Jedro

Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon, to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, so izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožnika se delno oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodišče prve stopnje in se mu sodna taksa določi v višini 105,00 EUR.

Tožnik je sodno takso dolžan plačati v dveh mesečnih obrokih po 55,00 EUR in 50,00 EUR.“ Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da v roku 15 dni od prejema izpodbijanega sklepa iz naslova plačila sodne takse za tožbo poravna 210,00 EUR (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnika oprosti sodne takse oz. ga oprosti vsaj delno, oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da tožnik tri mesece pred vložitvijo tožbe ni prejel nikakršnih mesečnih prejemkov in da bo nadomestilo prejemal le tri mesece, potem pa ne več. Tožnik enostavno, glede na finančno situacijo, v kateri se je znašel, ne zmore plačati sodne takse 210,00 EUR. Sodišče prve stopnje je imelo kljub vsemu na voljo, da bi tožnika delno oprostilo plačila sodne takse oz. mu omogočilo vsaj obročno plačilo, vendar pa mu je naložilo v plačilo celotno sodno takso.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožnik na podlagi odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, št. ... z dne 7. 3. 2014 (v nadaljevanju odločba ZRSZ), upravičen do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 3 mesece, in sicer v bruto znesku 823,72 EUR oz. neto znesku 628,71 EUR mesečno. Iz izjave o premoženjskem stanju pa je razvidno, da tožeča stranka nima vzdrževanih družinskih članov, da nima drugih dohodkov ali drugega premoženja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik sodišču prve stopnje sicer očita, da ni upoštevalo dejstva, da tožnik tri mesece pred vložitvijo tožbe ni prejel nikakršnih mesečnih prejemkov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločbe ZRSZ izhaja, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki se izplačuje od 6. 2. 2014 do 5. 5. 2014. Tožnik je tako denarno nadomestilo ob vložitvi tožbe (dne 14. 3. 2014) že prejemal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za celotno oprostitev plačila sodnih taks iz prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj.), saj tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede zmotne uporabe materialne prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovi prejemki (823,72 EUR bruto oz. 628,71 EUR neto) presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki od dne 1. 8. 2013 znaša 265,22 EUR (dvakratnik znaša 530,44 EUR) in zato s plačilom v celotnem znesku ne bi bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje iz drugega odstavka 11. člena ZST-1 se po ustaljeni sodni praksi(1) sicer res presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa zakon(2), to pa je mesečni dohodek, ki ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, vendar pa je pri presoji različnih situacij potrebno upoštevati tudi kriterij stalnosti dohodka. Navedeno stališče sodne prakse je namreč mogoče uporabiti zgolj v primeru, če imajo prosilci stalne denarne dohodke, ne pa tudi tudi, kadar prosilci prejmejo le enkratni dohodek ali bodo dohodek imeli le določen čas (npr. za čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost). V takšnih primerih je treba presoditi vse okoliščine, ki vplivajo na zmožnost preživljanja prosilca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upoštevaje dejstvo, da je tožnikov edini mesečni dohodek denarno nadomestilo za brezposelnost, da ga bo prejemal le tri mesece, da prej (po prenehanju delovnega razmerja dne 5. 2. 2014) drugih dohodkov ni imel in da drugega premoženja nima, izpolnjeni pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse. Ker bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, je pritožbeno sodišče sodno takso, odmerjeno v višini 210,00 EUR, znižalo za polovico, na znesek 105,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi predlog za obročno plačilo sodnih taks, saj so za to izpolnjeni pogoji. S takojšnjim plačilom v celotnem (torej zaradi delne oprostitve znižanem) znesku bi bila namreč glede na tožnikov premoženjski položaj občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da je tožnik dolžan sodno takso, določeno v višini 105,00 EUR, plačati v dveh mesečnih obrokih po 55,00 EUR in 50,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena in 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj je njihova povrnitev odvisna od izida tega spora in bo o njih odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo, tožnik pa jih predhodno krije sam (152. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. sklep VS RS, opr. št. I Up 513/2012 z dne 3. 7. 2013. Op. št. (2): Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.) in od 1. 1. 2012 dalje Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadalj.).