. 1. 2015, pritožba pa je bila poslana priporočeno 20. 1. 2015, torej na zadnji dan 15-dnevnega pritožbenega roka. Toženka pa je dne 29. 5. 2015, torej več kot 4 mesece po izteku navedenega roka, prvostopenjskemu sodišču priporočeno poslala še eno vlogo (smiselno dopolnitev pritožbe), ki pa jo pritožbeno sodišče ne upošteva.

10. Prvostopenjsko sodišče zaradi (delno) napačne uporabe materialnega prava ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev oz. je le-ta pomanjkljivo obrazložilo.

11. Nesporne ugotovitve prvostopenjskega sodišča so, da je tožena stranka dela na hotelu A. plačevala: 1. svojemu sopogodbeniku, glavnemu izvajalcu V., d. d.; 2. različnim V. podizvajalcem na podlagi sklenjenih (posebnih) asignacijskih pogodb; 3. faktor družbama (P., d. o. o., in R., d. o. o.), ki jima je V., d. d., na podlagi pogodb o odstopu terjatev cediral svoje terjatve do toženke in jo nato obvestil o odstopu z opozorilom, naj odstopljeno terjatev izpolni prevzemniku, kar je tudi storila. Toženka je tako preko posebej sklenjenih asignacij plačevala račune tudi tožnici, podizvajalki; na ta način ji je plačala račune na podlagi prvih petih s strani V. potrjenih začasnih situacij, in delno račun po šesti začasni situaciji, nadaljnjih ponudb za sklenitev asignacijskih pogodb pa toženka ni sprejela.

12. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je izrecno izreklo(2), da je edina podlaga za neposredne zahtevke podizvajalca do naročnika le določba 631. čl. OZ(3), ki se uporablja tudi za gradbene pogodbe kot podvrste podjemnih pogodb. Pogoji po 631. čl. OZ, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, pa torej so: 1. pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca; 2. podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela; 3. izvajalčeva terjatev do naročnika mora obstajati in dospeti v plačilo; 4. obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni); in 5. podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.

13. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi sicer zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice kot podizvajalke utemeljen (tudi) glede na pogoje 631. čl. OZ, čemur je tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, kar nadalje počne tudi v pritožbi.

14. Ali so njeni ugovori utemeljeni, pa pritožbeno sodišče zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja oz. pomanjkljivih razlogov sodišča prve stopnje ne more odgovoriti, na kar je opozorilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu II Ips 341/2015 v 10. tč. na strani 10. 15. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni posebej ukvarjalo s pogojem koneksnosti(4) in dospelosti terjatve glavnega izvajalca do naročnika in se je pomanjkljivo oz. nejasno opredelilo do obrambe toženke, da je glavnemu izvajalcu (V.) že poravnala vse svoje obveznosti po gradbeni pogodbi z dne 20. 10. 2008 (90 % vseh obveznosti, ker pa naj bi nato prišlo do številnih kršitev pogodbe ter toženkinega ugotavljanja stvarnih napak na objektu, je plačilo 10 % pogodbene vrednosti v skladu z določili pogodbe zadržala in ne dolguje nič več; ima celo terjatev do glavnega izvajalca, ki jo je zoper njega prijavila v stečajnem postopku), za katero je ponudila tudi dokaze. Če to drži, in je naročnik že poravnal vso svojo obveznost do svojega sopogodbenika, glavnega izvajalca, potem terjatev ne obstaja več, s čimer pogoji za podizvajalčev neposredni zahtevek po 631. čl. OZ ne morejo biti izpolnjeni. Zaradi podizvajalčevega neposrednega zahtevka se vsebina naročnikove obveznosti ne spremeni.(5) O tem sodišče prve stopnje delno napačno in delno nepopolno navaja razloge v 40. in 41. tč. obrazložitvi svoje sodbe, ki je sicer skrbno obrazložena, a iz napačnega izhodišča, da je zahtevek primarno utemeljen po drugi pravni podlagi ? po Zakonu o javnem naročanju (ZJN-2) in po Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Uredba).

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. čl. ZPP in 1. odst. 354. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo temu sodišču zadevo v novo sojenje oz. v dopolnitev postopka (oz. sodbe), ker gre za preobsežno korekcijo, da bi jo opravilo pritožbeno sodišče samo, ne da bi bistveno poseglo v pravico stranke do dvostopenjskega sojenja.

17. Prvostopenjsko sodišče naj se v ponovljenem postopku natančno opredeli do vseh pogojev, ki po 631. čl. OZ podizvajalca izjemoma upravičujejo do plačila neposredno od naročnika, pri čemer je dokazno breme izpolnjenosti teh pogojev (izvorno) na strani podizvajalca.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je po določbi 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno sodbo.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 341/2015 z dne 5. maja 2016. Op. št. (2): Glej točke 7., 8., 9. in 10. na str. 4 in 5 sklepa VS RS.

Op. št. (3): ?Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.? Gre za izjemo od siceršnjega načela relativnosti pogodbenih razmerij.

Op. št. (4): Za koneksnost terjatev gre, ko se obstoječa in dospela terjatev podizvajalca do izvajalca in obstoječa in dospela terjatev izvajalca do naročnika nanašata na ista dela. V konkretnem primeru bo moral podizvajalec dokazati, da mu izvajalec dolguje plačilo za dela v zvezi z bazensko tehniko na objektu A. (kaj, koliko), ter da naročnik dolguje izvajalcu plačilo za prav ta dela bazenske tehnike (da torej naročnik teh del še ni plačal izvajalcu). Podizvajalec namreč ni upravičen do poplačila iz vsote, ki jo naročnik dolguje izvajalcu za katerekoli delo (npr. delo, ki ga je opravil izvajalec sam brez podizvajalcev ali delo, ki ga je opravil kak drug podizvajalec in podobno). Glej N. Plavšak v Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2004, str. 821. Op. št. (5): N. Plavšak, prav tam, str. 820.