Jedro

ZOPNI zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti.

Pred ustavnim sodiščem se presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženca zoper sklepa naslovnega sodišča z dne 29. 1. in 5. 2. 2021, s katerima je bilo odrejeno začasno zavarovanje v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.1 S sklepom z dne 29. 1. 2021 (red. št. 5, list. št. 16 - 21) je sodišče tožencu ali komurkoli drugemu po njegovem pooblastilu prepovedalo odtujiti ali obremeniti dve nepremičnini, k. o. X (v naravi hladilnico in skladišče) z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi ter razpolaganje z gotovino, zaseženo 11. 6. 2019 (61.500 EUR), ki se naloži v hrambo na podračun Republike Slovenije pri Upravi za javna plačila, vse za čas do 30 dni po pravnomočni odločitvi o tožbenem zahtevku. S sklepom z dne 5. 2. 2021 (red. št. 13, list. št. 31-35) je sodišče odredilo začasni odvzem osebnega avtomobila BMW tožencu, kar naj izvrši Finančna uprava RS. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženčev ugovor zoper oba sklepa (vložen v enotni vlogi), ker je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za začasno zavarovanje po ZOPNI in po Zakonu o izvršbi in zavarovanju.2

2. Toženec v pritožbi kot bistveno navaja, da je denar za nakup nepremičnin dobil kot posojilo oziroma pozneje darilo od svoje matere A. A. Podjetje B. B. s. p., v katerem je bil toženec prokurist, je med leti 2018 in 2015 ustvarjalo prihodke v skupnem znesku cca 180.000 EUR, s katerimi se je preživljala tudi celotna družina, torej je osumljeni imel zakonite vire za nakup nepremičnin in tudi ostalega premoženja. Tudi glede zasežene gotovine je toženec imel vire premoženja. Ni izkazan obstoj nevarnosti, da bi obdolženi uporabil to premoženje za nadaljnjo kriminalno dejavnost in tudi ne, da bi premoženje skril ali otežil njegov odvzem. Dejansko bi ga lahko odtujil že v vsem času do predloga za izdajo začasnega zavarovanja. Tožilstvo je z obdolženim sklenilo sporazum o priznanju krivde, s katerim je bil določen obseg kaznovanja in tudi odvzem zaseženih predmetov, zato predmetni predlog predstavlja nezakonito »širitev kriminalne dejavnosti.« Toženec poziva sodišče, naj pred Ustavnim sodiščem RS sproži vprašanje ustavnosti in zakonitosti ureditve po ZOPNI. Niso izpolnjeni zakonski pogoji za zavarovanje po ZIZ.

3. Pritožba je obsežna, se večkrat ponavlja in je deloma sestavljena iz dobesednih prepisov ugovora, očitno pa tudi raznih drugih vlog iz faze finančne preiskave po ZOPNI. Zato je pritožbeno sodišče povzelo le bistvene pritožbene navedbe, preostale pa bo v nadaljevanju obrazložitve, kolikor terjajo odgovor, ko se bo do njih sistematično opredelilo.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

_Uvodno:_

6. Postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI je sestavljen iz dveh delov: postopka finančne preiskave (10. do 19. člen ZOPNI), ki ga vodi državno tožilstvo in poteka po določilih Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in pravdnega postopka za odvzem premoženja nezakonitega izvora (26. do 34. člen ZOPNI), ki sledi finančni preiskavi, se uvede na podlagi tožbe Specializiranega državnega tožilstva RS in se vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku.3 V postopku s tožbo za odvzem premoženja nezakonitega izvora se uporabljajo pravila pravdnega (in ne kazenskega) postopka, vključno z razpravnim načelom in pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP) ter pravilom o prepovedi pritožbenih novot (337. člen ZPP). Navedeno pritožbeno sodišče izpostavlja zato, ker toženec v pritožbi velikokrat govori o sebi kot o obdolžencu, govori o obrambi, se sklicuje na določbe in pravila kazenskega postopka ter na odločbe Okrožnega sodišča v Celju v kazenskem postopku, kar vse ustvarja vtis, kot da mu ne bi bila poznana zgoraj pojasnjena razlika med dvema vrstama postopkov po ZOPNI. Zato je tudi pravno zgrešen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v tem postopku uporabljati načela kazenskega materialnega in procesnega prava.

