Jedro

V danem primeru dolžnik s predlagano prisilno poravnavo in s tem, da je insolventen sicer soglaša. Prav zato pa je v njegovem interesu, da se postopek prisilne poravnave, ki se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema in med drugim zagotavlja, da se nadaljuje njegovo poslovanje (3. točka 136. člena ZFPPIPP), uspešno in čim hitreje izpelje. Glede na navedeno je dolžniku, ki se strinja s trditvijo predlagateljice postopka, da je insolventen, in s predlaganimi ukrepi finančnega prestrukturiranja, treba omogočiti sodelovanje v postopku odločanja o ugovoru delničarja dolžnika, ki trdi, da dolžnik ni insolventen.

Za vlogo, ki je pravnomočno zavržena, se šteje, kot da ni bila nikoli vložena.

Zmotno je stališče pritožnika, da tretji odstavek 176. člena ZFPPIPP omejuje pri navajanju novih dejstev in dokazov zgolj predlagatelja prisilne poravnave, medtem ko vlagatelj ugovora naj ne bi bil omejen, saj bi navedeno predstavljalo očitno kršitev predlagateljeve pravice do izjave.

Pravnega interesa pritožniku za ugotavljanje ničnosti poroštvenih in subrogracijskih terjatev ne bi bilo treba izkazovati, v kolikor bi to predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev v zadevi. Prav ima tudi, da bi se sodišče prve stopnje s trditvami, da terjatve iz naslova poroštev in subrogracij ne obstajajo, moralo ukvarjati, v kolikor bi to bilo relevantno za odločitev o insolventnosti dolžnika. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik insolventen tudi, če se ne upoštevajo terjatve iz poroštev in subrogracij, dejstvo, da se z obstojem teh terjatev ni ukvarjalo, ni vplivalo na pravilnost odločitve.

V kolikor bi vprašanje obstoja obveznosti iz naslova poroštev predstavljalo predhodno vprašanje za ugotovitev dolžnikove insolventnosti, pritožniku posebnega pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti poroštev v tem postopku zaradi insolventnosti ne bi bilo treba izkazovati, ker že samo dejstvo, da bi navedeno vprašanje predstavljalo predhodno vprašanje, nadomešča predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje pa je navedeno predpostavko zmotno povezalo s pravnim interesom za ugotovitveno tožbo v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik in upnik Slovenski državni holding, d. d., nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave, ki ga je dne 16. 3. 2021 vložil upnik, delničar A. d. o. o., (p.d. 250) kot neutemeljen zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da vsak upnik nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. A. d. o. o. (A.), ki je večinski delničar dolžnika, je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev 2., 22., 23., 24., 25., 33. in 67. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave ugodi ter navedeni postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

3. Slovenski državni holding, d. d. (SDH) je kot pravni naslednik predlagateljice postopka Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d. (DUTB) na pritožbo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

**Ugotovitve sodišča prve stopnje**

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je DUTB v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave nad dolžnikom zatrjevala insolventnost dolžnika zaradi obstoja treh skupin zapadlih terjatev in sicer terjatev iz kreditnih pogodb, ki jih je sklenil dolžnik, terjatev iz naslova še nepoplačanih poroštev in terjatev iz naslova subrogracij. A. je v ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave nasprotoval predlagani prisilni poravnavi s trditvami: - da dolžnik ni insolventen, saj obstajajo zgolj terjatve iz naslova kreditnih pogodb (v višini 2.083.745,00 EUR), ki jih je dolžnik sposoben poravnati, medtem ko so obveznosti iz naslova poroštev in subrogracij nične; - da upnika DUTB in B. d. o. o. (B.) nista veljavno odstopila od Pogodbe o finančnem prestrukturiranju z dne 30. september 2015 (MRA); - da predlagateljica ni z ničemer izkazala neizpolnjevanja finančnih zavez oziroma odstopanje od zavez, ki so predvidene v MRA; - da je dolžnik vse obveznosti plačila obrokov po MRA izpolnjeval; - da DUTB zlorablja svoje pravice.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem, ali je dolžnik izpolnil vse finančne zaveze po MRA in ali je dolžnik, upoštevaje do DUTB le terjatve iz naslova kreditnih pogodb v višini 2.083.745,00 EUR (v nadaljevanju 2,1 milijona EUR) po stanju na dan 17. 9. 2020 insolventen oziroma solventen, postavilo sodnega izvedenca za ekonomijo - revizija, C. C., ki je dne 22. 6. 2022 izdelal izvedensko mnenje in na pripombe DUTB, A. in dolžnika dne 9. 9. 2022 še dopolnitev tega. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenca: - da je dolžnik v celotnem obdobju presegal dogovorjeni EBITDA, določen v MRA, kar pomeni, da finančna zaveza glede doseganja EBITDA ne odstopa za več kot 10% in ne gre za dogodek kršitve po MRA; - da je finančna zaveza glede lastniškega kapitala, ki bi po zavezi iz MRA morala znašati 2.627.000,00 EUR, na dan 31. 12. 2019 znašala 1.854.090,00 EUR, kar pomeni, da ni bila realizirana, saj ciljni zneski lastniškega kapitala v celotnem obdobju (2015 - 2019) niso bili doseženi; - da je realiziran količnik zadolženost/EBITDA v celotnem obdobju pomembno presežen ter da odstopa od dogovorjenega, glede na to, da dokapitalizacija ni bila izvedena.

Na podlagi navedenega je zaključilo, da ne držijo zatrjevanja A., da DUTB in B. nista veljavno odstopila od MRA, saj imajo glede na njegove določbe upniki pravico razglasiti takojšnjo predčasno zapadlost njihovih terjatev, v kolikor dolžnik svojih finančnih zavez po MRA ne izpolnjuje.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb A., ki je trdil, da so vse terjatve iz naslova poroštev nične, ker je dolžnik dal poroštvo za obveznosti večinskega delničarja dolžnika do tretjih oseb (bank), banke kot kreditodajalke pa naj bi za to razmerje vedele oziroma bi morale vedeti, da večinski delničar ni dal dolžniku kot odvisni družbi nobenega nadomestila oziroma koristi za dana poroštva ter so vedele oziroma bi morale vedeti, da glavni dolžnik obveznosti ne bo mogel poravnati in jih bo moral poravnati dolžnik kot porok, pri čemer naj bi tudi vedele oziroma bi morale vedeti, da bodoči regresni zahtevek ni z ničemer zavarovan. Navedlo je, da pred Okrožnim sodiščem v Mariboru teče postopek (Pg 607/2020) po tožbi A. zoper DUTB, Banko X. d. d. in Banko Y. d. d., zaradi ugotovitve ničnosti poroštev. Po oceni sodišča prve stopnje pa A. ni utemeljil pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj ni izkazal nobenih relevantnih razlogov, ki bi utemeljevali posamezne zahtevke, katere bi lahko v primeru ugotovitve ničnosti nato uveljavljal dolžnik D. d. d. (D.) z dajatveno tožbo, ki bi takšni ugotovitvi ničnosti morala slediti. Navedlo je, da A. trditev v zvezi s tem, kakšni bi bili v nadaljevanju zahtevki dolžnika v primeru ugotovitve ničnosti (prepovedanih plačil), ni podal. Učinek ugotovitvene tožbe naj bi utemeljil s tem, da v kolikor se bodo kot resnične izkazale navedbe o ničnosti poroštvenih terjatev, obstoji zgolj cca 2,1 milijona EUR terjatev DUTB od skupno prijavljenih cca 8,4 milijona EUR in ne bi prišlo do konverzije terjatev DUTB v lastniški kapital in posega v zasebno lastnino A. kot večinskega delničarja D. ter s tem do ustavitve postopka prisilne poravnave, bo to služilo kot podlaga za odškodninsko odgovornost DUTB (sedaj SDH), ker je neutemeljeno vložila predlog za prisilno poravnavo. Po oceni sodišča prve stopnje pa takšen interes A. predstavlja zgolj poseg v njegov ekonomski položaj, ki sam po sebi ne predstavlja utemeljenega pravnega interesa za vložitev takšne ugotovitvene tožbe, ampak zgolj njegov premoženjski interes. V konkretnem primeru naj bi bil pravni interes A., da vloži tožbo na ničnost pogodbe, odvisen od obstoja legitimacije A., da v imenu družbe, katere delničar je, zanjo kasneje uveljavi dajatvene zahtevke. Sam pa naj bi navedel, da ničnosti pogodbe ne uveljavlja zaradi odškodninskih zahtevkov do organov družbe niti nima nobenih korporacijskopravnih zahtevkov, pač pa, da je njegov pravni interes izražen izključno z zahtevo po sodnem varstvu pravice po ohranitvi njegovih 96,8% delnic dolžnika. Sodišče prve stopnje glede na navedeno ugovoru A. v zvezi z ugotovitvijo poroštvenih in subrogracijskih terjatev ni sledilo, in je štelo, da so terjatve verjetno izkazane, ker A. ni izkazal pravnega interesa za uveljavljanje takšnega zahtevka.

