Jedro

Jedro

Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.

Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti.

Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.

Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami.

Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.

Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS.

Izrek

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 27138/2022 z dne 4. 4. 2025 na podlagi 285.e člena v zvezi s 83. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljeni zavrnilo zahtevi zagovornika B. B. in zagovornice A. A. za izločitev dokazov z dne 5. 9. 2024.

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 27138/2022 z dne 4. 4. 2025 na podlagi 285.e člena v zvezi s 83. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljeni zavrnilo zahtevi zagovornika B. B. in zagovornice A. A. za izločitev dokazov z dne 5. 9. 2024.

2.Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženega A. A., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, kot to navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2.Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženega A. A., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, kot to navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je v zvezi z dokazi, pridobljenimi v tujini, pokazal naslednje:

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je v zvezi z dokazi, pridobljenimi v tujini, pokazal naslednje:

5.Iz podatkov spisa ter točk 8 in 9 izpodbijanega sklepa izhaja, da gre v obravnavanem primeru za pridobitev dokazov v Republiki Avstriji neodvisno od sodelovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je zato še pred izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi Evropskega preiskovalnega naloga pridobilo podatke o avstrijskem pravu. Kot je to razvidno iz odgovora državnega tožilstva v Gradcu, lahko kriminalistična policija v skladu s prvim odstavkom 133. člena Strafprozessordnung (avstrijski ZKP, v nadaljevanju StPO) izvaja tako prikrite preiskave po prvem odstavku 131. člena StPO, kot tudi navidezne posle po 132. členu StPO, če navidezni posel služi za zavarovanje drog ali ponarejenega denarja. Odredba tožilstva pa je potrebna šele takrat, ko gre za sistematično, dlje časa izvajano prikrito preiskavo v smislu drugega odstavka 132. člena StPO. Po doktrini je to takrat, ko se posamezni (prikriti) kontakti izgrajujejo in spadajo k celotnemu konceptu, za kar je redno potreben daljši čas. V konkretnem primeru je prišlo 2. 5. 2018 do srečanja storilca ''X'' (kasneje identificiranega kot B. B.) s policistom, ki je deloval kot prikriti preiskovalec (tajni sodelavec), kateremu je B. B. ponudil v odkup en kilogram kokaina. Za to srečanje je dala pobudo zaupna oseba policije. ''X'' je nato prekinil stik s prikritim preiskovalcem. Šele 14. 9. 2019, približno leto in pol kasneje, se je s posredovanjem zaupne osebe prikriti preiskovalec dogovoril za srečanje z ''X'', ki je na srečanje prišel v spremstvu takrat še neznanega storilca ''Y'' (kasneje identificiran kot A. A.). Ob tem srečanju je bil prikritemu preiskovalcu prodan vzorec kokaina. Tako v tem smislu ni govora o sistematični, dalj časa trajajoči in izvajani prikriti preiskavi v smislu drugega odstavka 131. člena StPO, saj je med prvim in drugim kontaktom preteklo dlje časa, v tem času pa ni obstajal noben kontakt med obdolženim B. B. in prikritim preiskovalcem. Po opisanem navideznem odkupu, za katerega je imela policija pravno podlago v prvem odstavku 131. člena StPo, ker je ta služil zavarovanju drog, je bila na državno tožilstvo v Gradcu dana pobuda, da z odredbo odredi sistematično prikrito preiskavo, nadaljnje navidezne posle oziroma da se izvaja prikrito opazovanje. Ta odredba je bila tudi izdana, da bi se lahko med storilci in prikritim opazovalcem vzpostavili nadaljnji oziroma bolj intenzivni stiki in izvedli nadaljnji navidezni posli. Iz odgovora državnega tožilstva v Gradcu, povzetega v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa, pa je razbrati tudi, da je bilo delovanje prikritega preiskovalca pred 19. 9. 2019 (t.j. pred izdajo odredbe) na podlagi StPO krito tudi brez odredbe državnega tožilstva, zato se tako pridobljeni dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku.

