Jedro

Izpodbijana odločba ne vsebuje dispozitiva, ki bi nasprotoval pravnemu redu, česar ne zatrjuje niti tožnica, zato se sodišče strinja z drugostopenjskim upravnim organom, da ne gre za pravno nezmožnost izvršitve odločbe. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala dejanske nezmožnosti izvršitve odločbe. To dokazuje že dejstvo, da je Upravna enota Radovljica dne 20. 8. 2014 izdala dovoljenje za poseg v naravo in določila pogoje, ki morajo biti ob izvršitvi inšpekcijske odločbe izpolnjeni, ne glede na to, da se tožnica z njo ne strinja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničin predlog, da se za nično izreče odločba št. P 06122-3145/2008-38 z dne 30. 1. 2013, s katero je bilo tožnici naloženo, da na svoje stroške do 15. 9. 2013 odstrani oz. zmanjša tiste dele zunanje ureditve Športno rekreacijskega centra ..., situiranega na delu zemljišča s parc. št. 1003/127 k.o. ..., ki so v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-375/2008-15 z dne 22. 9. 2008, in sicer mora na ustrezen način zmanjšati vodno površino akumulacije s sedanjih 2284 m2 na projektirano površino 850 m2, globino akumulacije s sedanje globine ca. 2,90 m na projektirano globino maksimalno 2.40 m in sedanji volumen vode z maksimalno 5.478 m3 na projektiranih 1.400 m3, ter vzpostaviti prejšnje stanje.

2. V obrazložitvi poudarja, da je bila tožnica seznanjena z odrejenim zmanjšanjem akumulacije od izdane odločbe gradbenega inšpektorja z dne 30. 1. 2013, zato njen predlog, naj se izreče za nično, ker je v nasprotju z odločbo UE Radovljica, izdano leto in pol po navedeni odločbi, ni utemeljen.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi med drugim navaja, da v zadevi ni podanega razloga za izrek ničnosti odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ni podana pravna nezmožnost izvršitve odločbe, saj je navedeni inšpekcijski ukrep predpisan v 153. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), prav tako pa tudi ni podana dejanska nezmožnost izvršitve, saj tožnik ni izkazal, da obstajajo dejanske ovire, da objekta, ki je predmet inšpekcijskega ukrepa, nihče in na noben način ne bi mogel uskladiti z izdanim gradbenim dovoljenjem. Poudarja, da je inšpekcijski ukrep jasen in določen ter ne dopušča dvoma, kaj mora tožnik storiti, sam način izvršitve pa je v sferi tožnika.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je UE Radovljica 20. 8. 2014 izdala dovoljenje za poseg v naravo, v katerem je določila 20 pogojev, ki morajo biti izpolnjeni ob izvršitvi inšpekcijske odločbe, med njimi je tudi pogoj, da mora biti za zasipavanje uporabljen avtohton material. Tega pogoja ni mogoče izpolniti, ker na območju Pokljuke ni dovoljen izkop materiala. Tožnica torej naloženih pogojev objektivno ne more izpolniti, s tem pa tudi ne more izvršitvi inšpekcijske odločbe, saj ne more zagotoviti zahtevanega avtohtonega materiala. V odločbi pa tudi ni jasno definirano, kaj se sploh šteje za avtohtoni material in kje naj se izvede njegov izkop. Iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, naj investitor uporabi material, ki je deponiran na območju peskokopa Rudno polje, vendar tega natančno ne opredeli. Tožnica sklepa, da gre za peskokop na parceli 1003/1 k.o. ..., ki pa je v lasti RS, v lastninsko pravico katere tožnik ne sme poseči. Sklicuje se tudi na 16. člen v povezavi s 15. členom Zakona o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1), po katerem je prepovedano spreminjati obliko in sestavo površja. Ker prvostopenjski organ v inšpekcijski odločbi ni upošteval posebnega statusa, ki ga ima območje, na katerem se nahaja neskladna gradnja, je to privedlo v položaj, da odločbe ni mogoče izvršiti pod varstvenimi pogoji, saj ni mogoče zagotoviti avtohtonega materiala za zasipavanje vodne akumulacije in tudi ne izpolniti drugih pogojev, ki so določeni za ta poseg. Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa odpravi in odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 1. 2013 izreče za nično na podlagi 3. alineje 279. člena ZUP. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožničinega predloga za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe št. 06122-3145/2008-38 z dne 30. 1. 2013, izdane na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1, podanega iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

8. ZUP v 3. točki prvega odstavka 279. člena določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ta zakonska določba je jasna in omejuje sankcijo ničnosti na objektivno neizvršljive odločbe, torej odločbe, ki jih ne more izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji, bodisi iz dejanskih, bodisi iz pravnih razlogov. Tožnica meni, da gre v obravnavani zadevi za tako odločbo zato, ker bi morala za njeno izvršitev poseči v varstvena območja in tujo lastnino (lastnino Republike Slovenije), za kar nima pravnega naslova.

9. Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov je v tem, da oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. V obravnavanem primeru to izhaja iz pravne podlage za izrekanje inšpekcijskih ukrepov, na katero se sklicuje toženka v navedeni inšpekcijski odločbi (drugi odstavek 153. člena ZGO-1).

10. Tožnica je z gradnjo spornega objekta (vodne akumulacije) preko dimenzij, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem, povzročila nezakonito stanje, navedena inšpekcijska odločba pa je namenjena odpravi tega stanja. Podlaga za izdajo navedene inšpekcijske odločbe je odločba, izdana na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, s katero je bila ugotovljena neskladnost gradnje in odrejena njena ustavitev do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja z dne 6. 12. 2012, z odločbo z dne 30. 1. 2013 pa je zgolj odrejeno, da se tisti del objekta, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju (da mora na ustrezen način zmanjšati vodno površino akumulacije iz sedanjih 2284 m2 na projektirano površino 850 m2, globino akumulacije iz sedanje globine ca. 2,90 m na projektirano globino maksimalno 2.40 m in sedanji volumen vode iz maksimalno 5.478 m3 na projektiranih 1.400 m3, ter vzpostaviti prejšnje stanje), kar je skladno z drugim odstavkom 153. člena ZGO-1. Da bi bilo določeno kaj drugega, tožnica ne navaja.

11. Ker odločba glede na navedeno ne vsebuje dispozitiva, ki bi nasprotoval pravnemu redu, česar ne zatrjuje niti tožnica, se sodišče strinja z drugostopenjskim upravnim organom, da ne gre za pravno nezmožnost izvršitve odločbe. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala dejanske nezmožnosti izvršitve odločbe. To dokazuje že dejstvo, da je Upravna enota Radovljica dne 20. 8. 2014 izdala dovoljenje za poseg v naravo in določila pogoje, ki morajo biti ob izvršitvi inšpekcijske odločbe izpolnjeni, ne glede na to, da se tožnica z njo ne strinja, kar pa ni predmet tega upravnega spora. Sodišče zato ugovorov, ki se nanašajo na njo, ni presojalo, v zvezi z njimi vendarle dodaja, da tožnica v upravnem sporu lahko zastopa le svoj pravni interes (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ne pa javnega interesa oz. pravnega interesa Republike Slovenije.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica v tožbi ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo skladno z določbami ZUS-1 mogoče upoštevati pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.