7. V postopku po ZOPNI je možno začasno zavarovanje: tako v fazi finančne preiskave kot v fazi pravde; v slednji fazi (kar je tudi predmet tega postopka) se postopek zavarovanja vodi po določbah ZIZ (drugi odstavek 35. člena ZOPNI). Pogoje za zavarovanje je pregledno in sistematično (12. do 16. točka izpodbijanega sklepa) razgrnilo sodišče prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja.

_Glede procesnih vprašanj in pritožbenih razlogov:_

8. V pravdnem postopku velja načelo, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato mora pritožnik vse pritožbene razloge navesti v pritožbi in ne more uspeti s sklicevanjem na svoje navedbe v prejšnjih vlogah; to je nujno zaradi varovanja pravice nasprotne stranke do izjave, saj se slednja lahko izreče samo o konkretnih trditvah svojega nasprotnika. Zato so neutemeljene in neupoštevne vse navedbe, kjer se toženec sklicuje na svoje prejšnje vloge, ne da bi konkretno navedel pritožbene razloge.

9. V pravdnem postopku velja tudi načelo prepovedi navajanja pritožbenih novot (337. člen ZPP): v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka (smiselno v tem primeru: do izteka roka za ugovor). Toženec v pritožbi na več mestih predlaga različne dokaze, ki so deloma novota (v ugovoru jih ni predlagal), pri čemer sploh ne zatrjuje razlogov, zakaj teh dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti že tekom ugovornega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu (8. točka obrazložitve, nadalje 23. točka in opomba št. 6 na 12 strani) pojasnilo, zakaj nekaterih predlaganih dokazov ni izvedlo: predvsem zato ne, ker dokazni predlogi niso bili substancirani. Tem razlogom prvostopenjske odločbe pritožba ne oporeka s kakršnimkoli vsebinskim argumentom. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedbo teh dokazov utemeljeno zavrnilo, pravilnosti te odločitve pa pritožnik ne more izpodbiti z golim ponavljanjem dokaznih predlogov, ki jih je neuspešno podal že na prvi stopnji, ne da bi se pritožba spustila v polemiko z razlogi prvostopenjskega sklepa za zavrnitev teh dokaznih predlogov.

10. Pritožnik uvodoma (drugi odstavek na drugi strani pritožbe) predlaga, da naj sodišče »opravi narok za obravnavanje ugovora,«4 o naroku govori tudi na 11. strani pritožbe. O ugovoru je že bilo odločeno in sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj naroka ni izvedlo (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), tem razlogom pa pritožba obrazloženo sploh ne nasprotuje. Sodišče druge stopnje se tem razlogom pridružuje in ugotavlja, da izvedba naroka ni bila potrebna.