5.Iz podatkov spisa ter točk 8 in 9 izpodbijanega sklepa izhaja, da gre v obravnavanem primeru za pridobitev dokazov v Republiki Avstriji neodvisno od sodelovanja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je zato še pred izdajo izpodbijanega sklepa na podlagi Evropskega preiskovalnega naloga pridobilo podatke o avstrijskem pravu. Kot je to razvidno iz odgovora državnega tožilstva v Gradcu, lahko kriminalistična policija v skladu s prvim odstavkom 133. člena Strafprozessordnung (avstrijski ZKP, v nadaljevanju StPO) izvaja tako prikrite preiskave po prvem odstavku 131. člena StPO, kot tudi navidezne posle po 132. členu StPO, če navidezni posel služi za zavarovanje drog ali ponarejenega denarja. Odredba tožilstva pa je potrebna šele takrat, ko gre za sistematično, dlje časa izvajano prikrito preiskavo v smislu drugega odstavka 132. člena StPO. Po doktrini je to takrat, ko se posamezni (prikriti) kontakti izgrajujejo in spadajo k celotnemu konceptu, za kar je redno potreben daljši čas. V konkretnem primeru je prišlo 2. 5. 2018 do srečanja storilca ''X'' (kasneje identificiranega kot B. B.) s policistom, ki je deloval kot prikriti preiskovalec (tajni sodelavec), kateremu je B. B. ponudil v odkup en kilogram kokaina. Za to srečanje je dala pobudo zaupna oseba policije. ''X'' je nato prekinil stik s prikritim preiskovalcem. Šele 14. 9. 2019, približno leto in pol kasneje, se je s posredovanjem zaupne osebe prikriti preiskovalec dogovoril za srečanje z ''X'', ki je na srečanje prišel v spremstvu takrat še neznanega storilca ''Y'' (kasneje identificiran kot A. A.). Ob tem srečanju je bil prikritemu preiskovalcu prodan vzorec kokaina. Tako v tem smislu ni govora o sistematični, dalj časa trajajoči in izvajani prikriti preiskavi v smislu drugega odstavka 131. člena StPO, saj je med prvim in drugim kontaktom preteklo dlje časa, v tem času pa ni obstajal noben kontakt med obdolženim B. B. in prikritim preiskovalcem. Po opisanem navideznem odkupu, za katerega je imela policija pravno podlago v prvem odstavku 131. člena StPo, ker je ta služil zavarovanju drog, je bila na državno tožilstvo v Gradcu dana pobuda, da z odredbo odredi sistematično prikrito preiskavo, nadaljnje navidezne posle oziroma da se izvaja prikrito opazovanje. Ta odredba je bila tudi izdana, da bi se lahko med storilci in prikritim opazovalcem vzpostavili nadaljnji oziroma bolj intenzivni stiki in izvedli nadaljnji navidezni posli. Iz odgovora državnega tožilstva v Gradcu, povzetega v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa, pa je razbrati tudi, da je bilo delovanje prikritega preiskovalca pred 19. 9. 2019 (t.j. pred izdajo odredbe) na podlagi StPO krito tudi brez odredbe državnega tožilstva, zato se tako pridobljeni dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku.

6.Pritožba zato nima prav, ko navaja, da je bila odredba pridobljena dne 19. 9. 2019 prepozna, saj ta nikakor ne "krije" vseh predhodnih obsežnih, načrtovanih, organiziranih in trajajočih ravnanj v smeri prodaje prepovedane droge. V tej zvezi namreč pritožba zanemari, da prvo izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolženemu A. A., datira šele na 14. 9. 2019, kar je zgolj pet dni pred izdajo same odredbe o opazovanju, tajni preiskavi in navideznem poslu z dne 19. 9. 2019 (priloga A1/2/11). Poleg navedenega pa je iz navedene odredbe razbrati, da sta bila v fazi njene izdaje oba storilca še neidentificirana, zato je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da kljub pretečenemu času od prvega stika neznanega storilca po imenu ''X'' (kasneje identificiran kot B. B.) s tajnim preiskovalcem, ki se je zgodil že 2. 5. 2018, ni mogoče govoriti o izvajanju kakršnegakoli opazovanja ali tajnega delovanja. Šele po odkupu droge s strani tajnega preiskovalca dne 14. 9. 2019, so se namreč začeli ukrepi za ugotovitev identitete storilcev in delovanja policije s prikritimi preiskovalni ukrepi, za katere je imela policija zakonsko podlago v točki 5 obrazložitve tega sklepa izpostavljenih procesnih določbah StPO. Ker iz podatkov spisa in točke 10 razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je obdolženi B. B. po sestanku dne 2. 5. 2018 v celoti prekinil stike z zaupno osebo in tajnim opazovalcem, zaupni osebi pa se je preko aplikacije WhatsApp znova oglasil šele 5. 4. 2019, se kot povsem neutemeljene, v zvezi z obdolženim A. A. pa tudi brezpredmetne, izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da je preiskovalec, ki ob prvem srečanju ni uspel kupiti droge, vseeno vztrajal v tej smeri.

