Jedro

Ker izpodbijana sodba ne učinkuje le med pravdnima strankama, pač pa učinek sodbe prizadane tudi pritožnika, ki v tem postopku ni imel možnosti sodelovati, saj ni bil udeležen v postopku niti kot pravdna stranka, niti kot stranski intervenient, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (1. in 2. odstavek izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki Republiki SLoveniji naložilo, da plača tožniku odškodnino v višini 3.566.178,00 SIT, izplačljivo v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Le-temu pa je naložilo, da tožniku izda obveznice v višini 3.566.178,00 SIT, nominirane v DEM, v roku treh do šestih mesecev po pravnomočnosti te sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje Slovenski odškodninski sklad, d.d. Zatrjuje pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je pravna podlaga sodbi, v svojih določbah Slovenskega odškodninskega sklada ne opredeljuje kot zavezanca. Omenjeni zakon sicer govori o obveznicah, vendar pa v členu 145. b/4 kot zavezanca za odškodnino v obveznicah določa Republiko Slovenijo. Slovenski odškodninski sklad zato v predmetni zadevi ni zavezanec. Poleg tega je podana bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker Slovenskemu odškodninskemu skladu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, to je udeležbe na obravnavah, izjavljanja o zahtevkih in navedbah nasprotnih strank ter predlaganja dokazov. Ker niso prejeli nobene pisne dokumentacije, ne morejo preveriti navedb sodišča v obrazložitvi odločbe. Predlagajo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Pritožba je utemeljena. S pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.štev. I K 410/97 z dne 16.9.1997 je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani, Vojnega področja v Ljubljani, opr.štev. So 1493/45 z dne 28.8.1945 pa razveljavljena v delu, ki se nanaša na tožnika. Ker je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, je pravna podlaga za tožnikov zahtevek v določbi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS štev. 17/78 z nadaljnjimi spremembami - v nadaljevanju ZIKS), po kateri se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena (1. odstavek) in sicer v primeru, če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe Republika Slovenija (3. odstavek). V nadaljevanju so pomembne določbe ZIKS, da se za vračanje zaplenjenega premoženja glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji - ZDen (145a člen ZIKS), da je Republika Slovenija zavezanec za odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga Republika Slovenija, v obveznicah in v denarju ter da izdajo obveznic za plačilo odškodnine po tem zakonu ureja poseben zakon (4. in 5. odstavek 145 b. člena ZIKS). Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo na navedeno materialnopravno podlago ter še na določbe Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Ur.l. RS štev. 61/96). Pritožbeno sodišče načeloma nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka za zaplenjeno premoženje dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.566.178,00 SIT, kolikor znaša vrednost zaplenjenega premoženja po izračunu izvedenke ekonomske stroke in to kljub temu, da je bila upoštevaje določbo 2. odstavka 43. člena ZDen zahteva tožnika kot upravičenca do odškodnine glede oblike vračanja drugačna, kot odločitev sodišča. Tožnik se zoper to odločitev ni pritožil, Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur.l. RS št. 49/99), ki ureja izdajo obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje, pa je v veljavi od 24.6.1999, torej v času izdaje prvostopne sodbe še ni veljal. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva, da je prvostopno sodišče odločilo po pravilih pravdnega postopka in ne po pravilih nepravdnega postopka (1. odstavek 145. č člena ZIKS), saj gre za strožji postopek. Pač pa pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa ugotavlja sledeče: Pritožnik Slovenski odškodninski sklad d.d. je finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja. Za izpolnjevanje teh nalog izdaja med ostalim obveznice, ki jih izroča upravičencem na podlagi pravnomočne odločbe (2. in 6. člen Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu, Ur.l. RS štev. 7/93 in 48/94). V konkretnem primeru, ko je prvostopno sodišče določilo izplačilo odškodnine v obveznicah, ni nobenega dvoma, da je zavezanec za odškodnino Republika Slovenija, kar je tudi razvidno iz izreka prvostopne sodbe, naloge v zvezi z izdajo, vročanjem in izplačevanjem obveznic pa opravlja Slovenski odškodninski sklad, ki je v imenu in na račun Republike Slovenije dolžan izpolniti obveznost izročitve obveznic. Ker izpodbijana sodba ne učinkuje le med pravdnima strankama, pač pa učinek sodbe prizadane tudi pritožnika, ki v tem postopku ni imel možnosti sodelovati, saj ni bil udeležen v postopku niti kot pravdna stranka, niti kot stranski intervenient, je podana kršitev po določbi 7. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), na katero upravičeno opozarja pritožba. Načelo kontradiktornosti je bilo v postopku sicer zagotovljeno pravdnima strankama, glede na odločitev sodišča, na katero pa tožnik sicer ni mogel vplivati, pa bi bilo potrebno dopustiti in zagotoviti v postopku pravico do izjave tudi pritožniku, na katerega se direktno raztezajo učinki sodbe. Pritožbi je zato potrebno ugoditi in razveljaviti odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu, torej glede 1. in 2. odstavka izreka, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (369. člen ZPP/77). Ker je pritožnik o teku pravde že obveščen, mu je potrebno v nadaljevanju postopka omogočiti, da se vključi v pravdo po določbi 1. odstavka 202. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS štev. 26/99).