Jedro

Premoženje, ki so ga upravljali organi SFRJ, je štelo za njeno državno premoženje, to pa je pripadlo Republiki Sloveniji na dan njene osamosvojitve 25.6.1991.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti trosobno stanovanje v L. in ga izročiti tožeči stranki potem, ko mu bo le-ta dala na razpolago dvosobno stanovanje v L. ali katero drugo povsem enakovredno stanovanje, kot je slednje. Zavzelo je stališče, da garnizijsko poveljstvo po 25.6.1991 ni bilo več upravičeno upravljati stanovanjskega sklada in razpolagati z njim, in to navzlic moratoriju, in tako tudi ni moglo veljavno dodeliti tožencu drugega stanovanja z odločbo z dne 9.9.1991. Toženec pa ni izgubil stanovanjske pravice na stanovanju, ki ga je zasedal poprej.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca proti tej sodbi zavrnilo, pri čemer je menilo, da na področju upravljanja nepremičnin, ki so jih pred 25.6.1991 upravljali zvezni organi, torej tudi stanovanj, ni noben akt vzpostavil stanja, kakršno je bilo pred navedenim datumom. Toženec se ne more sklicevati na Badinterjevo arbitražno komisijo in tudi ne na drug spis višjega sodišča. Tožena stranka izpodbija to sodbo z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo razveljavi in toženi stranki omogoči vknjižbo spornega stanovanja na toženca ali njegovega sina in naloži tožeči stranki, naj sklene prodajno pogodbo s toženo stranko za stanovanje. Sklicuje se na do sedaj neuporabljene dokumente: tolmačenje predsednika Evropske skupnosti brionske deklaracije in tolmačenje državnega sekretariata za ljudsko obrambo potrdila AOP VRC Zemun z dne 25.3.1993. Republika Slovenija naj bi z osamosvojitvenimi akti postala 25.6.1991 solastnica obravnavanega stanovanja, drug solastnik pa je bil M. D., ki bi lahko brez težav odkupil stanovanje. Opisuje, kako je potekal prevzem stanovanja in koliko je vložil vanj. Solastništvo stanovanja mu JLA priznava. Brionsko deklaracijo je potrebno razumeti v aneksu I 5, da sodijo v vrnitev vseh sredstev in opreme JLA tudi stanovanja. Citira tudi sklep skupščine RS z dne 10.7.1991 in omenja ustavno pravico do enakosti pred zakonom v zvezi s stališčem višjega sodišča o sklicevanju na drugo odločbo sodišča in na Badinterjevo komisijo.Tožeča stranka naj izda neprofitno najemno pogodbo.

Stanovanja JLA niso državna lastnina. Stanovanjska komisija je za Republiko Slovenijo dejansko opravljala naloge do primopredaje 18.10.1991. Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija postavlja na prvo mesto vprašanje Brionske deklaracije, zato najprej o tem. Pravni pomen, kakršnega je pripisalo višje sodišče skupni (tako imenovani brionski) deklaraciji (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št.1/91-I - SD), ki jo je sprejela skupščina RS s sklepom (Uradni list RS št. 5/91-I), je pravilen. K temu pritrjuje tudi pravno mnenje, na katero se sklicuje referent in ki izhaja iz pisma pisarne predsednika Komisije Evropske skupnosti. Ta posebej omenja aneks V priloge I SD, za katerega opozarja, da so bila njegova določila namenjena "lažjemu doseganju prekinitve ognja v tistem trenutku". Naslov tega dela priloge I se namreč glasi: nadaljnje oblike in načini izvajanja prekinitve ognja. Že sam naslov torej pove, da ureja vprašanja prekinitve ognja, sem pa nikakor ni mogoče že po naravi stvari same uvrstiti vojaških stanovanj in tako tudi ne v četrto alineo tega dela aneksa: vrnitev vseh objektov in opreme JLA. Slednje je povezano z drugimi oblikami in načini prekinitve ognja, in sicer: odstranitev blokad enot in objektov JLA, brezpogojna vrnitev enot JLA v njihove vojašnice, deblokada vseh cest in deaktiviranje enot TO in vrnitev v prostore nastanitve. Gre torej za ukrepe, ki se tičejo vojnih akcij in vojaških objektov, objektov, ki služijo oboroženim silam za obrambo in napad, ne pa vsem, ki jih je upravljala JLA. Tako gre med drugim za vojašnice, o katerih je beseda, sodeč po zaključku pisma, nikakor pa ne za stanovanja. Torej s SD je bilo le delno začasno vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je veljalo pred osamosvojitvijo naše države, in to na povsem določenih področjih, kot na primer režim na meji (pod I priloge I SD) glede veljavnosti zveznih predpisov pri nadzoru meje; carine, vendar le glede tega, čigav dohodek so (pod II priloge I SD); varnost meja, kjer edino govori SD o vzpostavitvi stanja, ki je veljalo pred 25.6.1991 (pod IV priloge I SD). Tako ni mogoče zagovarjati stališča, da je s SD nastalo pravno stanje nasploh, kakršno je bilo pred 25.6.1991, in tako torej tudi ne na področju upravljanja nepremičnin, ki so jih prej upravljali zvezni organi oziroma JLA, kar seveda velja tudi za vojaška stanovanja. Skratka, s SD ni bil vzpostavljen pravni red bivše SFRJ, kar na moč jasno izhaja iz citiranega sklepa skupščine RS, v katerega izjavi je med drugim zapisano, da je "za devetdeset dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi" (peti odstavek).

Republika Slovenija je prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, ki so ga poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94 - UZITUL), SD pa tega upravljanja in s tem razpolaganja ni vrnila prejšnjim upravljalcem in tako tudi stanovanjska komisija JLA ni opravljala niti smela opravljati nalog za Republiko Slovenijo, kot to trdi revizija.