6.Pritožba zato nima prav, ko navaja, da je bila odredba pridobljena dne 19. 9. 2019 prepozna, saj ta nikakor ne "krije" vseh predhodnih obsežnih, načrtovanih, organiziranih in trajajočih ravnanj v smeri prodaje prepovedane droge. V tej zvezi namreč pritožba zanemari, da prvo izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolženemu A. A., datira šele na 14. 9. 2019, kar je zgolj pet dni pred izdajo same odredbe o opazovanju, tajni preiskavi in navideznem poslu z dne 19. 9. 2019 (priloga A1/2/11). Poleg navedenega pa je iz navedene odredbe razbrati, da sta bila v fazi njene izdaje oba storilca še neidentificirana, zato je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da kljub pretečenemu času od prvega stika neznanega storilca po imenu ''X'' (kasneje identificiran kot B. B.) s tajnim preiskovalcem, ki se je zgodil že 2. 5. 2018, ni mogoče govoriti o izvajanju kakršnegakoli opazovanja ali tajnega delovanja. Šele po odkupu droge s strani tajnega preiskovalca dne 14. 9. 2019, so se namreč začeli ukrepi za ugotovitev identitete storilcev in delovanja policije s prikritimi preiskovalni ukrepi, za katere je imela policija zakonsko podlago v točki 5 obrazložitve tega sklepa izpostavljenih procesnih določbah StPO. Ker iz podatkov spisa in točke 10 razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je obdolženi B. B. po sestanku dne 2. 5. 2018 v celoti prekinil stike z zaupno osebo in tajnim opazovalcem, zaupni osebi pa se je preko aplikacije WhatsApp znova oglasil šele 5. 4. 2019, se kot povsem neutemeljene, v zvezi z obdolženim A. A. pa tudi brezpredmetne, izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da je preiskovalec, ki ob prvem srečanju ni uspel kupiti droge, vseeno vztrajal v tej smeri.

7.Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal, obdolžencema komunikacijska zasebnost, ki jo sicer ureja 37. člen Ustave RS in v tej zvezi pritožbeno izpostavljen privilegij zoper samoobtožbo, nista mogla biti kršena. Glede na navedeno se tako tudi pritožbene navedbe v smeri, da se je med zaupno osebo/tajnim preiskovalcem in soobdolžencema vršila pisna komunikacija po aplikaciji Whatsapp oziroma Snapchat, s čimer naj bi bila kršena njuna pravica do zasebnosti občil, izkažejo za neutemeljene. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da bi imela skladno z izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča RS nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči, s čimer bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave RS).

8.Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami. Upoštevaje navedeno in v točki 5 razlogov tega sklepa povzeto avstrijsko procesno zakonodajo, ki kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju ni bila kršena ter upoštevaje ustaljeno sodno prakso,

7.Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022, je pri prenosu dokazov iz tujine v slovenski pravni sistem treba razlikovati med dvema dejanjema: pridobivanjem dokazov v tujini in uporabo dokazov v slovenskem pravnem sistemu. S pridobitvijo dokazov v okviru preiskave, ki so jo tuji organi pregona opravili v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave ter brez sodelovanja in brez pobude slovenskih organov pregona, kot je bilo to v obravnavani zadevi, namreč določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Upoštevaje navedeno in upoštevaje dejstvo, da se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal, obdolžencema komunikacijska zasebnost, ki jo sicer ureja 37. člen Ustave RS in v tej zvezi pritožbeno izpostavljen privilegij zoper samoobtožbo, nista mogla biti kršena. Glede na navedeno se tako tudi pritožbene navedbe v smeri, da se je med zaupno osebo/tajnim preiskovalcem in soobdolžencema vršila pisna komunikacija po aplikaciji Whatsapp oziroma Snapchat, s čimer naj bi bila kršena njuna pravica do zasebnosti občil, izkažejo za neutemeljene. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da bi imela skladno z izpostavljeno odločbo Ustavnega sodišča RS nezmožnost uporabe dokazov iz tujine zgolj zato, ker način njihove pridobitve (ki bi bil lahko sicer v skladu s tujo Ustavo) ne bi ustrezal temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave, za posledico neučinkovitost kazenskega pregona pred slovenskimi sodišči, s čimer bi bila kršena pozitivna dolžnost države, da zagotavlja varnost osebam na svojem ozemlju (34. člen Ustave RS).

skladno s katero ni odločilno, če je bila (pravo)sodna kontrola opravljena pred ali po posegu, temveč da je bila opravljena po (pravo)sodnem organu,