11. Pritožba navaja, da »vse te navedbe« (pri čemer ta zapis sledi obširni razlagi domnevne protiustavnosti nekaterih določb ZOPNI, kar je pravno vprašanje) med drugim »kot verodostojne in resnične dokazujejo tudi ugotovitve izvedene strokovne priče, C. C.« Temu sledi nekakšen izsek strokovnega mnenja C. C. (9. stran pritožbe). V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja dvoje: prvič, gre za izvenpravdno izvedensko mnenje, ki se po ustaljeni sodni praksi v civilnih postopkih upošteva zgolj kot del trditev stranke in ne kot dokaz; drugič, v zvezi s tem strokovnim (izvenpravdnim izvedenskim) mnenjem C. C. z dne 10. 10. 2020 je toženec v ugovoru (na 15. strani) zgolj navrgel, da je po naroku na Okrožnem državnem tožilstvu dne 28. 9. 2020 angažiral izvedenca finančne stroke »z namenom izdelave strokovnega mnenja glede vprašanja izkazovanja verjetnosti razpolaganja s premoženjem zakonitega izvora […],« ne da bi podal kakršne koli trditve o tem, kaj naj bi iz tega mnenja sploh izhajalo (pri čemer naj bi bilo mnenje narejeno več mesecev pred vložitvijo ugovora). Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povzemanje dela tega mnenja v pritožbi nedovoljena pritožbena novota, ki je ni mogoče upoštevati. Nadaljnje pritožbene navedbe (na 10. strani pritožbe), da je bilo predlagano angažiranje izvedenca finančne stroke, so preprosto neresnične, saj takega dokaznega predloga toženec v ugovoru ni podal. Ugovor je samostojno pravno sredstvo v postopku zavarovanja, v katerem mora dolžnik (torej toženec) navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ).

12. Na 11. strani pritožba navrže, da je treba razpisati »narok o ugovoru in pridobiti vse relevantne podatke.« Glede »pridobivanja podatkov« pritožbeno sodišče opozarja na pravilno ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki jo pritožnik očitno spregleda ali ignorira), da mora v pravdnem postopku stranka sama podati konkretne trditve in tudi predložiti dokaze, sodišče pa dokaze pribavlja le, če stranka verjetno izkaže, da jih sama ni mogla pridobiti (23. točka obrazložitve ter opomba št. 6). Takih trditev toženec ni podal ne na prvi stopnji ne v pritožbi. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je toženec »dokazno predlagal pridobitev listinske dokumentacije iz poslovanja trgovine B. B. s. p.«

13. Ker je to pravdni postopek, so nesmiselne in očitno neutemeljene pritožbene navedbe (zadnji odstavek na 11. strani), da toženec izpodbija podlago za vpis, »torej sam sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Kpd 001/2019 ...,« saj gre v tem primeru za zavarovanje na podlagi sklepa pravdnega in ne kazenskega sodišča. Ker gre za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora, so nepomembne tudi pritožbene navedbe, da naj bi nekakšno poročilo FURS-a ne obravnavalo določenih ugovorov in dokazil toženca.

_Glede domnevnih kršitev Ustave RS:_

14. Pritožba se na več mestih sklicuje na kršitve različnih členov Ustave RS oziroma na domnevno protiustavnost določb ZOPNI. Te navedbe so v veliki meri brez vsebinske razčlenitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobene zatrjevane (niti smiselno razvidne) protiustavnosti ni najti, zato pravdnega postopka ni prekinilo in ni sprožilo postopka presoje ustavnosti pred ustavnim sodiščem. V zvezi s tem najprej pojasnjuje, da se pred ustavnim sodiščem presoja skladnost zakonov ali podzakonskih aktov z ustavo, ne pa vprašanje kršitve zakonov, saj je to stvar pravnih sredstev pred rednimi sodišči (primerjaj 21. člen Zakona o ustavnem sodišču5); zato je očitno neutemeljena navedba, da naj bi se pred ustavnim sodiščem presojala »kršitev določil 18. člena KZ-1.« Kaj ima v mislih pritožba s presojo »zakonitosti določil« ZOPNI, ni jasno; zakonitost pomeni skladnost z zakonom.

15. Toženec zatrjuje, da naj bi bili protiustavni določili petega odstavka 10. člena ZOPNI6 in 10. točke 4. člena ZOPNI, ki našteva kataloška kazniva dejanja v smislu ZOPNI. Peti odstavek 10. člena ZOPNI ureja delovanje državnega tožilca, torej ne učinkuje neposredno na pravice in obveznosti posameznikov in zato že pojmovno ne more kršiti določb Ustave. Enako velja tudi za 10. točko 4. člena, ki zgolj našteva, katera so kataloška kazniva dejanja v smislu ZOPNI, to je tista kazniva dejanja, pri katerih je mogoče izreči ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora. Zakaj naj bi bili ti dve določbi protiustavni, pritožnik z ničemer ne pojasni. Pritožbeno sodišče v teh določbah ZOPNI ne najde neskladja s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom), niti z 22. členom (enako varstvo pravic) in z 29. členom Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) – gre za pravdni in ne kazenski postopek.