Reviziji tudi ni mogoče pritrditi v njenem stališču, da vojaška stanovanja niso bila in niso last države ter da so (so)lastnina tistih, ki so v njih stanovali. V tretjem odstavku pod I temeljne listine o samostojnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I) je določeno, da Republika Slovenija prevzame vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo RS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Ta ustavni akt in s tem citirana določba sta začela veljati z njegovo razglasitvijo na seji vseh zborov skupščine Republike Slovenije, se pravi 25. junija 1991 (glej uvod in točko IV te listine!). Dejanski prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil že omenjeni UZITUL. Ta zakon med drugim določa, kot je bilo omenjeno, da Republika Slovenija prevzame v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, ki so ga na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Medtem ko torej ta govori o prevzemu premoženja v upravljanje, pa temeljna ustavna listina določa, da Republika Slovenija prevzame vse pravice in dolžnosti, ki so bile poprej z republiško in zvezno ustavo prenešene na organe SFRJ. Republika Slovenija ni potemtakem prevzela le pravice upravljanja premoženja, ki so ga poprej na njenem ozemlju upravljali zvezni organi in organi JLA, marveč tudi vse pravice in dolžnosti in tako tudi pravico razpolaganja s tem premoženjem. Povedano izhaja tudi iz pravil mednarodnega prava, po katerih pripada nepremično državno premoženje države prednice državi naslednici, na katere ozemlju leži (glej pod (a) 18. člena dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983, ki sicer še ne velja, vendar se njena pravila uporabljajo kot mednarodno običajno pravo). Za državno premoženje države prednice se štejejo premoženje, pravice in koristi, ki so na dan nasledstva držav pripadale državi prednici v skladu z njenim notranjim pravnim redom (glej 8. člen te konvencije), kot dan nasledstva držav pa se šteje dan, ko je država naslednica prevzela odgovornost za mednarodne odnose na svojem ozemlju (pravilo iz 2. člena te konvencije). Premoženje, ki so ga upravljali organi SFRJ, je štelo torej za njeno državno premoženje, to pa je pripadlo Republiki Sloveniji na dan njene osamosvojitve 25.6.1991. Na opisanih pravnih podlagah je torej prešlo premoženje bivše SFRJ na ozemlju Republike Slovenije v premoženje slednje dne 25.6.1991, s čimer ni pridobila le pravice upravljanja tega premoženja, marveč tudi razpolaganja z njim. Da je pravno stanje takšno, izhaja tudi iz uvodnega 1. člena tako uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo kakor tudi uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (oboje Uradni list RS, št. 61/92), ki ugotavljata, da je na podlagi tretjega odstavka točke I temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1.člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena UZITUL v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov, iz leta 1983, nepremično državno premoženje bivše SFRJ na ozemlju Republike Slovenije prešlo dne 25. junija 1991 v državno premoženje Republike Slovenije in da se v zemljiški knjigi vknjiži na Republiko Slovenijo po določbah te uredbe oz. z drugo uredbo ureja izvedba privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš kot nekdanjega premoženja SFRJ...

Ni sprejemljivo revizijsko stališče, da je bil poprej solastnik vojaškega stanovanja poleg JLA še tisti, ki ga je uporabljal. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 in 36/90 - ZTLR), določa, da se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem ter z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (20. člen tega zakona). Po samem zakonu, na kar očitno meri revizija, pa se pridobi lastninska pravica z ustvaritvijo nove stvari, s spojitvijo, pomešanjem, z zgraditvijo na tujem zemljišču, z ločitvijo plodov, s priposestvovanjem, pridobitvijo lastnine od nelastnika, s prilastitvijo (okupacijo) in v drugih primerih, ki jih določa zakon (21. člen ZTLR). Za posamezne citirane primere v tej zadevi ne more iti, po drugi strani pa tudi ni bilo pravnega predpisa, ki bi dajal (so)lastninsko pravico uporabniku vojaškega stanovanja že na podlagi njegovega stanovanjskega prispevka in tako tudi ne zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA (Uradni list SFRJ št. 84/90), ki, mimogrede povedano, sploh ni veljal na območju RS, ker ta ni dala soglasja k njemu. Tudi ob privatizaciji stanovanj je namreč mogoče pridobiti lastninsko pravico šele na podlagi prodajne pogodbe (118. člen stanovanjskega zakona, Uradni list RS št. 18/91-I, 21/94 in 23/96, in prvi odstavek 2. člena prej omenjene uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA). Že iz teh razlogov ni mogoče sprejeti pravne konstrukcije iz dopisa gradbene uprave ZSLO št. 304-2 z dne 25.3.1993, na katero se sklicuje revizija. Končno tudi prejšnji samoupravni socialistični sistem, ki ga omenja revizija, ni ustvaril kar tako lastninske pravice za imetnike stanovanjske pravice. Toženec se potemtakem ne more uspešno sklicevati na solastninska upravičenja oziroma na neutemeljenost izpraznitvenega zahtevka iz tega razloga.

Nižji sodišči sta po povedanem materialno pravo pravilno uporabili. Kar zadeva revizijske trditve in predlog, naj se toženi stranki oziroma njenemu sinu omogoči, da postane zemljiškoknjižni lastnik, ali tožeči stranki naloži, naj sklene s toženo prodajno pogodbo za obravnavano stanovanje, velja opozoriti, da je predmet tega postopka izselitev iz stanovanja, ne pa njegova privatizacija in da mora sodišče soditi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in da še posebej z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom ni mogoče doseči razsoje zunaj postavljenih zahtevkov, o katerih je bilo odločeno na drugi stopnji.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po povedanem ni podan. Vrhovno sodišče tudi ni ugotovilo procesne kršitve (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), na katero pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).