8.Pritožbi pa ni mogoče slediti niti v delu, da sta se omenjena komunikacija in tajni odkup odvijala brez sodne kontrole. Kot predhodno že navedeno se ukrep nadzora elektronskih komunikacij v smislu prikritega preiskovalnega ukrepa v obravnavani zadevi sploh ni izvrševal. V zvezi s tajnim odkupom oziroma navideznim poslom pa je iz podatkov spisa, in sicer iz točke 2 tenorja obtožnice razbrati, da je bil prvi navidezni posel v obravnavani zadevi realiziran šele 14. 9. 2019, kar je zgolj nekaj dni pred izdajo odredbe tožilstva v Gradcu 27 St 173/19t z dne 19. 9. 2019, v kateri so med drugim podrobno opisana dejstva, ki utrjujejo utemeljen sum, da neznana storilca "X" (od 2. 5. 2018 dalje) in "Y" (od 14. 9. 2019 dalje) izvršujeta kazniva dejanja trgovanja z drogami. Upoštevaje navedeno in v točki 5 razlogov tega sklepa povzeto avstrijsko procesno zakonodajo, ki kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju ni bila kršena ter upoštevaje ustaljeno sodno prakso,

v obravnavanem primeru državnem tožilstvu, je tudi v tem delu povzete pritožbene navedbe oceniti kot neutemeljene.

skladno s katero ni odločilno, če je bila (pravo)sodna kontrola opravljena pred ali po posegu, temveč da je bila opravljena po (pravo)sodnem organu,

9.Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS. Drži, da je sodišče prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa skopo obrazložilo, da ni izkazano, da gre za način pridobitve dokazov, ki po vsebini ni skladen z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami po Ustavi RS, vendar pa je takšna obrazložitev po presoji pritožbenega sodišča z oziroma na predhodne izčrpne ugotovitve še zadostna. Nobenega dvoma namreč ni, da so bila procesna jamstva avstrijske zakonodaje, ki pred samovoljnimi posegi organa pregona varujejo na primerljiv način kot slovenska Ustava, pri pridobitvi dokazov upoštevana (točka 8 obrazložitve tega sklepa); da je za poseg v pravice obdolžencev obstajala zakonska podlaga (točka 5 obrazložitve tega sklepa) ter da je poseg odobrilo pristojno avstrijsko državno tožilstvo, torej (pravo)sodni organ v Republiki Avstriji (točka 8 obrazložitve tega sklepa), kar pomeni, da avstrijski zakonodajni okvir ustreza temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave v smislu predhodno navedene ustavne odločbe. Razlogov izpodbijanega sklepa zato pritožba ne more zamajati niti z navedbami o bistveni kršitvi kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe kot prvine enakega varstva pravic.

v obravnavanem primeru državnem tožilstvu, je tudi v tem delu povzete pritožbene navedbe oceniti kot neutemeljene.

10.Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tem sklepu ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja splošna ugotovitev, da so za obravnavano zadevo bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

9.Čeprav, kot že navedeno, določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti, pa je treba skladno z ustavno odločbo Up-127/16-31 z dne 20. 1. 2022 ob prenosu v tujini pridobljenih dokazov v slovenski pravni sistem spoštovati temeljna ustavna procesna jamstva obdolženca, ki jih zagotavljajo 22., 23. in 29. člen Ustave RS. Drži, da je sodišče prve stopnje v točki 16 razlogov izpodbijanega sklepa skopo obrazložilo, da ni izkazano, da gre za način pridobitve dokazov, ki po vsebini ni skladen z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami po Ustavi RS, vendar pa je takšna obrazložitev po presoji pritožbenega sodišča z oziroma na predhodne izčrpne ugotovitve še zadostna. Nobenega dvoma namreč ni, da so bila procesna jamstva avstrijske zakonodaje, ki pred samovoljnimi posegi organa pregona varujejo na primerljiv način kot slovenska Ustava, pri pridobitvi dokazov upoštevana (točka 8 obrazložitve tega sklepa); da je za poseg v pravice obdolžencev obstajala zakonska podlaga (točka 5 obrazložitve tega sklepa) ter da je poseg odobrilo pristojno avstrijsko državno tožilstvo, torej (pravo)sodni organ v Republiki Avstriji (točka 8 obrazložitve tega sklepa), kar pomeni, da avstrijski zakonodajni okvir ustreza temeljnim procesnim jamstvom slovenske Ustave v smislu predhodno navedene ustavne odločbe. Razlogov izpodbijanega sklepa zato pritožba ne more zamajati niti z navedbami o bistveni kršitvi kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe kot prvine enakega varstva pravic.

11.Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba zagovornice obdolženega A. A. pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10.Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tem sklepu ni bilo izrecno odgovorjeno, pa velja splošna ugotovitev, da so za obravnavano zadevo bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

12.Če bo za obdolženega A. A. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov po tar. št. 74013 taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

11.Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba zagovornice obdolženega A. A. pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

12.Če bo za obdolženega A. A. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev dokazov po tar. št. 74013 taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1

-------------------------------

2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 285e, 402, 402/3

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 83, 285e, 402, 402/3

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.