16. V zvezi z domnevno protiustavnostjo toženec navaja še, da ZOPNI »kot dejansko edini pogoj za odvzem premoženja [...] določa njegovo očitno nesorazmerje glede na neto prihodke njegovega imetnika.« To je očitno neutemeljeno, saj nesorazmerje med premoženjem in dohodki ustvarja zgolj domnevo o nezakonitosti premoženja, ki pa je izpodbojna (5. člen ZOPNI).

17. Nadalje pritožba omenja domnevno protiustavno »retroaktivnost« določb ZOPNI. Odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se pritožba večkrat sklicuje, (U-I-6/15, Up 33/15, Up-1003/15 z dne 5. 7. 2018) ne potrjuje pritožbenih naziranj. Pravilne razloge o tem, zakaj ta odločba ne potrjuje toženčeve teze, da naj bi šlo za retroaktivno uporabo zakona, je sodišče prve stopnje navedlo v 29. in 30. točki obrazložitve, s temi razlogi7 pa toženec niti ne vzpostavi vsebinskega, konkretiziranega dialoga, temveč le ponavlja trditve, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, zato lahko pritožbeno sodišče nanje odgovori le tako, da pritrdi pravilnim razlogom sodišča prve stopnje v zgoraj citiranih točkah, katerim nima kaj dodati.

18. Kolikor pa bi z razširjajočo in benevolentno razlago šteli, da pritožnik uveljavlja neustavnost določb ZOPNI, ki se raztezajo na premoženje nezakonitega izvora, pridobljeno v obdobju petih let pred letom, v katerem je bilo storjeno očitano kataloško kaznivo dejanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi ta očitek neutemeljen. Namen ZOPNI in torej odvzema premoženja nezakonitega izvora je preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine (primerjaj 2. člen ZOPNI). Zakon zasleduje dopusten namen varovanja javne koristi: doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo. Odvzem premoženja nezakonitega izvora je nujen in edini primeren ukrep, s katerim se uresničuje ustavno dopusten cilj: preprečiti posameznikom, da bi se s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti, okoriščali na račun vseh članov skupnosti; s tem se posredno tudi preprečuje ali vsaj omejuje nadaljnje opravljanje in širjenje tovrstnih nezakonitih in družbeno škodljivih dejavnosti.8 Ustavno sodišče je v citirani odločbi ugotovilo tudi, da je institut odvzema premoženja nezakonitega izvora v skladu z več mednarodnimi pravnimi akti,9 kar še dodatno utrjuje prepričanje sodišča druge stopnje, da navedena ureditev ZOPNI ni v nasprotju z Ustavo.

19. Pritožba se v zvezi domnevno protiustavnostjo večkrat sklicuje na sklep VSRS II Ips 76/2018 z dne 19. 11. 2018, konkretno na del obrazložitve, ki pravi: »Zakonska ureditev, ki kot edini pogoj za odvzem premoženja, določa njegovo očitno nesorazmerje glede na neto prihodke njegovega imetnika, bi lahko bila ustavno sporna ...« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za nosilni razlog odločbe VSRS, temveč je ta zapis zgolj obroben (obiter dictum), saj tudi VSRS sámo zapiše, da se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Tak hipotetičen dvom, upoštevaje vse v prejšnjih odstavkih navedene razloge, pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov glede morebitne protiustavnosti ureditve ZOPNI.