Ocenilo pa tudi je, da A. ni izkazal, da je sposoben poravnati nesporne obveznosti iz naslova danih kreditov, ki znašajo 2.083.745,00 EUR1 in ugotovilo, da te obveznosti presegajo 20% obveznosti iz zadnjega objavljenega letnega poročila dolžnika (31. 12. 2019; vse obveznosti - 8.503,065,00 EUR, 20 % od tega 1.700.611,00 EUR) ter da delež zapadlih obveznosti nad 60 dni v vseh obveznostih družbe (brez upoštevanja poroštev in subrogracij) dosega 42% vseh obveznosti na dan 30. 6. 2022. 8. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje trditev A., da DUTB zlorablja svoje pravice, ugotovilo, da je bilo v 10. točki razpisa javne dražbe za prodajo vrednostnih papirjev, 449.744 delnic D. v stečajnem postopku St ... z dne 11. 5. 2020, ki se je vršila 16. 6. 2020, navedeno, da se na podlagi MRA z aneksi v primeru spremembe lastniške strukture dolžnik D. zavezuje predčasno odplačati vse zavarovane in nezavarovane terjatve upnikov, ki so sklenili MRA. Navedlo je, da je pod temi pogoji A. kupil delnice dolžnika in postal njegov večinski lastnik. Na dan uvedbe postopka prisilne poravnave je imel dolžnik za 5.260.703,03 EUR zapadlih in neplačanih obveznosti. Ker s sredstvi za plačilo ob zapadlosti ni razpolagal, je upnik upravičeno predlagal začetek postopka prisilne poravnave.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno, po ugotovitvi: - da so terjatve predlagateljice DUTB (sedaj SDH) iz naslova kreditnih pogodb nesporne, iz naslova poroštev in subrogacij pa verjetno izkazane, - da so terjatve upnikov B. in DUTB iz naslova MRA glede na to, da finančne zaveze po MRA niso bile izpolnjene in je bil odstop od MRA upravičen, v celoti zapadle in so na dan 17. 9. 2020 znašale skupaj 5.260.703,03 EUR, - da delež zapadlih obveznosti pomembno presega 20% obveznosti družbe (z ali brez upoštevanja obveznosti iz poroštev in subrogracij), s plačilom katerih dolžnik zamuja več kot dva meseca, zaključilo, da je dolžnik trajneje nelikviden in s tem tudi insolventen. Zato je ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave, ki ga je dne 16. 3. 2021 vložil A., kot neutemeljen zavrnilo.

**Pritožbeni razlogi**

10. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da: - je napačno in pomanjkljivo obrazložilo svojo odločitev o domnevnem pomanjkanju pravnega interesa za predhodno vprašanje in nujnosti izkaza le tega; - je v celoti opustilo materialno procesno vodstvo glede vprašanja pravnega interesa pritožnika, o tem vprašanju pa nato odločilo s sklepom presenečenja in v nasprotju z že opravljenimi ravnanji; - ni obrazložilo, na podlagi katerih navedb in dokazov je sprejelo svojo odločitev, prav tako ni pojasnilo, zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo; - ni upoštevalo številnih navedb in dokazov pritožnika, čeprav bi jih moralo; - je upoštevalo nekatere navedbe predlagateljice, čeprav jih ne bi smelo; - se ni ukvarjalo z vsemi zatrjevanimi okoliščinami, iz katerih izhaja, da je predlagateljica zlorabila svoje pravice v postopku; - je dejansko stanje ugotavljalo zgolj s stopnjo verjetnosti in ne prepričanja, ob tem pa ni upoštevalo številnih navedb pritožnika glede neobstoja poroštevnih in tako imenovanih subrogacijskih terjatev (pri slednjih naj bi šlo v resnici za regresne terjatve); - je zmotno zaključilo, da so bili podani pogoji za odstop od MRA; - je napačno odločilo o tem, da naj bi bil dolžnik insolventen; - je neutemeljeno vročalo ugovor v odgovor dolžniku, čeprav ni stranka postopka; - ne bi smelo upoštevati prepoznega predlagateljičinega odgovora na ugovor; - se ni opredelilo do drugih procesnih kršitev, na katere je pritožnik opozarjal tekom postopka; - je izpodbijani sklep glede posameznih zadev in kot celota neobrazložen oziroma pomanjkljivo obrazložen, prav tako pa so nekateri zaključki očitno napačni; - je v celoti sledilo navedbam predlagateljice oziroma dolžnika, obenem pa se ni konkretno oziroma argumentirano opredelilo do nobene navedbe pritožnika.

**Glede pravnega interesa za ugotovitev ničnosti poroštev in subrogacij**

11. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je glede potrebe po izkazu pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek izenačilo predhodno vprašanje in samostojno tožbo. Navaja, da mora biti pri slednji nedvomno podan pravni interes za ugotovitveni zahtevek, medtem ko se za navedbe, ki predstavljajo predhodno vprašanje ne zahteva poseben interes kot predpostavka za njihovo presojo. Vprašanje pravnega interesa se tako lahko pojavi zgolj v zvezi s samostojnim ugotovitvenim zahtevkom.

12. S takšnimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče v celoti strinja. A. je namreč trdil, da je od vprašanja obstoja terjatev iz naslova poroštev in subrogracij, ki se neposredno nanašajo na obveznosti iz poroštev (v nadaljevanju terjatve iz poroštev), odvisna presoja dolžnikove insolventnosti. V kolikor ne bi bilo mogoče pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je dolžnik insolventen tudi, če se ne upoštevajo njegove obveznosti iz naslova poroštev, bi vprašanje obstoja teh terjatev predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev sodišča o dolžnikovi insolventnosti. Pogoj obstoja predhodnega vprašanja je prejudicialnost. Pravica ali pravno razmerje sta prejudicialna le, če nista identična z glavno stvarjo in če rešitev predhodnega vprašanja tvori temelj, od katerega je odvisna odločitev sodišča o glavni stvari.2 Ker obstaja povezanost dejanskih stanov med predhodnim in glavnim vprašanjem, kot jo utemeljuje pravno pravilo, pri predhodnem vprašanju (tako kot pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku) pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa.3

13. V kolikor bi torej vprašanje obstoja obveznosti iz naslova poroštev predstavljalo predhodno vprašanje za ugotovitev dolžnikove insolventnosti, pritožniku posebnega pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti poroštev v tem postopku zaradi insolventnosti ne bi bilo treba izkazovati, ker že samo dejstvo, da bi navedeno vprašanje predstavljalo predhodno vprašanje, nadomešča predpostavko pravnega interesa. Sodišče prve stopnje pa je navedeno predpostavko zmotno povezalo s pravnim interesom za ugotovitveno tožbo v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku tudi, da njegov interes po tem, da se ga ne razlasti, ni zgolj premoženjski, ampak gre za pravni interes po varovanju pravice do zasebne lastnine.

15. Odločitev sodišča prve stopnje pa je ne glede na zmotno razlago pravnega interesa za ugotovitev ničnosti poroštev pravilna, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

**Glede položaja dolžnika v postopku upniške prisilne poravnave**

16. Pritožnik trdi, da se v postopku upniške prisilne poravnave pravila, ki veljajo za prisilno poravnavo uporabljajo zgolj smiselno. Zato naj bi sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo 176. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ko je ugovor A. vročalo v izjasnitev tako predlagatelju postopka kot dolžniku in tudi upoštevalo navedbe obeh. Pritožnik se sklicuje na navedbe, ki jih je v zvezi s tem podal v 6. točki svoje prve pripravljalne vloge in sodišču prve stopnje očita, da se do teh ni opredelilo.

17. S procesnim položajem dolžnika v postopku upniške prisilne poravnave se je ukvarjalo Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-222/18 z dne 14. 5. 2020, ko je odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP. Ta določa, da proti sklepu o začetku postopka prisilne poravnave, izdanem na podlagi upniškega predloga, dolžnik nima pravice do pritožbe, izpodbija pa ga lahko z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave zaradi razloga iz 1. točke 172. člena ZFPPIPP (to je, da dolžnik ni insolventen ter lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti). Ugotovilo je,4 da je varstvo dolžnika kljub formalnemu položaju stranke postopka zagotovljeno šele po začetku postopka prisilne poravnave z vsemi posledicami za njegov pravni položaj in v obliki vsebinsko omejenega ugovora, s katerim lahko uveljavlja le dejstvo, da ni insolventen. Navedlo je, da ima izpodbijana zakonska ureditev, ki dolžnikovega učinkovitega sodelovanja v postopku ne omogoča, glede na pomembne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave in še pomembnejše posledice njegovega začetka za položaj dolžnika in njegovo poslovanje, izrazito zožujoč učinek ter pomeni poseg v njegovi pravici do izjave in do poštenega postopka.5 Primerjava teže posledic posega v dolžnikovi pravici do izjave in do poštenega postopka z možnimi koristmi, ki zaradi opredeljenega posega nastanejo v smislu povečanja učinkovitosti finančnega prestrukturiranja, naj bi tako pokazala, da je dolžnik zaradi zagotavljanja možnosti upnikov finančnih terjatev po hitrejši aktivni vključitvi v postopek finančnega prestrukturiranja v predhodnem postopku upniške prisilne poravnave omejen na objekt postopanja brez možnosti učinkovitega sodelovanja. Pri tem pa ga še pred omejeno vključitvijo v postopek doletijo že vse posledice začetka postopka prisilne poravnave.6 Ocenilo je, da zakonska ureditev, ki v interesu upnikov finančnih terjatev s ciljem učinkovitosti finančnega prestrukturiranja, dolžniku ne omogoča učinkovitega sodelovanja v postopku in vsebino preizkusa upniškega predloga v bistvenem omejuje le na izpolnjenost kvote predlagateljev postopka, po presoji Ustavnega sodišča tako daje preveliko težo načelu hitrosti postopka in interesom upnikov finančnih terjatev v primerjavi z dolžnikovima pravicama do izjave in poštenega postopka ter da takšna ureditev ni sorazmerna v ožjem smislu in je zato v neskladju z 22. členom Ustave RS.7 Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS. Odločilo je, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti za odločanje o začetku postopka prisilne poravnave na podlagi upniškega predloga za začetek prisilne poravnave smiselno uporabljajo določbe 235. člena, drugega do sedmega odstavka 239. člena in 240. člena ZFPPIPP ter da ima dolžnik pravico do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, izdan na podlagi upniškega predloga, in nima pravice do vložitve ugovora iz druge povedi desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP.

