Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo oziroma ni ocenilo celotne izpovedbe prvega dolžnika in priče M. K. glede okoliščine, ki je bistvenega pomena za presojo (ne)zakrivljenosti zamude prvega dolžnika, to je, ali sploh in kako poteka morebitno obveščanje o vročenih sodnih pošiljkah med materjo prvega dolžnika in prvim dolžnikom oziroma ali je del tega običajnega ravnanja tudi posebno obveščanje prvega dolžnika o prispelih pošiljkah s strani njegove matere.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka ter v 2. točki izreka v razmerju do dolžnika D. K. razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Drugi dolžnik M. S. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka predlogu prvega dolžnika D. K. za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo. V 2. točki izreka pa je sklep o izvršbi z dne 20. 12. 2013 za oba dolžnika razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnik in to v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu dolžnika D. K. za vrnitev v prejšnje stanje ter posledično v razmerju do dolžnika tudi razveljavilo sklep o izvršbi v dovolilnem delu. Sodišče je po opravljenem naroku in po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila dolžniku sodna pošiljka vročena 27. 12. 2013, prevzela pa jo je njegova mama, s katero živi v skupnem gospodinjstvu. Dolžnik se je iz tujine vrnil 4. 1. 2014, rok za ugovor pa je potekel 6. 1. 2014. Tako se je dolžnik iz tujine vrnil še pravočasno, da ne bi zamudil roka za ugovor. Mati mu sodnega pisanja ni izročila in ga o njem ni obvestila, temveč ga je odložila. Vzrok za zamudo naj bi bil tako na strani matere, prvega dolžnika ne sme bremeniti. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče spregledalo, da je dolžnik na naroku sam izpovedal, da mati običajno prevzema vso njegovo pošto, kakor tudi vsa pisanja drugih družinskih članov. Pošte ne odpira in jo odloži doma na polici. Dolžnik pa je po prihodu sam našel pošto, njegova mati pa je tudi izpovedala, da je pošto prevzela tako, kot je pri njih v navadi in ji sin to dovoli. Zato gre zaključiti, da je bilo prevzemanje pošiljk s stani mame dolžnika redna praksa med njima in celo pri ostalih družinskih članih gospodinjstev, posebno obveščanje o prispelih pošiljkah pa očitno ni bilo del običajnega ravnanja med njima. Ker je dolžnik pošiljko našel sam in je do nje lahko prišel brez posebnih težav ali iskanja, je vedel kje iskati poštno pošiljko in mu je bila tako poštna pošiljka na razpolago. Očitno pa dolžnik po prihodu iz tujine poštne pošiljke ni iskal oziroma ni preveril na običajnem mestu, če je zanj prispelo kakšno pisanje. Poštno pošiljko je našel, ko se je očitno odločil, da preveri, če je zanj morda prispela, to pa naj bi storil šele par dni po tem, ko se je vrnil in je ugovorni rok že potekel. Pred tem bi lahko neposredno preveril tudi pri materi, da bi jo vprašal, ali je v času njegove odsotnosti prispelo kakšno pisanje zanj. Nič od tega dolžnik ni storil, temveč je to storil šele tri dni po izteku ugovornega roka. Nenazadnje pa bi dolžnik poštno pošiljko lahko tudi pričakoval, saj je upnik poslal dolžniku pred vložitvijo predloga za izvršbo opomin. Tako je bila prvemu dolžniku ta možnost znana in je sodno pisanje ob svoji odsotnosti mogel pričakovati. V konkretnem primeru gre tako za situacijo, ki je primerljiva s puščanjem pošte v hišnem predalčniku in če dolžnik ne preveri nekaj dni, ali je pošta zanj prišla, sam dopusti posledice te opustitve in teh ni mogoče pripisati nikomur drugemu kot naslovniku. Tako gre za krivdno ravnanje na strani dolžnika, saj se je iz tujine vrnil pravočasno in je bil pri prevzemu poštne pošiljke neskrben.

3. Dolžnik M. S. je podal odgovor na pritožbo in priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep v razmerju do dolžnika D. K. preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Iz 22. člena Ustave RS izhaja, da mora biti stranki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku ter obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali pravni položaj. Zato mora biti stranki v primeru, ko iz opravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, omogočeno, da doseže vrnitev v prejšnje stanje in si s tem zagotovi možnost učinkovitega in enakopravnega sodelovanja v postopku. Vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato je vrnitev v prejšnje stanje nujno omejena le na primere, ko stranka rok zamudi iz opravičenih razlogov. Pri tem pa stranke ni mogoče siliti k temu, da bi procesna dejanja opravila že prvi dan zakonsko določenega roka, saj ima stranka pravico, da zakonsko predvidene roke izkoristi v celoti(1).