_Glede pogojev za zavarovanje – verjetnost obstoja terjatve:_

20. Očitno neutemeljeni so pritožbeni očitki, da izpodbijani sklep »svoje odločitve dejansko ne obrazloži in ne opravi dokazne ocene [...] in se ne opredeli do konkretnih dokaznih predlogov tožene stranke [...],« saj drži obratno: sklep sodišča prve stopnje je sistematično, skrbno in preverljivo, skratka vzorno obrazložen, medtem ko toženčeva ugovor in pritožba temeljita pretežno na pavšalnem oporekanju zakonitosti vodenja postopka po ZOPNI ter posplošenem zatrjevanju, da sporno premoženje ni nezakonitega izvora. Kolikor je toženec podal konkretizirane trditve, so bile te večkrat nepopolne in parcialne, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in bo še obrazloženo v nadaljevanju.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve navedlo obširne in prepričljive razloge, v katerih je med drugim pojasnilo, zakaj niso uspešni toženčevi ugovori, da naj bi nepremičnini kupil z denarjem, ki mu ga je posodila oziroma podarila mati A. A. (20. do 23. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). S temi razlogi toženec ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč v pritožbi zgolj pavšalno ponavlja, da naj bi denar za nakup nepremičnin dobil od matere, pri tem pa navaja še več pritožbenih novot, ki jih glede na 337. člen ZPP ni mogoče upoštevati.

22. Toženec res ni zatrjeval, da mati A. A. ne bi imela izkazanih dvigov denarja v višini 52.000 EUR, vendar se sodišče prve stopnje pri presoji neverodostojnosti toženčevih pojasnil o virih denarja za nakup premoženja ni oprlo zgolj na to trditev, temveč tudi na izjavo toženčeve matere (priloga B15), ki jasno zapiše, da je v letu 2014 tožencu posodila 52.000 EUR. Logično je nevzdržno, da naj bi mu ta denar posodila leta 2014, če pa naj bi (tako pritožba) 40.000 EUR dvignila z računa šele leta 2016. Nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote so pritožbene navedbe: da naj bi mati 40.000 EUR prenakazala z varčevalnega računa v letu 2016 in da naj bi razliko od 32.000 do 52.000 EUR (torej 20.000 EUR) dala tožencu v gotovini; da je bil že leta 2014 sklenjen dogovor, da bo denar od prodaje nepremičnine mati razdelila med toženca in hči D.; da je mati ta denar »na željo E. A.« nakazala kot posojilo10 in da naj bi se toženec in mati »očitno dogovorila,« da bo mati imela denar zanj shranjen na svojem računu do tedaj, ko ga bo tožnik želel prejeti oziroma ko bo našel primerno nepremičnino za nakup; da je mati v letu 2016 izvršila dvakrat dvig 20.000 EUR in pred tem v letu 2015 prenakazala 15.276 EUR na svoj varčevalni račun.

23. Da naj bi bilo vse to »trditveno konkretno in verodostojno jasno izkazano« že v odgovoru na tožbo, je nepomembno, saj bi moral toženec te trditve podati v ugovoru zoper sklepa o zavarovanju. Odgovor na tožbo je bil vložen po preteku ugovornega roka, zato teh navedb v postopku odločanja o ugovoru zoper začasno zavarovanje ni mogoče upoštevati. Zato so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe (zadnja dva odstavka na 3. strani pritožbe), kaj vse naj bi bilo zatrjevano, dokazano in pojasnjeno v odgovoru na tožbo. Očitno zgrešeno je zatrjevanje, da naj bi toženčevim razlogom sledila »neizpodbitna listinska dokazila,« saj je v pravdnem postopku mogoče prav vsako listino izpodbiti in slovenski pravni red »neizpodbitnih listin« (v smislu dokaznih listin) ne pozna.