18. Ustavno sodišče je torej v svoji odločbi izpostavilo pomen dolžnikovih pravic do izjave in do poštenega postopka v povezavi z jamstvom pravice do svobodne gospodarske pobude. Zato je ta pomembna tudi za presojo položaja in pravic dolžnika v obravnavani zadevi. V danem primeru dolžnik s predlagano prisilno poravnavo in s tem, da je insolventen sicer soglaša. Prav zato pa je v njegovem interesu, da se postopek prisilne poravnave, ki se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema in med drugim zagotavlja, da se nadaljuje njegovo poslovanje (3. točka 136. člena ZFPPIPP), uspešno in čim hitreje izpelje. Glede na navedeno je dolžniku, ki se strinja s trditvijo predlagateljice postopka, da je insolventen, in s predlaganimi ukrepi finančnega prestrukturiranja, treba omogočiti sodelovanje v postopku odločanja o ugovoru delničarja dolžnika, ki trdi, da dolžnik ni insolventen.

19. Očitek sodišču prve stopnje, da je ugovor A. neutemeljeno vročalo v odgovor dolžniku, ob povedanem ni utemeljen. Pritožnik pa tudi povsem pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep oprlo na navedbe tako predlagateljice kot dolžnika, pri čemer ne navede, katere so tiste navedbe dolžnika, ki niso tudi navedbe predlagateljice, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

**Glede pravočasnosti odgovora DUTB na ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave**

20. Pritožnik trdi, da je že v 6. točki svoje prve pripravljalne vloge opozoril, da je odgovor predlagateljice na ugovor prepozen, kar bi sodišče prve stopnje moralo preveriti in se glede tega izjasniti.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 19. 3. 2021 pozvalo upnico DUTB, da se v 8 dneh po prejemu tega poziva izreče o ugovoru upnika A. Iz vročilnice, pripete k navedenemu pozivu izhaja, da je pooblaščenec upnice navedeni poziv prejel 29. 3. 2021, odgovor na ugovor pa je vložil dne 6. 4. 2021, torej pravočasno.

**Glede drugih zatrjevanih procesnih kršitev**

22. Pritožnik trdi, da je v ugovoru in prvi pripravljalni vlogi že zatrjeval številne kršitve njegovih ustavnih pravic in tudi neustavnost ureditve (točki 2.10. ugovora in točka 11. prve pripravljalne vloge) ter da je prav tako v svoji šesti pripravljalni vlogi z dne 1. 3. 2022 podrobneje izpostavil kršitev ustavne pravice do uživanja lastnine iz naslova imetništva delnic dolžnika.

23. Pritožnik je v točki 2.10. ugovora navedel, da se mu kratijo upravljavske pravice, ki jih ima kot delničar in pravica do sodelovanja v tem postopku, še preden bi imel možnost dokazati, da ni pogojev za upniško prisilno poravnavo, ker družba ni insolventna ter da je navedbe glede insolventnosti dolžnika podal že v predhodnem postopku, v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, vendar pa se doslej še niti enkrat niso obravnavale.

24. Pritožbeno sodišče je v sklepu Cst 52/2021 z dne 17. 2. 2021, s katerim je pritožbo delničarja dolžnika zoper sklep o začetku postopku prisilne poravnave nad dolžnikom zavrnilo, pojasnilo, zakaj niso podane kršitve njegovih ustavnih pravic in neustavnost ureditve. Pravico do sodelovanja v postopku v smeri varstva ustavne pravice do uživanja lastnine iz naslova imetništva delnic dolžnika pa je sodišče prve stopnje pritožniku v celoti zagotovilo in sicer v postopku odločanja o ugovoru zoper vodenje postopka prisilne poravnave. V tem smislu mu je zagotovilo tudi pravico do izjave v zvezi s prenosom pooblastil za vodenje poslov na DUTB, saj mu je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-107/21/16, Up-341/21-16 z dne 2. 3. 2023 dopustilo pritožbo. Na navedbe pritožnika iz šeste pripravljalne vloge pa je sodišče prve stopnje odgovorilo v izpodbijanem sklepu. Katere so tiste, na katere naj ne bi odgovorilo, pa pritožnik ne pojasni.

25. Pritožnik trdi, da je v svoji sedmi in osmi pripravljalni vlogi uveljavljal kršitev pravice do izjave, ker mu ni bil omogočen 15 dnevni rok za izjavo o vlogi (DUTB), ki je bila posredovana izvedencu, pri čemer se sodišče o navedenem naj ne bi izreklo.

26. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je pritožnik do izjave DUTB, ki jo je prejel 14. 4. 2022, izjavil, in sicer v osmi pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2022. Kako naj bi očitana kršitev pravice do izjave vplivala na pravilnost odločitve, pa pritožnik ne pojasni, še zlasti glede na to, ker izvedenka E. E., kateri so bile poslane pripombe DUTB na izvedensko mnenje (p.d. 452), dopolnitve izvedenskega mnenja ni izdelala, saj je bila s sklepom z dne 12. 5. 2022 (p.d. 466) razrešena, za izvedenca pa določen C. C. Slednjemu je sodišče prve stopnje na novo naložilo, da pregleda elektronski spis ter navedbe DUTB, A. in dolžnika.

27. Pritožnik navaja, da je v svoji enajsti pripravljalni vlogi z dne 27. 7. 2022 opozoril, da sodišče ne bi smelo upoštevati novih navedb, ki jih je DUTB podala v pripravljalni vlogi z dne 15. 7. 2022, saj je DUTB s temi navedbami prekludirana.

28. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v navedeni pripravljalni vlogi ni konkretiziral, katere so tiste nove navedbe DUTB, ki presegajo okvir pripomb na izvedensko mnenje. Na tiste, ki jih izpostavlja v pritožbi, pa bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju.

29. Zgoraj navedena vloga DUTB je bila A. vročena 22. 7. 2022 (p.d. 489), kar je v dvanajsti pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2022 potrdil tudi sam, vendar pa se o navedbah predlagateljice v njej do izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja (9. 9. 2022) ni izjavil, čeprav je to možnost imel. Izjavil pa se je tudi lahko o ugotovitvah izvedenca v dopolnitvi izvedenskega mnenja.

30. Pritožnik nadalje navaja, da je v svoji dvanajsti pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2022 opozoril, da je sodišče z naložitvijo dopolnitve izvedenskega mnenja pritožniku kršilo pravico do izjave, saj iz navodil, o čem naj izvedenec poda izvedensko mnenje, izhaja vprašanje, ki ne izvira iz sfere trditvene podlage katerekoli stranke v postopku.

31. Pritožnik je v dvanajsti pripravljalni vlogi sodišču prve stopnje očital, da je v 5. točki obrazložitve sklepa z dne 12. 5. 2022, s katerim je postavilo novega izvedenca, med drugim navedlo, naj poda strokovno izvedensko mnenje o tem, ali je dolžnik insolventen danes, čeprav nobena stranka ni podala navedb o insolventnosti oziroma solventnosti dolžnika po stanju na dan 30. 6. 2022. Glede na navedeno naj bi izvedenec v elektronskem sporočilu z dne 5. 8. 2022 navedel, da mora še pridobiti tekoče podatke o poslovanju. Sodišče naj bi na podlagi pripomb DUTB dovolilo dodatni rok za pridobivanje dodatnih dokazov, čeprav iz 252. člena ZPP izhaja, da se dodatni dokazi lahko izvedejo zgolj v skladu s 7. členom ZPP, pri čemer pogoji za uporabo drugega odstavka 7. člena ZPP v konkretnem primeru naj ne bi bili podani. Sodišče naj bi tako toleriralo, da izvedensko mnenje temelji na dokazih, ki jih stranke niso pravočasno predlagale niti se nanje sklicevale niti vlagatelju ugovora ni bila dana možnost, da se glede njih izjasni. Na navedeno naj bi pritožnik opozoril tudi v enajsti pripravljalni vlogi, v kateri je sodišče pozval, naj mu zagotovi pravico do izjave. Trdi, da je ugotavljanje insolventnosti po stanju "danes" tudi nesmiselno in nerelevantno, saj se preizkuša obstoj insolventnosti, kot je bila ugotovljena s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave, v katerem pa se je ugotavljala insolventnost po stanju ob oziroma neposredno pred vložitvijo predloga za upniško prisilno poravnavo.

