Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Skladno s 1. odstavkom 181. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDSS uporablja v postopku pred delovnimi sodišči, z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve dejstva. Zato je potrebno tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vročitve odpovedi zavreči.
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu tožena stranka ni veljavno vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 01.08.2003, zato odpoved za tožnika nima pravnih učinkov. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne
29.12.2003 oziroma z dnem ugotovitve tožnikove zdravstvene zmožnosti za delo ali s potekom šestih mesecev, temveč traja nedoločen čas. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna obdržati v delovnem razmerju tudi po datumu, ko bi mu na podlagi odpovedi z dne 01.08.2003 prenehalo delovno razmerje ter mu priznati enake pravice iz delovnega razmerja kot do 01.08.2003. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.
Zoper sodbo in sklep je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo del tožbe, da bi si prihranilo odločanje po vsebini. Nepravilno je zaključilo, da zahtevek tožnika, da se ugotovi, da mu odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila veljavno vročena in nima pravnih učinkov, ni sposoben za obravnavanje. Zmotno je tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, da se določbe 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, 19/94) ne morejo uporabljati pri institutih novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Če je sodišče prve stopnje menilo, da tožnik ni pravilno opredelil tožbenega zahtevka, je nedvomno navedel vsaj odločbo, zoper katero zahteva sodno varstvo, in sicer odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.
Nobenega dvoma torej ni bilo, kaj tožnik zahteva, zato je v individualnem delovnem sporu nesprejemljivo delno zavrženje tožbe. S takšno odločitvijo je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka. V skladu s 181. členom ZPP lahko tožeča stranka vloži ugotovitveno tožbo tudi, če ima pravno korist od vložitve takšne tožbe. Tožnik je v sporu izkazal, da ima pravno korist od ugotovitve, da mu odpoved pogodbe o zaposltvi ni bila vročena. Pred vložitvijo tožbe je v skladu s 1. in 2. odstavkom
204. člena ZDR zahteval odpravo kršitve oziroma vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker delodajalec kršitve ni odpravil, je tožnik vložil tožbo. ZDR ne določa, kako naj delavec oblikuje zahtevek, zato pritožnik meni, da je možen vsak zahtevek, ki pomeni odpravo kršitev delavčevih pravic. Nesprejemljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da lahko delavec izpodbija vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v postopku, v katerem se ugotavlja nezakonitost same odpovedi. Tožnik ne more niti zatrjevati, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu sploh ni bila vročena, saj se z njeno vsebino ni dolžan ukvarjati. Nezakonito bi bilo po mnenju pritožnika le prenehanje delovnega razmerja na podlagi nevročene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sama odpoved pa po vsebini ni nujno nezakonita.
Pritožba uveljavlja tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da mu ni bilo vročeno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Povsem pavšalno je zaključilo tudi, da podjetje, ki se ukvarja z vročanjem ne more ravnati v nasprotju s predpisi, ker je njegov edini interes vročitev pošiljke. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, kako je na zakonitost vročitve vplivalo dejstvo, da je tožnik vročevalca izrecno opozoril na prepozno uro, zaradi česar je tudi odklonil sprejem pošiljke. Predlagal je tudi, da se v zvezi z okoliščinami vročitve zaslišijo verodostojne priče. Nazadnje tožnik v pritožbi poudari še, da 1. odstavek 139. člena ZPP določa, da se vroča podnevi med 6. in 20. uro. Izven tega časa lahko naslovnik sprejem pisanja utemeljeno zavrne, kar je tožnik storil, sodišče prve stopnje pa se glede tega dejstva sploh ni opredelilo.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in zaradi morebitnih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ugotavlja po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, bistvene kršitve določb postopka pa niso podane.
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, v delu, kjer je tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu tožena stranka ni veljavno vročila odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 01.08.2003, zato odpoved zanj nima nobenih pravnih posledic. V skladu s 1. odstavkom 181. člena ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDSS subsidiarno uporablja v postopku pred delovnimi sodišči, lahko tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Vsebina zahtevka ugotovitvene tožbe je torej lahko le ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, ne pa ugotovitev dejstev. Edino dejstvo, katerega ugotovitev lahko tožeča stranka zahteva, je pristnost ali nepristnost listine. Tožnik je zato napačno oblikoval del tožbe, saj je zahteval ugotovitev dejstva, namreč neveljavnost vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna ugotovitvena tožba pa ni v skladu s 1. odstavkom 181. člena ZPP, zato meritorno odločanje o tem delu tožbe ni dopustno.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 29.12.2003 oziroma z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo oziroma s potekom šestih mesecev, temveč traja nedoločen čas ter da ga je tožena stranka dolžna obdržati v delovnem razmerju tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne
01.08.2003 in mu priznati enake pravice iz delovnega razmerja kot do tedaj.
Tožnik je dne 31.07.2003 neutemeljeno zavrnil prevzem obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da mu je vročevalec navedeno pisanje pustil v poštnem nabiralniku, izhaja iz vročilnice z dne
31.07.2003. Tožnik v pritožbi smiselno priznava, da je pisanje našel v nabiralniku in se seznanil z njegovo vsebino. Iz tega obvestila nedvomno izhaja, da bo odpoved in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi tožniku vročana naslednjega dne, to je v petek
01.08.2003. Vročevalec je tega dne skušal vročiti tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, vendar je tožnik sprejem odklonil. Zatrjuje sicer, da je prevzem tega dne zakonito odklonil, ker naj bi ga vročevalec obiskal po 20. uri. Kljub temu pa sodišče druge stopnje glede na okoliščine konkretnega primera in zlasti zaradi vsebine predhodno zakonito vročenega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi meni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 01.08.2003 ni nezakonita. Zgolj dejstvo, da naj bi delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi vročal po 20. uri, ni takšna kršitev postopka vročanja, ki bi imela za posledico, da vročitve ni mogoče šteti za veljavno. Za določbe o vročanju je bistveno, da se na njihovi podlagi dokazuje, ali je upravičenec osebno prejel njemu namenjeno pisanje. Pomembno je torej predvsem, da so te določbe spoštovane vsebinsko. Zato tudi morebiten drugačen način vročitve, kot je predpisan, in če je dokazan, pomeni, da je bila vročitev v redu opravljana, zgolj formalna kršitev določbe pa ne pomeni tudi absolutnega razloga za nezakonitost celotnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je že dan pred spornim vročanjem, 31.07.2003, seznanil z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz obvestila delodajalca. Sodišče druge stopnje zaradi obrazloženega v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vročilnice z dne 01.08.2003 in priložene izjave vročevalca ter materialnopravnim zaključkom, da je bila vročitev opravljena v skladu s 144. členom ZPP. Drugih razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 01.08.2003 nezakonita, tožnik v sporu ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Po takšnem preizkusu izpodbijanih odločitev sodišča prve stopnje je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne kršitve določb postopka, ki jih sodišče druge stopnje ugotavlja po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo tožnika in v celoti potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.