24. Na navedbe o tem, da naj bi toženec denar za nakup spornega premoženja pridobil iz poslovanja trgovine z vrtnarsko opremo B. B. s. p., je pravilno in argumentirano odgovorilo sodišče prve stopnje v 21. in 22. točki obrazložitve, s čimer pritožba zopet ne vzpostavi vsebinskega dialoga, temveč le ponavlja svojo tezo, da naj bi toženec denar za nakup premoženja dobil »iz poslovanja« te trgovine. Pritožbeno sodišče lahko le ponovno izpostavi logično očiten argument prvostopenjskega sodišča, da zgolj trditve o prihodkih podjetja (trgovine) še ne zadoščajo, saj bi moral toženec podati tudi trditve o odhodkih, da bi bilo sploh mogoče preizkusiti, koliko denarja iz poslovanja trgovine bi lahko ostalo za nakup premoženja. Toženec o tem ni podal nobenih trditev, prav tako ne trditev o tem, koliko od prihodkov trgovine naj bi bilo porabljeno za preživljanje celotne družine. Pritožbeno sodišče še opozarja, da so toženčeve trditve o prihodkih iz poslovanja trgovine ne le preveč pavšalne, temveč tudi vsaj deloma nesklepčne: finančna preiskava je pokazala, da premoženje domnevno nezakonitega izvora obstaja v vrednosti 228.204,44 EUR, medtem ko je potrditvah toženca celoten promet trgovine (torej brez odštetih odhodkov, stroškov, davkov, prispevkov in preživljanja družine) znašal le cca. 180.000 EUR. Kot je bilo že pojasnjeno, mora v pravdnem postopku stranka najprej podati trditve, ki se šele nato lahko dokazujejo, zato manjkajočih trditev o odhodkih trgovine ne more nadomestiti predloženi dokaz – bilance.

25. Nadalje pritožba vsebinsko prazno in nekonkretizirano navrže, da naj bi imel toženec »dodatne vire premoženja« (katere, kolikšne?), s katerimi je razpolagal, »kakor tudi glede zasežene gotovine, za katero je bilo trditveno in dokazno izkazano, da izhajajo iz poslovanja trgovine ...« Glede pri hišni preiskavi zasežene gotovine (61.500 EUR) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (19. točka obrazložitve), da v zvezi z izvorom tega denarja toženec v ugovoru ni podal nobenih trditev. Torej ni z ničemer oporekal razlogom obeh sklepov o zavarovanju, da je ta gotovina nezakonitega izvora (po 5. členu ZOPNI mora toženec dokazati, da ima sporno premoženje zakoniti izvor). V pravdnem postopku se neprerekana ali pavšalno prerekana dejstva štejejo za dokazana (214. člen ZPP).

26. Pritožbene navedbe, da ne držijo navedbe FURS-a z dne 2. 11. 2020 in predhodne ugotovitve finančne preiskave (pri čemer tudi ti pritožbeni razlogi niso konkretizirani), so neutemeljene že iz razloga, ker je predmet pritožbene presoje sklep pravdnega sodišča o zavrnitvi ugovorov zoper dve zavarovanji z začasno odredbo. Pritožba bi morala polemizirati z razlogi pravdnega sodišča v tem sklepu, ne pa zgolj z ugotovitvami finančne preiskave in nekakšnimi navedbami FURS iz prejšnjih faz postopka.

27. Pritožbene navedbe, da je toženec že sklenil s tožilstvom sporazum o priznanju krivde (6. stran pritožbe) so le prepis ugovora,11 o brezpomembnosti sporazuma o priznanju krivde za vodenje navedenega postopka pa je sodišče prve stopnje zapisalo pravilne razloge v 27. točki obrazložitve. Ker s temi razlogi pritožba sploh ne polemizira, sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe (ki so zgolj prepis ugovora oziroma nekih še starejših vlog) odgovarja s tem, da se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge prvostopenjske sodbe.