32. Zmotno je stališče pritožnika, da je za odločitev o ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave relevantna le insolventnost dolžnika po stanju na dan vložitve predloga za prisilno poravnavo, ne pa tudi na kasnejše datume, ki jih je upošteval izvedenec. Upoštevaje namen postopka prisilne poravnave je za presojo dolžnikove insolventnosti pomembno tudi stanje, ki obstaja ob zaključku naroka za obravnavanje ugovora, kar pomeni, da se lahko upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so nastopile v času od vložitve predloga do zaključka naroka ter izvajajo dokazi v zvezi z navedenimi dejstvi. Ugotavljanje obstoja insolventnosti dolžnika po „trenutnem“ stanju utemeljuje tudi dejstvo poteka časa, saj sta od vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave do izdelave izvedenskega mnenja oziroma dopolnitve tega potekli že skoraj dve leti. V tem času pa se poslovanje gospodarskih subjektov lahko bistveno spremeni, na kar je opozorila DUTB v pripombah na izvedensko mnenje (p.d. 489), sodišče prve stopnje pa ji je utemeljeno sledilo in postopalo pravilno, ko je izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ter upoštevalo tudi finančno stanje dolžnika, kot je bilo podano ob zaključku dokaznega postopka. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da bi prepoved ugotavljanja dejstev, ki so nastopila v času trajanja prvostopenjskega postopka, vodila k nepotrebnemu multipliciranju postopkov na prvi stopnji, saj bi silila predlagatelje k vlaganju vedno novih in novih predlogov, pri čemer bi bilo teoretično nemogoče kadarkoli odločiti po dejanskem stanju na dan odločitve.8

33. Sodišče prve stopnje se do zgoraj povzetih očitanih kršitev res ni izrecno opredelilo, opredelilo pa se je pritožbeno sodišče. In ker je ugotovilo, da so bile vlagatelju ugovora vročene v izjavo vse vloge DUTB, ki jih je izpostavil v zgoraj navedenih pripravljalnih vlogah, o kršitvi pravice do izjave ni mogoče govoriti.

**Glede upoštevanja navedb in dokazov v tem postopku ter zavrnitve predlaganih dokazov**

34. Ni res, kot to trdi pritožnik, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, katere navedbe oziroma dokaze je sodišče prve stopnje upoštevalo. Sodišče je v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine strank v spisu, prebralo izvedensko mnenje in dopolnitev tega ter da je ostale dokazne predloge z zaslišanjem strank in prič ter dodatno postavitvijo izvedenca finančno ekonomske stroke zavrnilo kot nepotrebne, saj je o zadevi lahko odločilo na podlagi predloženih listinskih dokazov in pridobljenega mnenja izvedenca z njegovo dopolnitvijo.

35. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse listine strank v spisu, razen tistih, za katere je navedlo, da jih ni upoštevalo (npr. v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Navedbi pritožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo navesti, katere listine to so, ob povedanem ni mogoče slediti, saj je iz sklepa mogoče razbrati, katere listine v spisu je sodišče upoštevalo. Pritožnik pa niti ne navede, katere od listin, ki naj bi jih sodišče upoštevalo, ne bi smelo upoštevati niti, katere listine oziroma listinskega dokaza ni upoštevalo, pa bi ga moralo in zakaj.

36. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje strank in vseh prič, ki so bile predlagane. Zato poimensko navajanje prič ni bilo potrebno.

37. Pritožnik nadalje navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja konkretno, zakaj je bila zavrnjena izvedba dokaza z zaslišanjem posamezne priče, pri tem pa niti sam ne navede, katere priče in konkretno zakaj bi sodišče moralo zaslišati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vlagatelj ugovora zaslišanje prič predlagal predvsem v zvezi z zatrjevano ničnostjo poroštev. Tudi dokaze, ki jih izpostavlja v pritožbi in dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke je predlagal v zvezi s tem, med drugim v zvezi z dobrovernostjo bank in presojo finančnega položaja glavnega dolžnika v času dajanja poroštev. Ker pa sodišče prve stopnje vprašanja ničnosti poroštev ni štelo kot odločilnega za presojo dolžnikove insolventnosti in ker je ugotovilo, da je dolžnik insolventen tudi brez upoštevanja obveznosti iz poroštev in subrogacij, se z njim ni ukvarjalo in je posledično utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje strank in prič ter postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke.

38. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o dokaznem predlogu za poizvedbo pri dolžniku glede stanja na TRR ob uvedbi postopka prisilne poravnave in po zadnjem stanju, s katerim bi se dokazovalo stanje denarnih sredstev na TRR in s tem možnost poplačila obveznosti (točka 2.16. ugovora).

39. Izvedenec je pri izdelavi izvedenskega mnenja in dopolnitvi tega upošteval tudi stanje sredstev na TRR in upošteval celotno finančno stanje dolžnika. Zato predlagana poizvedba ni bila potrebna.

40. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni odločilo o dokaznem predlogu za dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja, ki je bila predlagana s trinajsto pripravljalno vlogo pritožnika, v točki 5.4. (p.d. 576).

41. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v točki 5.4. navedene vloge navedel, da bi se v postopku stečaja nad J. morala pobotati subrogracijska terjatev družb K. in G. z nasprotnimi terjatvami J. do K. in G., kot naj bi to izhajalo iz otvoritvenega poročila v stečajnem postopku nad J. Za navedeni znesek, ki bi se moral pobotati, pa bi bilo treba zmanjšati eventualno regresno terjatev družb K. in G., ki se zahteva od D. Pritožnik izvedenca v zvezi s temi navedbami ni predlagal. V kolikor pa je imel v mislih predlog za postavitev izvedenca, ki ga je podal v točki 4.5. navedene vloge, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagal postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke in izvedenca ocenjevalca podjetij ter cenilca ocenjevalca vrednostnih papirjev v zvezi s trditvami o ničnosti poroštev, kar pa glede na zaključke sodišča prve stopnje, da je dolžnik insolventen četudi se ne upoštevajo obveznosti iz poroštev, ni odločilno.

42. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ob povedanem niso podane.

**Glede navedb, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi jih potrditvah pritožnika moralo**

43. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni upoštevalo navedb in dokazov iz vlog, ki jih je že dal v predhodnem postopku, kar vse naj bi predstavljalo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se je sicer res skliceval na določene vloge, ki so bile zavržene, ampak naj bi bila napačna razlaga iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da te ne morejo biti več predmet sodne presoje. Neutemeljena naj bi bila tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni dolžno samo ugotavljati, katere navedbe in dokaze iz vlog bi bilo treba upoštevati (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), saj se je pritožnik skliceval na prav vse navedbe in dokaze v teh vlogah, ker so vse tudi relevantne. Sodišče prve stopnje pa naj bi po drugi strani upoštevalo navedbe, podane v postopku Pg 607/2020, pa čeprav se je pritožnik nanje skliceval na povsem enak način, ki ga v primeru drugih vlog, vloženih v tem postopku, sodišče ne sprejema kot ustreznega. Sodna praksa naj bi dopuščala sklicevanje oziroma povzemanje mnenja izvedenca, pridobljenega izven pravde. Stališče, da vsebina navedb in dokazov ne more biti predmet presoje zgolj iz razloga, ker je podana v prilogi ugovora in ne kopirana v njegovo besedilo, naj bi bilo pretirano togo in neživljenjsko.

44. Za vlogo, ki je pravnomočno zavržena, se šteje, kot da ni bila nikoli vložena. Zato je sklicevanje A. na takšno vlogo neučinkovito. Sodišče prve stopnje je tako pravilno postopalo, ko navedenih vlog ni upoštevalo. Pritožnik pa tudi sicer ne pojasni, katerih navedb iz navedenih vlog sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi jih po njegovem mnenju moralo, in kako naj bi to vplivalo na pravilnost odločitve.

45. Očitane bistvene kršitvi določb postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP ob povedanem niso podane.

46. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 21. 3. 2023, pri čemer naj bi v zvezi s tem navedlo, da sta stranki v predmetnem postopku podali že vso trditveno podlago, da na podajo odgovorov/vlog nista bili pozvani ter ravno tako nista imeli odprtega nobenega roka za odgovor na katerokoli vlogo nasprotnih strank (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Takšna obrazložitev naj bi bila tako splošna, da se je ne da preizkusiti, pa tudi napačna iz naslednjih razlogov: - sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj je zaključilo, da je pritožnik že podal vso trditveno podlago; pritožnik trdi, da je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 286. člena ZPP tudi po prvem naroku navajal nova dejstva in predlagal nove dokaze, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, iz vloge pritožnika z dne 21. 3. 2023 pa izhaja, da je šlo ravno za tak primer, saj so se navajala nova dejstva in sicer med drugim navedbe v zvezi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja z dne 9. 9. 2022, ki jih objektivno ni mogel podati pred obstojem tega dopolnilnega mnenja, in predlagali nekateri novi dokazi; - sodišče naj ne bi pojasnilo, po katerih procesnih pravilih presoja trenutek, ko naj bi stranka dokončno podala svojo trditveno podlago; - sodišče naj ne bi pojasnilo, zakaj ni upoštevalo vloge v delu, v katerem so bila materialnopravna naziranja, saj je v tej vlogi pritožnik med drugim navajal dejstvo, da je treba insolventnost presojati po stanju na dan 30. 6. 2020, do česar se sodišče v sklepu ni z ničemer opredelilo; - popolnoma zgrešena in v nasprotju s pravico do izjave in tretjim odstavkom 286. člena ZPP naj bi bila navedba, da pritožnik nima pravice do vloge, ker k temu ni bil pozvan in ni imel nobenega roka za odgovor na katerokoli vlogo.

Pritožnik navaja, da je že v odgovoru na pritožbo z dne 23. 11. 2022 navedel, da mu ni bila dana možnost opredelitve do dopolnitve izvedenca z dne 9. 9. 2022, saj je v tem času že bil izdan sklep o prekinitvi postopka in ker navedb glede dopolnitve izvedenskega mnenja pritožnik ni mogel podati v času, ko je postopek bil prekinjen, ni jasno, kdaj naj bi po stališču sodišča pritožnik imel možnost podati svoje pripombe, če ne v 13. pripravljalni vlogi.