7. V konkretnem primeru je bil sklep o izvršbi dolžniku D. K. vročen po določbah 140. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ z nadomestno vročitvijo tako, da je sodno odločbo prevzela in s podpisom potrdila prevzem sodne pošiljke dolžnikova mama, ki z njim živi v skupnem gospodinjstvu dne 27. 12. 2013. Takšna vročitev sodne odločbe je pravilna, zato je za dolžnika začel teči rok za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in se je iztekel v ponedeljek, 6. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je dolžnik iz tujine vrnil domov 4. 1. 2014 (torej še znotraj zakonskega roka za vložitev ugovora), predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa je vložil 9. 1. 2014. 8. Praviloma velja, da mora biti stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa za vročitev dejansko ni zvedela, omogočena vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem ni mogoče slediti pritožbeni navedbi upnika, da bi moral dolžnik sodno pošiljko pričakovati iz razloga, ker mu je upnik pred vložitvijo predloga za izvršbo že poslal zadnji opomin. Sklep o izvršbi je prva sodna pošiljka, ki jo dolžnik v izvršilnem postopku prejme od sodišča in v primeru, ko zoper dolžnika še ne teče izvršilni postopek, dolžniku ni mogoče naložiti, da bi pričakoval, da bo lahko v prihodnosti prejel sodno pošiljko. Zato pri odsotnosti zaradi dopusta s kraja stalnega prebivališča ni mogoče zahtevati od naslovnika, da bi poskrbel za ukrepe glede mogočih vročitev. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stranka vedno nosi breme krivde svojega odvetnika, kakor tudi krivdo svojega zakonitega zastopnika v primeru, ko je stranka pravna oseba. Ni pa mogoče stranki pripisati bremena za krivdno ravnanje tretjih oseb, kot na primer njenih družinskih članov, ki ji niso izročile sodnega pisanja, ki ga je družinski član sprejel za stranko po 140. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pri tem pa je potrebno tudi upoštevati, da zadošča dokazovanje opravičenosti zamude že s stopnjo verjetnosti(2). Kljub temu, da iz dokaznega postopka izhaja, da sta dolžnik kakor tudi njegova mati, ki je bila v postopku zaslišana kot priča, izpovedala, da mati vedno za dolžnika, kakor tudi za druge družinske člane prevzema sodne pošiljke in jih odlaga na polico, gre vendarle za sodno pošiljko, ki ima za stranko, v kolikor zamudi z vložitvijo pravnega sredstva v roku, neugodne posledice.

9. Sodišče prve stopnje je na 4. 7. 2014 izvedenem naroku zaslišalo prvega dolžnika in pričo M. K., nato pa izdalo izpodbijani sklep, s katerim je predlogu prvega dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo. Ugotovilo je, da je prvi dolžnik izkazal, da je bil v času vročanja odsoten, da se je sicer vrnil domov še pred iztekom roka za vložitev ugovora, vendar pa mu mati, ki je pisanje sprejela, le-tega ni izročila in ga je našel šele potem, ko je rok za ugovor že iztekel. Zaključilo je, da vzrok za zamudo ni v krivdnem ravnanju prvega dolžnika, temveč v krivdnem ravnanju njegove matere, za tako ravnanje pa prvemu dolžniku, ki pisanja niti ni mogel pričakovati, saj je šlo za prvo pisanje v postopku, ni mogoče pripisati bremena.

10. Upnik v pritožbi pravilnosti ugotovitve, da je pisanje prevzela mati prvega dolžnika in da je prvi dolžnik izkazal, da je bil v trenutku vročanja odsoten in da se je s pisanjem seznanil šele 7. 1. 2014, niti ne izpodbija, prereka pa ugotovitev, da je bila njegova zamuda pri vložitvi ugovora posledica krivdnega ravnanja njegove matere oziroma da je bila zamuda s strani prvega dolžnika nezakrivljena. V zvezi s tem podaja utemeljene obširno argumentirane pritožbene očitke zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ter meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo običajnega ravnanja matere prvega dolžnika s sodnimi pošiljkami, ki jih zanj sprejema. Kot namreč izhaja iz zapisnika o naroku za obravnavanje predloga prvega dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje z dne 4. 7. 2014, je prvi dolžnik na naroku med drugim izpovedal: „Povem še, da moja mama običajno prevzema vso pošto zame, poštarja pozna, pošte pa ne odpira, tako da me čaka na polici doma.„. V zvezi s tem je njegova mama M. K., zaslišana kot priča, izpovedala, da je „pošto prevzela, kot je to pri nas v navadi, sin mi je to dovolil, podpisala, pošto nato odložila na mizo in s tem je bila zadeva zame zaključena“. Sodišče prve stopnje se do tega dela izpovedb ni opredelilo oziroma ni ocenilo celotne izpovedbe prvega dolžnika in priče M. K. glede okoliščine, ki je bistvenega pomena za presojo (ne)zakrivljenosti zamude prvega dolžnika, to je, ali sploh in kako poteka morebitno obveščanje o vročenih sodnih pošiljkah med materjo prvega dolžnika M. K. in prvim dolžnikom oziroma ali je del tega običajnega ravnanja tudi posebno obveščanje prvega dolžnika o prispelih pošiljkah s strani njegove matere.

11. Glede na navedeno je višje sodišče upnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanih 1. točki in delu 2. točke izreka, kolikor se nanaša na prvega dolžnika D. K., razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje glede na zgoraj navedeno oceni izpovedbi prvega dolžnika in priče M. K. še glede običajnega ravnanja med njima glede vročanja pošiljk in obveščanja o njih ter se v zvezi s tem ponovno opredeli do (ne)zakrivljenosti zamude prvega dolžnika, nato pa ponovno odloči o predlogu prvega dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje in o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi.

12. Višje sodišče je odločilo, da drugi dolžnik M. S. sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k presoji pravilnosti odločitve o predlogu prvega dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Odločbi Ustavnega sodišča RS Up 184/98 in Up 216/99. (2) Ude, stran 117, Triva, Belajec, Dika, stran 313.