_Glede pogoja za zavarovanje - obstoj nevarnosti:_

28. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilnim in popolnim razlogom prvostopenjskega sodišča o izkazanem obstoju nevarnosti (25. točka obrazložitve), katerim nima česa dodati. Pritožba tudi ta sklop obrazložitve napada zgolj s ponavljanjem svojih tez, da taka nevarnost ne obstaja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej poudarja, da je za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve dovolj, da se nevarnost izkaže s stopnjo verjetnosti in da zadošča tudi t. i. objektivna nevarnost, torej objektivna možnost, da bi toženec lahko premoženje odtujil, skril, uničil – skratka, onemogočil njegovo zaplembo. Sodišče prve stopnje odločitve o obstoju nevarnosti ni gradilo na predpostavki, da bi sporno premoženje toženec lahko uporabil za kriminalno dejavnost, zato je odveč pritožbeno poudarjanje, da ni izkazan obstoj nevarnosti, da bi premoženje uporabil v ta namen. Tudi argument, da toženec doslej premoženja še ni odtujil, čeprav bi ga lahko, ne more pomeniti, da taka nevarnost ne bi objektivno obstajala, če bi toženec s spornim premoženjem lahko prosto razpolagal. 29. V zvezi z navedbami, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za zavarovanje po ZIZ, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge prvostopenjskega sodišča, s katerimi je bilo odgovorjeno na te toženčeve ugovorne navedbe (na 13. strani pritožbe je dobeseden prepis 15. strani ugovora). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta verjetno izkazana tako obstoj terjatve kot tudi nevarnost. Pritožbene navedbe, da mora biti izkazan obstoj premoženja, ki naj bi bilo oškodovano, so nerazumljive, saj postopek po ZOPNI ni odškodninske narave, obstoj škode pa tudi ni predpostavka za vodenje tega postopka.

_Sklepno:_

30. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31. Ker bo šele po končanem pravdnem postopku jasno, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 91/2011 in nadaljnji, v nadaljevanju ZOPNI. 2 Uradni list RS, št. 51/98 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Pritožbeno sodišče domneva, da je ta zapis le nekritičen prepis iz katere prejšnjih vlog. 5 Uradni list RS, št. 64/2007 – uradno prečiščeno besedilo, in nadaljnji, v nadaljevanju ZUstS. 6 Ki se glasi: »V odredbi o finančni preiskavi državni tožilec določi osebo, zoper katero se preiskava opravi, in obdobje, za katero se opravi. Finančna preiskava se lahko opravi najdalj za obdobje petih let pred letom, v katerem je bilo storjeno očitano kataloško kaznivo dejanje ter do vložitve tožbe po tem zakonu.« 7 Bistveni je, da sta v konkretnem primeru finančna preiskava in pravdni postopek odvzema premoženja zajela obdobje petih let pred domnevno storitvijo kataloškega kaznivega dejanja (od 1. 1. 2013 do 3. 1. 2021), ki pa je v celoti v času, ko je ZOPNI že veljal. 8 Tako tudi Ustavno sodišče RS: odločba U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017 (16., 42. in 44. točka obrazložitve). Legitimnost tega splošnega interesa je potrdilo tudi ESČP (zadeva Gogitidze in drugi proti Gruziji z dne 12. 5. 2015). 9 Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi (Uradni list SFRJ, MP, št. 14/90); Konvencija Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ter o financiranju terorizma (Uradni list RS, št. 24/2010, MP, št. 4/2010); Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (UL L 328, 24. 11. 2006, str. 59–78); Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji (UL L 127, 29. 4. 2014, str. 39–50); primerjaj odločbo USRS U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017, točka 43. 10 Pri tem se zastavlja vprašanje, zakaj naj bi toženec izrazil željo, da se domnevno darilo prikaže kot posojilo; tudi to je lahko eden od indicev, da je šlo za pranje denarja, ki pravzaprav izvira iz kriminalne dejavnosti. 11 Pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v ugovoru te razloge toženec povsem frivolno prepisal iz nekakšne druge vloge, saj je bil ugovor vložen 9. 2. 2021, vsebuje pa med drugim navedbo, da je od sklenitve sporazuma z dne 29. 11. 2019 »... do danes preteklo že skoraj tri mesece.«