47. V skladu z določbo prvega odstavka 286.a člena ZPP, ki se v stečajnem postopku smiselno uporablja (prvi odstavek 121. člena ZPP), sodišče lahko strankam pred pripravljalnim narokom ali na njem, kot tudi pred ali med glavno obravnavo s pisnim pozivom ali ustno na naroku naloži, da v roku, ki ga določi, odgovorijo na posamezna vprašanja, predlagajo dodatne dokaze, predložijo listine, na katere so se sklicevale, se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih, se izjavijo o navedbah nasprotne stranke, podajo svoja pravna naziranja ali predložijo sodne odločbe glede sodne prakse na katere se sklicujejo. Navedena določba ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. Te mora sodišču poslati dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka. Vloge in listine, posredovane na poziv po prvem ali drugem odstavku 286.a člena ZPP, ki se predložijo po poteku roka, ki ga je določilo sodišče, in vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku (četrti in peti odstavek 286.a člena ZPP). V skladu z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP pa stranke lahko tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

48. Stranke imajo glede na zgoraj navedeno ob zgoraj navedenih pogojih pravico vlagati pripravljalne vloge tudi brez poziva sodišča oziroma po poteku roka, ki ga je določilo. V danem primeru je sodišče prve stopnje očitno presodilo, da je imel A. že dovolj časa, da poda svojo trditveno podlago ter da bi morebitne nove navedbe zavlekle postopek. Tudi o dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki mu je bila vročena 22. 9. 2022, bi se že lahko izjavil, saj je bil sklep o prekinitvi postopka z dne 4. 10. 2022 razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani (Cst 365/2022) že 22. 12. 2022. Iz njegove trinajste pripravljalne vloge pa tudi ne izhaja nič takšnega, kar ni navedel že v prejšnjih vlogah oziroma bi bilo glede na nosilne razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave pomembno za odločitev.

49. A. trdi, da je v vlogi z dne 21. 3. 2023 med drugim navajal, da je pri presoji dolžnikove insolventnosti potrebno upoštevati stanje na dan 30. 6. 2020, kar je pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, in brez upoštevanja morebitnih negativnih posledic uvedbe in začetka postopka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik to navajal že v vlogi z dne 23. 11. 2022 (točka 7.4 vloge).9 A. je v trinajsti pripravljalni vlogi podajal trditve v zvezi z insolventnostjo, ki jih je podajal že v prejšnjih vlogah ter trditve v zvezi z ničnostjo poroštvenih obveznosti in regresnih terjatev ter ponudil dokaze, ki se navezujejo na te trditve. Pritožnik ne pojasni, katera dejstva, ki jih je navajal v trinajsti pripravljalni vlogi, predstavljajo nova dejstva in so tista, ki bi lahko bila relevantna za odločitev sodišča prve stopnje, pa jih to ni upoštevalo.

50. Sodišče prve stopnje se do trditev A. o ničnosti poroštev in obstoja subrogracijskih (regresnih) terjatev res ni vsebinsko opredelilo. Ker pa je ugotovilo, da A. ni sposoben poravnati niti nespornih obveznosti iz naslova kreditov v višini 2,1 milijona EUR niti jih ni bil sposoben poravnati po stanju na dan 17. 9. 2020 (točke 33. - 36. obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter da je insolventen tudi, če se ne upoštevajo obveznosti iz naslova poroštev in subrogacij, se sodišču prve stopnje z obstojem teh obveznosti ni bilo treba ukvarjati.

51. Na vprašanje, ali je za presojo dolžnikove insolventnosti relevantno njegovo stanje na dan 30. 6. 2020, 17. 9. 2020 ali 30. 6. 2022 (točka 41. izpodbijanega sklepa) je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Kakšno stališče je v zvezi s tem sprejelo sodišče prve stopnje, je razvidno iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijanega sklepa. S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do naziranj A., ki jih je v zvezi s tem podal v trinajsti pripravljalni vlogi.

52. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in 22. člena Ustave RS ob povedanem ni podana.

**Glede navedb, ki jih je sodišče upoštevalo, pa naj jih ne bi smelo**

53. Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi vloge dolžnika in DUTB, ki so bile vložene po poteku 8-dnevnega roka od prejema ugovora pritožnika. Navaja, da tretji odstavek 176. člena ZFPPIPP (v skladu s katerim po poteku 8-dnevnega roka za izjavo dolžnika o ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave insolventni dolžnik ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov) omejuje pri navajanju novih dejstev in dokazov zgolj predlagatelja prisilne poravnave oziroma tudi dolžnika, če ima ta pravico do izjave. Trdi, da pritožnik v tej zvezi ni omejen in se v potrditev takšnega stališča sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cst 283/2021 z dne 20. 6. 2021. Smiselno naj bi bilo, da je obseg pravnega varstva omejen zgolj na predlagatelja, saj je slednji tisti, ki začne postopek prisilne poravnave. Od odločitve Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-222/18-21 z dne 14. 5. 2020 dalje naj bi bilo nesporno, da mora predlagatelj že v predlogu za začetek prisilne poravnave utemeljiti in v celoti izkazati insolventnost dolžnika. Pravno sredstvo upnikov zoper predlog, na podlagi katerega se začne postopek prisilne poravnave, pa je ugovor, v katerem ti lahko izpodbijajo navedbe o insolventnosti dolžnika, podane v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave, predlagatelj pa ima nato možnost na te navedbe odgovoriti v odgovoru na ugovor. Odgovor na ugovor pa ni prva vloga predlagatelja postopka, ampak druga vloga, s katero lahko utemeljuje obstoj insolventnosti. Zakonodajalec naj bi ocenil, da za predlagatelja zadostujeta dve vlogi (predlog in odgovor na ugovor), s katerima lahko utemelji, da ugovorni razlog, da dolžnik ni insolventen, ne obstoji. Po drugi strani pa je ugovor šele prva vloga, s katero upnik lahko uveljavlja ta ugovor. Zato po stališču pritožnika zakonodajalec vlagatelja ugovora ni omejil, ampak je določil zgolj, da dodatna dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija navedbe o insolventnosti, lahko navaja vse do konca prvega naroka oziroma pod pogoji iz ZPP tudi pozneje. Pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi smelo upoštevati kasnejših vlog predlagateljice (še manj pa dolžnika), ki jih je ta podajala po svojem odgovoru na ugovor.

54. Zmotno je stališče pritožnika, da tretji odstavek 176. člena ZFPPIPP omejuje pri navajanju novih dejstev in dokazov zgolj predlagatelja prisilne poravnave, medtem ko vlagatelj ugovora naj ne bi bil omejen, saj bi navedeno predstavljalo očitno kršitev predlagateljeve pravice do izjave. Sporočilo odločbe Cst 283/2021 ni takšno, kot ga povzema pritožnik. Pritožbeno sodišče je v navedeni odločbi poudarilo, da mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročati nasprotniku v opredelitev ali ne, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici in sicer tako o dejanskih kot tudi o pravnih vidikih zadeve. Navedeno izhaja tudi iz zgoraj omenjenih določb tretjega odstavka 286. člena ZPP in četrtega odstavka 286.a člena ZPP, ki se v postopkih zaradi insolventnosti uporabljajo smiselno.

55. Očitek sodišču prve stopnje, da je kršilo določbo 176. člena ZFPPIPP, ob povedanem ni utemeljeno.

**Glede trditev o zlorabi pravice do upniške prisilne poravnave**

56. Pritožnik trdi, da je v tem postopku na več mestih obširno navajal zlorabo pravic predlagatelja in pozival sodišče k temu, da omenjene zlorabe ne dovoli. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede očitkov o zlorabi pravic naj bi bila pavšalna, pomanjkljivo obrazložena, glede določenih navedb celo neobrazložena, prav tako pa napačna.

57. Sodišče prve stopnje se je do trditev A., da predlagatelj postopka zlorablja svoje pravice, opredelilo v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pojasnilo je, kaj predstavlja zlorabo procesnih pravic po 11. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Navedlo je, da imajo dolžniki in njegovi lastniki v primeru insolventnosti dolžnost sprejeti ustrezne ukrepe za odpravo insolventnosti ter da je v primeru, če tega ne storijo, treba upnikom, ki imajo pri poplačilu terjatev prednost pred lastniki podjetja, zagotoviti možnost, da predlagajo prisilno poravnavo, če jim je s tem zagotovljeno večje poplačilo njihovih terjatev, saj od trenutka nastanka insolventnosti stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Nadalje je navedlo, da ni za spregledati, da je bilo A. finančno stanje dolžnika znano že pred nakupom delnic dolžnika ter da je prav tako vedel, da dolžnik ni izpolnil zavez po MRA. Poleg tega je izpostavilo, da je bilo v razpisu javne dražbe prodaje vrednostnih papirjev 449.744 delnic D. v stečajnem postopku, ki se vodi pod opr. št. St ..., dražba pa se je vršila 16. 6. 2020, v 10. točki razpisa navedeno, da se na podlagi Pogodbe o finančnem prestrukturiranja dolžnika D., d. d. z dne 30. 9. 2015 z aneksi, v primeru spremembe lastniške strukture dolžnik D., d. d. zavezuje predčasno odplačati vse zavarovane in nezavarovane terjatve upnikov, ki so sklenili Pogodbo o finančnem prestrukturiranju z dne 30. 9. 2015. Pod temi pogoji je A. kupil delnice dolžnika in postal njegov večinski lastnik. Kot naj bi bilo razvidno iz listin v spisu, je imel dolžnik na dan uvedbe postopka prisilne poravnave za 5.260.703,03 EUR zapadlih in neporavnavnih obveznosti do DUTB in družbe B. iz naslova MRA. Ker s sredstvi za plačilo terjatev dolžnik ob zapadlosti ni razpolagal, je po presoji sodišča prve stopnje upnica upravičeno predlagala uvedbo postopka prisilne poravnave. Glede na navedeno zgolj navajanje dejstev, da je DUTB z vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave zlorabljala svoje pravice, ker je neposredno po obvestilu o takojšnji zapadlosti z dne 17. 9. 2020, ki je bilo dolžniku vročeno šele 23. 9. 2020, vložila predlog za prisilno poravnavo, ne zadostuje za utemeljitev ugovora zlorabe pravic.

58. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da že v fazi presoje zlorabe pravic predpostavlja obstoj insolventnosti, pri čemer naj bi iz pritožnikovih navedb jasno izhajalo, da insolventnost ni podana in da je bistveni del očitka zlorabe prav v tem, da predlagateljica zatrjuje insolventnost, ki dejansko ne obstaja, ne ukvarja pa se sodišče prve stopnje z zatrjevanimi ravnanji zlorabe, ampak preusmerja pozornost na ravnanja pritožnika, ki pa za presojo zlorabe pravic predlagatelja sploh niso relevantna. Obrazložitev sodišča prve stopnje naj bi bila napačna iz dveh razlogov:

1.) Sodišče prve stopnje naj bi kot nesporno štelo navedbo predlagateljice, da naj bi imel dolžnik na dan uvedbe postopka prisilne poravnave za 5.260.703,03 EUR zapadlih in neporavnanih obveznosti iz naslova MRA, čeprav navedeno ni nesporno, saj pritožnik trdi in dokazuje, da navedeni znesek ni zapadel, ker odstop od MRA ni bil upravičen, pri čemer se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem na tej točki sploh ni ukvarjalo.

2.) Četudi bi predlagateljica bila upravičena uveljaviti predčasno zapadlost obveznosti po MRA in četudi bi 23. 9. 2020 res zapadle vse terjatve, pa naj bi predstavljalo zlorabo pravic dejstvo, da je vložila predlog za prisilno poravnavo hkrati z zapadlostjo terjatev in brez da bi dolžniku dala razumen rok, da zapadlo obveznost poravna.

59. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da znesek obveznosti iz MRA v višini 5.260.703,03 EUR, ki naj bi bile zapadle in neporavnane, v tem postopku ni nesporen. Nesporen pa je bil za podpisnike MRA, torej tudi za dolžnika. Nedvomno pa je nesporna višina obveznosti iz kreditov, ki znašajo 2,1 milijona EUR. Da so te zapadle, izhaja že iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je dolžnik na podlagi MRA v primeru spremembe lastniške strukture zavezal predčasno odplačati vse zavarovane in nezavarovane terjatve upnikov, ki so sklenili MRA ter da je bila takšna njegova zaveza navedena v pogojih javne dražbe z dne 11. 5. 2020, na kar se je DUTB tudi sklicevala v odgovoru na ugovor. A. je bil torej nedvomno seznanjen s takojšnjo zapadlostjo vseh zavarovanih in nezavarovanih terjatev upnikov, ki so sklenili MRA, tudi iz omenjenega razloga. Navedeno dodatno potrjujejo navedbe predlagateljice (DUTB), ki jih je podala v odgovoru na ugovor in sicer: da je bil A. že leta 2019 stranka v postopku prodaje terjatev do D., ki ga je vodila DUTB; da je ta postopek potekal vzporedno s prodajo delnic dolžnika, ki so se prvič prodajale že decembra 2019; da je v tem postopku prodaje terjatev imel A. vpogled v pravnorelevantne dokumente o vseh terjatvah, vključno s poroštvi, s katerimi je razpolagala predlagateljica; da je ta zavrnila vse prejete ponudbe, tudi ponudbo A., kot neustrezne in postopek ustavila; da je A., ko je uspel na drugi dražbi kot najboljši kupec, znova kontaktiral DUTB in se hotel pogajati o odlogu plačila obveznosti D. in o potencialnem odkupu terjatev oziroma diskontu za poplačilo terjatev; da je direktor družbe A. - F. F. po podpisu pogodbe o nakupu delnic D. (ta je bila podpisana 22. 6. 2020) na sestanku na sedežu družbe DUTB dne 1. 7. 2020 hotel preveriti, kakšno je stališče DUTB do razkritja v razpisu dražbe, da bo treba v kratkem času plačati terjatve upnikov; da je bilo na tem sestanku izraženo jasno stališče DUTB, da slednja pričakuje polno poplačilo terjatev in sicer skupaj s poroštvi, ki niso nična; da je DUTB v pogovore z družbo A. vložil znatne napore, saj je želel preveriti, če lahko s kupcem delnic doseže boljši rezultat, kot bi ga lahko dosegel s prisilno poravnavo; da A. na pobude predlagateljice ni predložil niti predloga, na kakšen način bi D. plačala obveznosti po MRA niti dokazil o finančni sposobnosti bodočega lastnika, da D. to plačilo terjatev omogoči; da je predlagateljica, ko je po večkratnih pozivih ugotovila, da A. ni niti pripravljen niti sposoben zagotoviti plačilo obveznosti D., v cilju skrbnosti in zaščite svojih terjatev vložila predlog za začetek postopka prisilne poravnave nad družbo D. in sicer tudi iz razloga, da onemogoči razvrednotenje družbe D., po drugi strani pa je dala dolžniku ob vložitvi predloga začetek postopka prisilne poravnave tudi pisno zagotovilo z dne 24. 9. 2020, da prisilna poravnava ne bo vplivala na poslovne terjatve upnikov D. 60. Iz zgoraj navedenih trditev DUTB, ki jim A. ni oporekal, ne izhaja, da predlagateljica dolžniku in njegovemu lastniku ni omogočila poravnave zapadlih obveznosti pred vložitvijo predloga za prisilno poravnavo, kot to trdi pritožnik. Niti navedeno ne potrjuje trditev pritožnika, da je zlorabila pravice, ker je vložila predlog za prisilno poravnavo hkrati z zapadlostjo terjatev, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

61. Pritožnik trdi, da je v zvezi s presojo zlorabe navajal številne okoliščine in sicer: - v zvezi s pojavom tako imenovanih subrogracijskih obveznosti; - glede neutemeljenega odstopa od MRA; - opozorila revizorke, da dolžnik v svojih poslovnih knjigah izkazuje za 7.744.117,00 EUR terjatev, kar pomeni, da so upniki DUTB, G. in H., ki so prijavili za 11.585.646,00 EUR terjatev, uveljavljali kar za slabe 4 milijone EUR več terjatev, kot jih izkazuje dolžnik, upravitelj pa je priznal skoraj za 1,3 milijona EUR terjatev več, kot jih prikazuje dolžnik; - da je predlagatelj kljub temu, da je dolžnik poravnal vse zapadle obveznosti po MRA in je imel na TRR v posameznem trenutku tudi več kot 1 milijon EUR denarnih sredstev, istega dne, 23. 9. 2020, uveljavil predčasno zapadlost po MRA in hkrati vložil predlog za prisilno poravnavo, direktor I. I. pa je insolventnost družbe potrdil v roku nekaj dni od svojega imenovanja na položaj direktorja.

Pritožnik s temi trditvami posega v vsebinsko presojo dolžnikove insolventnosti in s tem presojo utemeljenosti ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave. Sama po sebi pa zatrjevana dejstva trditev o zlorabi pravic predlagateljice še ne potrjujejo. Za potrditev trditev o zlorabi pravic tudi ne zadoščajo trditve o zavlačevanju prenosa delnic dolžnika na pritožnika, o zavrnjenem predlogu ureditve razmerja, o povezanosti oseb ter o ravnanju direktorja Križaja in sodelovanju dolžnika, ki naj bi se v predmetnem postopku v nasprotju z logiko skušal obremeniti s čim večjim obsegom obveznosti. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče pripominja, da je predmet tega ugovornega postopka preizkus trditev vlagatelja ugovora, da dolžnik ni insolventen. V kolikor dolžnik meni, da je insolventen (kar se je v tem postopku tudi izkazalo), je namreč v njegovem interesu, da postopek finančnega prestrukturiranja izvede čim hitreje, saj navedeno povečuje možnost njegovega obstoja.

62. Sodišče prve stopnje se do zgoraj navedenih trditev ni izrecno opredelilo, iz česar izhaja, da je očitno štelo, da te ne izkazujejo trditev o zatrjevani zlorabi procesnih pravic, kar ugotavlja tudi pritožbeno sodišče. **Glede odstopa od MRA in trditev pritožnika o neupoštevanju navedb glede neobstoja poroštvenih in tako imenovanih subrogracijskih obveznosti oziroma njihovega prenehanja**

63. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da njegovemu ugovoru v zvezi z ugotovitvijo poroštvenih in subrogracijskih terjatev kot ničnih ni sledilo in je štelo, da so terjatve verjetno izkazane, saj A. ni izkazal pravnega interesa za uveljavljanje takšnega zahtevka. Obrazložitev naj bi bila v tem delu protislovna, ker naj ne bi držalo, da sodišče navedbam pritožnika ne sledi, ampak jih sploh ni obravnavalo in sicer iz neutemeljenega razloga neizkazanega pravnega interesa, ki se za predhodno vprašanje ne zahteva. Pritožnik v nadaljevanju povzema trditve, iz katerih naj bi izhajalo, da terjatve iz naslova poroštev in subrogracijskih obveznosti naj ne bi obstajale oziroma so prenehale.

64. Pritožbeno sodišče je že pritrdilo pritožniku, da mu pravnega interesa za ugotavljanje ničnosti poroštvenih in subrogracijskih terjatev ne bi bilo treba izkazovati, v kolikor bi to predstavljalo predhodno vprašanje za odločitev v zadevi. Prav ima tudi, da bi se sodišče prve stopnje s trditvami, da terjatve iz naslova poroštev in subrogracij ne obstajajo, moralo ukvarjati, v kolikor bi to bilo relevantno za odločitev o insolventnosti dolžnika. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnik insolventen tudi, če se ne upoštevajo terjatve iz poroštev in subrogracij, dejstvo, da se z obstojem teh terjatev ni ukvarjalo,10 ni vplivalo na pravilnost odločitve.

65. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je v 29. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da dokaznih predlogov DUTB, danih v vlogi z dne 15. 7. 2022, in drugih predlogov vseh strank, v kolikor presegajo okvir ugovornega postopka, ni upoštevalo, pri tem pa naj ne bi določno pojasnilo, katere navedbe in dokaze je upoštevalo in katerih ni. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje navedlo, da naj ne bi upoštevalo dokaznih predlogov iz predlagateljeve vloge z dne 15. 7. 2022, pri čemer naj bi iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9. 9. 2022 jasno izhajalo, da se je izvedenec opredeljeval do navedb v tej vlogi. Ni pa sodišče prve stopnje pojasnilo, čemu je tako postopalo, kljub temu, da je v tej zvezi pritožnik podal izrecno grajo procesne kršitve v svoji enajsti in dvanajsti pripravljalni vlogi.

66. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik v enajsti in dvanajsti pripravljalni vlogi navedel, da izjava DUTB z dne 15. 7. 2022 presega okvir pripomb na izvedensko mnenje, saj je DUTB to vlogo izkoristila, da je pod krinko pripomb na izvedensko mnenje podala številne novote in številne nove dokaze, glede katerih je prekludirana. Ni pa A. v navedenih vlogah navedel (kot je bilo že ugotovljeno), katera so tista dejstva in dokazi v zvezi z njimi, ki naj bi predstavljali novote in bi vplivali na odločitev v zadevi glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o dejstvih, ki kažejo na dolžnikovo insolventnost. Do tistih, ki jih izpostavlja v pritožbi, pa se je pritožbeno sodišče opredelilo v točkah 23. do 33. te obrazložitve. Očitanih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pritožbeno sodišče tako ni ugotovilo.

67. Pritožnik navaja, da iz njegove desete pripravljalne vloge jasno izhaja, da v MRA ni bila finančna zaveza v zagotavljanju vseh postavk, opredeljenih v prilogi 8 MRA, kot naj bi to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Trdi, da se na prilogo 8 sklicuje točka 16.2.b MRA, ki se v tem delu glasi: "Dolžnik se zavezuje b) Poslovanje: Finančni Vzvod, Zadolženost, Pokritost obresti in EBITDA na vsak datum iz stolpcev, kot so navedeni v prilogi 8, ne bodo presegali pripadajočih količnikov oziroma pripadajočih zneskov, kot so opredeljeni v prilogi 8". Iz MRA naj ne bi izhajalo, da mora dolžnik dosegati vse kazalnike iz priloge 8, ampak zgolj naslednje: Finančni Vzvod, Zadolženost, Pokritost obresti in EBITDA. Iz MRA naj ne bi izhajala obveznost doseganja kazalnika lastniškega kapitala in njegovo morebitno nedoseganje naj ne bi bilo razlog za predčasno zapadlost obveznosti po MRA. Da kapital kot finančna zaveza iz poslovanja v MRA ni naveden, naj bi na strani 9 (točka 2.2.2) potrdil tudi izvedenec v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja. Iz tega razloga odstop od MRA naj ne bi bil utemeljen. Smiselno enako naj bi veljalo za "Zadolženost/EBITDA" (zadolženost/EBITDA), ki glede na prilogo 8 ni enaka kot "zadolženost". Slednja naj bi sicer bila lahko kazalnik, h kateremu se je dolžnik zavezal v 16. členu MRA, a v tej zvezi sodišče v svoji obrazložitvi naj ne bi navedlo nikakršne morebitne povezave med tema različnima kazalnikoma.

68. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da lastniški kapital ni naveden kot finančna zaveza v točki 16 MRA, je pa v MRA predvideno povečanje osnovnega kapitala dolžnika, kar je predstavljalo obveznost po MRA, ki ni bila izpolnjena.

69. V točki 16.2. MRA je med drugim kot finančna zaveza določena zadolženost. Zadolženosti po vsebini res ni mogoče enačiti s kazalnikom "Zadolženost/EBITDA". Ker pa je v točki 16.1. MRA opredeljena kot razmerje med dolgom (ta predstavlja seštevek vseh obveznosti dolžnika v zvezi s posojili) in EBITDA, "Zadolženost/EBITDA“ torej je kazalnik, h kateremu se je dolžnik zavezal, kar v pritožbi smiselno trdi tudi sam.

70. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot to navaja pritožnik, da je bila pri izračunu zavez o stanju zadolženosti družbe upoštevana dokapitalizacija nezavarovanih terjatev iz poroštev, ki pa ni bila realizirana ter da iz preračunov zadolženosti in količnika zadolženost/EBITDA izhaja, da je količnik zadolženost/EBITDA družbe v dopustnih mejah glede na MRA, če upoštevamo dokapitalizacijo. V kolikor bi pri preračunu količnika zadolženost/EBITDA upoštevali celoten dolg družbe (po opredelitvi MRA) in le tega primerjali z (neprimerljivimi) ciljnimi količniki zadolženost/EBITDA po MRA, pa je realiziran količnik zadolženost/EBITDA v celotnem obdobju pomembno presežen. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da glede na to, da dokapitalizacija ni bila izvedena, to pomeni, da je realiziran količnik zadolženost/EBITDA v celotnem obdobju pomembno presežen in da torej ta finančna zaveza ni bila izpolnjena. Ni torej res, kot to trdi pritožnik, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem pomena neopravljene dokapitalizacije, ki je bila z MRA predvidena, pa ni bila realizirana, ni ukvarjalo. Neizvedeno dokapitalizacijo je namreč štelo kot dejstvo, ki je vplivalo na izračun zadolženosti/EBITDA.

71. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje ignoriralo zaključek izvedenca iz točke 2.2.3. dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9. 9. 2022, iz katerega naj bi izhajal odgovor na ključno vprašanje tega postopka, to je, ali so bili podani razlogi za odstop od MRA tudi v primeru neupoštevanja poroštvenih in tako imenovanih subrogracijskih obveznosti. Kot naj bi pritožnik opozoril že v svoji deseti pripravljalni vlogi, bi tudi pri izračunu kazalnikov, ki lahko predstavljajo kršitev zavez, izvedenec moral upoštevati zgolj kreditne obveznosti. Obveznosti iz naslova poroštvenih in tako imenovanih subrogracijskih obveznosti se po mnenju pritožnika ne bi smele upoštevati zaradi primerljivosti oziroma koherentnosti, ker bi sodišče moralo v prvi fazi ugotavljati insolventnost ob predpostavki, kot da poroštvene in subrogracijske obveznosti ne obstajajo. Šele če bi v tej fazi sodišče ugotovilo, da brez teh obveznosti dolžnik ni insolventen, bi moralo odločati o obstoja poroštva in subrogracijskih obveznosti.

72. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upniki in dolžnik MRA sklenili ob predpostavki priznanja obstoja poroštvenih in subrogacijskih terjatev. Te so bile upoštevane pri določanju zavez dolžnika, med drugim finančnih zavez iz 16. člena MRA. V kolikor bi se izkazalo, da terjatve iz naslova poroštev in subrogacij ne obstajajo, bi MRA izgubil svoj namen, saj te predstavljajo večji del obveznosti dolžnika, kar utemeljeno navaja predlagateljica. Zato tudi ugotavljanje kršitev MRA oziroma v njem določenih finančnih zavez brez upoštevanja poroštvenih in subrogacijskih terjatev zvezi s presojo pogojev za odstop od MRA ni v skladu z MRA in ne more biti upoštevno. Ker MRA pri izračunu finančnih zavez po 16. členu upošteva poroštvene in subrogracijske obveznosti, ni mogoče slediti pritožniku, da se pri presoji pogojev za odstop od MRA te obveznosti ne bi smele upoštevati.

73. Razlog za odstop od MRA oziroma dogodek kršitve, ki lahko povzroči takojšnjo zapadlost vseh obstoječih terjatev (torej tudi nespornih iz naslova danih kreditov), pa je bila lahko neizpolnitev ali nepravočasna izpolnitev katerekoli obveznosti iz MRA (na primer neizvedba dokapitalizacije), saj so se upniki in dolžnik tako dogovorili v točki 18. MRA (18.4, 18.15).

74. Pritrditi je pritožniku, da ni naloga izvedenca, da presoja, ali so bili izpolnjeni pogoji za odstop od MRA. Je pa bila njegova naloga, da ugotovi, ali je dolžnik izpolnjeval finančne zaveze po MRA. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bili podani razlogi za odstop od MRA v skladu s točko 18.1. MRA (25. točka obrazložitve). Pravilno je ocenilo, da za veljavni odstop od MRA zadostuje neizpolnjevanje že ene od zavez.

75. Predčasna zapadlost terjatev iz MRA pa je nastopila tudi ne glede na navedeno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je dolžnik na podlagi MRA v primeru spremembe lastniške strukture D. d. d. zavezal predčasno odplačati vse zavarovane in nezavarovane terjatve upnikov, ki so sklenili MRA, na kar se je DUTB tudi sklicevala v odgovoru na ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave.

**Glede pogoja insolventnosti na relevantni presečni dan**

76. Pritožnik navaja, da se je sodišče pri svoji odločitvi o (dolžnikovi) insolventnosti oprlo na izvedensko mnenje, in sicer je v točkah 40. in 41. obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je izvedenec ugotovil, da terjatve iz naslova kreditnih pogodb DUTB v višini 2.083.745,00 EUR presegajo 20% obveznosti iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila dolžnika (31. 12. 2019; vse obveznosti - 8.503,065,00 EUR, 20% od tega - 1.700.611,00 EUR) in da delež zapadlih obveznosti nad 60 dni v vseh obveznostih družbe (brez upoštevanja poroštev in subrogracije) dosega 42% vseh obveznosti na dan 30. 6. 2022, kar pomeni, da je dolžnik trajneje nelikviden oziroma insolventen. Izvedenec naj bi pojasnil, da na dan izdaje dopolnitve izvedenskega mnenja (9. 9. 2022) obstoj insolventnosti po kriteriju deleža zapadlih obveznosti med vsemi obveznostmi ni pomembneje drugačen kot na dan 30. 6. 2022, torej da je dolžnik trajno nelikviden oziroma insolventen tudi na dan izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja.

77. Pritožnik trdi, kot je to trdil že v zvezi z uveljavljanjem procesnih kršitev, da 30. 6. 2022 ni relevanten presečni dan za presojo insolventnosti, da se ta ne more presojati po stanju skoraj dve leti po tem, ko je bil vložen predlog za prisilno poravnavo, temveč se presoja, ali je bila insolventnost podana ob vložitvi predloga za prisilno poravnavo, odgovora na to vprašanje pa stanje na dan 30. 6. 2022 (ali 9. 9. 2022), naj ne bi dajalo. Po stališču pritožnika je edino relevantno stanje za presojo insolventnosti stanje ob oziroma neposredno pred vložitvijo predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Navaja, da sme dolžnik po tem, ko je predlog vložen, skladno z omejitvami iz 151. člena ZFPPIPP opravljati zgolj redne posle, kar pomeni, da že zaradi posledic vloženega predloga ne sme poravnavati preteklih zapadlih obveznosti. To pa še ne pomeni, da jih dolžnik ne bi zmogel. Če dolžnik ob vložitvi predloga ne zamuja s plačilom več kot 20% svojih obveznosti za več kot dva meseca, nato pa začne zamujati zaradi teka postopka prisilne poravnave, navedeno še naj ne bi pomenilo, da obveznosti ni sposoben poravnavati v dveh mesecih, saj jih dejansko ni smel poravnati.

78. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v točki 2.1. izvedenskega mnenja odgovoril na vprašanje, ali je dolžnik upoštevaje do DUTB le terjatve iz naslova kreditnih pogodb v višini 2.083.745,00 EUR po stanju na dan 17. 9. 2020 insolventen oziroma solventen odgovoril, da te terjatve presegajo 20% obveznosti zadnjega javno objavljanega letnega poročila dolžnika (31. 12. 2019) in da bi upoštevaje le terjatve DUTB iz naslova kreditnih obveznosti v višini 2.083.745,00 EUR te lahko nadomestil z drugimi viri (posojili drugih bank) ter da je posledično po stanju na dan 17. 9. 2020 solventen. V dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je pojasnil, da pri tej trditvi (da je na dan 17. 9. 2020 solventen) ne gre za sposobnost dolžnika za odplačilo posojila iz bilančnih virov sredstev za odplačilo posojil, ampak za sposobnost najetja posojila pri drugi banki, s katerim bi se refinanciralo posojilo do DUTB, pa tudi pridobilo posojilne vire za nujne investicije (v priloga 7 MRA je nujnih investicij opredeljenih v višini 1.230.00,00 EUR). Izvedenec se je torej opredelil do vprašanja obstoja dolžnikove insolventnosti na dan 17. 9. 2020. 79. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da se v zvezi s presojo dolžnikove insolventnosti ni opredelilo do dejstva, da naj bi izvedenec v izvedenskem mnenju (točka 2.1.) jasno navedel, da dolžnik po stanju na dan 17. 9. 2020 ni insolventen. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v točki 33. obrazložitve izpodbijanega sklepa in pojasnilo, da je pri tej trditvi izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja navedel, da ne gre za sposobnost dolžnika za odplačilo posojila iz bilančnih virov sredstev za odplačilo posojil, ampak za sposobnost najetja posojila pri drugi banki, s katerim bi se refinanciralo posojilo do DUTB, pa tudi pridobilo posojilne vire za nujne investicije ter da finančni položaj družbe oziroma sposobnost najetja posojil, kot izhaja iz revidiranih računovodskih izkazov za poslovno leto 2019, še posebej za leto 2019, znatno zmanjšuje možnost najetja kreditov za nadomestitev posojil in nujne investicije družbe.

80. Izvedenec je torej ugotovil obstoj dolžnikove insolventnosti tako na dan 17. 9. 2020, kot tudi na dan izdelave izvedenskega mnenja 30. 6. 2022 in dopolnitve tega, 9. 9. 2022. Ker je torej izvedenec ugotovil obstoj dolžnikove insolventnosti tudi na dan 17. 9. 2020, dolžnikove pripombe v tej smeri niso relevantnega pomena. Da je relevantno tudi stanje dolžnikove (in)solventnosti na dan 30. 6. 2022 in 17. 9. 2022, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Glede na navedeno v tej fazi postopka ni (več) relevantno, ali je dolžnik ob vložitvi predloga zamujal s plačilom terjatev več kot dva meseca.

81. Pritožbeno sodišče se je tudi že opredelilo do trditev pritožnika, da odstop od MRA ni bil utemeljen. Ker je ocenilo, da je bil utemeljen, so zapadle tudi kreditne obveznosti po MRA, ki niso bile sporne. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem utemeljeno sledilo izvedencu, da je dolžnik insolventen tudi, če se upoštevajo le te obveznosti.

82. Pritožnik pravilno povzema listine, ki morajo biti predložene naknadnemu predlogu upniške prisilne poravnave, med drugim poročilo o finančnem položaju in poslovanju dolžnika iz 142. člena ZFPPIPP, katerega bilančni presečni dan je zadnji dan zadnjega koledarskega trimesečja, ki se je končalo pred uvedbo postopka prisilne poravnave, v danem primeru torej 30. 6. 2020, kar pa ne vpliva na presojo dolžnikove insolventnosti v danem primeru.

**Zaključek**

83. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bil odstop od MRA utemeljen. Predlagateljica se je sklicevala na več razlogov, ki so povzročili takojšnjo zapadlost vseh obveznosti iz MRA. In ker je ugotovilo, da je dolžnik trajneje nelikviden, četudi se upoštevajo le nesporne terjatve iz naslova kreditov, se sodišču prve stopnje z vprašanjem obstoja terjatev, ki naj bi izvirale iz poroštev in subrogacij, ni bilo treba ukvarjati.

84. Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče očitanih kršitev Ustave RS in EKČP ni zasledilo. Pritožniku so bile zagotovljene pravica do sodnega varstva, do enakega varstva pravic, do pravnega sredstva, do varstva zasebne lastnine in do poštenega sojenja. Očitane bistvene kršitve določb postopka niso podane. Pritožnik se je o vseh navedbah predlagateljice lahko izjavil, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vse njegove navedbe, ki so relevantne glede na razloge za odločitev, ki jo je sprejelo. Do trditev, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pa se je opredelilo pritožbeno sodišče (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

85. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

86. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

87. Pritožnik in SDH v skladu z določbo 129. člena ZFPPIPP nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 35. in 36. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa. 2 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 123. 3 Prim. Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005 - 2006, stran 160. 4 23. točka obrazložitve. 5 17. točka obrazložitve. 6 Po uvedbi postopka prisilne poravnave sme dolžnik opravljati samo redne posle in poravnavati le obveznosti v povezavi z opravljanjem svoje dejavnosti. Tako ne sme razpolagati s premoženjem, se zadolževati, dajati poroštev in opravljati drugih poslov ali dejanj, ki bi za posledico imeli neenakopravno obravnavanje upnikov ali onemogočanje izvedbe finančnega prestrukturiranja, omejene so pristojnosti nadzornih organov in skupščine. 7 24. točka obrazložitve. 8 Cst 374/2017 z dne 5. 7. 2017. 9 Vloga predstavlja odgovor na pritožbo upnice DUTB zoper sklep o prekinitvi postopka z dne 4. 10. 2022 - p.d. 551. 10 Zmotno je sicer ugotovilo, da so te verjetno izkazane zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo zaradi ugotovitve ničnosti poroštev.