Jedro

Prav ima zagovornik, da način obtožbenih namigovanj, da ni nujno, da bi obdolženi konopljo prodajal v lokalnem okolju in da se lahko prodaja vrši na način, ki splošni javnosti ni znan, ne spada v kazenski postopek. Kaznivo dejanje mora namreč biti dokazano z zanesljivimi in neizpodbitnimi dokazi, takšnih pa skozi dokazno gradivo tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo zaslediti. Iz tega razloga se je povsem strinjati s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da le okoliščina, da je obdolženi gojil 16 sadik konoplje v višini od 70 cm do 190 cm, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena prav nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, sama po sebi ne more podpreti stališča tožilstva, da je proizvajal oziroma gojil konopljo za širši krog ljudi.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški kazenskega postopka na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe petega odstavka 186. člena KZ-1 je odločilo, da se zasežena prepovedana droga - konoplja, vzame. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženega ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika naložilo v breme proračuna, medtem ko je na podlagi 94. člena ZKP obdolženemu naložilo plačilo stroškov sodnega vročevalca, ki se bodo odmerili s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu ob uporabi omilitvenih določil določi kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. 3. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo okrožnega državnega tožilstva zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo ter mu prizna stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Okrožna državna tožilka nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje z izrekom oprostilne sodbe dejansko stanje ugotovilo zmotno. Vse meritorno relevantne okoliščine so namreč pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa tudi prepričljivo obrazloženi tako, da k temu, kar je navedlo že sodišče prve stopnje, praktično ni moč ničesar novega dodati. Obdolženemu je obtožba očitala, da je v inkriminiranem obdobju na balkonu stanovanjske hiše (v kateri tudi sicer stanuje, op. s.) neupravičeno gojil skupno 16 sadik konoplje, torej prepovedane droge. Pritožnica je mnenja, da zasežena količina znatno presega obdolženčeve potrebe ter da je obdolženi konopljo gojil tudi za prodajo oziroma dajanje v promet. Vendar pa je sodišče prve stopnje obdolženega obtožbe oprostilo, ker je ugotovilo, da njegovega zagovora, in sicer da je zaseženo konopljo gojil le za lastne potrebe, ni bilo mogoče ovreči kot neresničnega, saj je podprt z vsemi izvedenimi dokazi, med drugim z izpovedbami policistov B. B., C. C. in D. D., kot tudi z izpovedjo prič E. E. in F. F. Okrožna državna tožilka tudi v pritožbi vztraja z enostransko predstavljenimi argumenti, ki po njeni oceni utemeljujejo obtožbeni očitek. Zaključke prvostopenjskega sodišča smatra kot zmotne in v nasprotju z izvedenimi dokazi, kjer v ospredje postavi ugotovitev sodnega izvedenca, prim. dr. G. G., dr. med., da zdravil na osnovi kanabinoidov za zdravljenje ali preprečevanje sladkorne bolezni v uradni medicini ne uporabljajo. Nadalje neutemeljeno problematizira obdolženčev zagovor v delu, ko je pojasnjeval njegov način zdravljenja s konopljo. Prezre namreč izvedenčevo pojasnilo, da so študije o pozitivnih učinkih konoplje na sladkorno bolezen še v povojih ter povsem iz življenjskega gledišča sprejemljivo okoliščino, na katero je pravilno opozorilo tudi prvostopenjsko sodišče, da to ne pomeni, da na njene ugodne učinke ni računal obdolženi, ki je laik in bolnik in je pač poskušal vse, kar je menil, da bi mu lahko pomagalo.

6. Pritožnica meni, da v obravnavanem primeru ni šlo za dejavnost majhnega pomena, namenjeno izključno za lastno zdravljenje, ter da je obdolženec konopljo gojil tudi za prodajo oziroma dajanje v promet. Takšna pritožbena izvajanja pa prepričljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo je dopolnil tudi obdolženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo, ko se je opredeljeval glede pritožbene graje, ne morejo omajati. Soglašati je namreč z zaključki sodišča prve stopnje o odsotnosti dokazov za potrditev obtožbenih očitkov, kot to pravilno izpostavlja tudi obdolženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo. Slednji tako utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ni nobenih dokazov, ki bi nakazovali na dejstvo, da bi obdolženi imel namen proizvajati konopljo z namenom prodaje, prav tako je obdolženec rastlino gojil na balkonu, v odsotnosti slehernih predmetov ali pripomočkov, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da bi konopljo užival na kak drug način kot v čaju, izključno kot zdravilo zase.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem obdolženčevega zagovornika, da dejstva in okoliščine, kot jih izpostavlja pritožnica, ne nudijo zadostne podlage za izrek obsodilne sodbe. Prav ima zagovornik, da način obtožbenih namigovanj, da ni nujno, da bi obdolženi konopljo prodajal v lokalnem okolju in da se lahko prodaja vrši na način, ki splošni javnosti ni znan, ne spada v kazenski postopek. Kaznivo dejanje mora namreč biti dokazano z zanesljivimi in neizpodbitnimi dokazi, takšnih pa skozi dokazno gradivo tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo zaslediti. Iz tega razloga se je povsem strinjati s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da le okoliščina, da je obdolženi gojil 16 sadik konoplje v višini od 70 cm do 190 cm, ob tem, da v dokaznem postopku ni bila ugotovljena prav nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, namenjene trgu, sama po sebi ne more podpreti stališča tožilstva, da je proizvajal oziroma gojil konopljo za širši krog ljudi. Pravno oceno sodišča prve stopnje, ki je povzelo stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj neupravičeno gojenje konoplje vselej še ne bo zadostovalo za zaključek, da je storilec konopljo tudi proizvajal, torej gojil za širši krog ljudi, izraženo v sodbi VSRS I Ips z dne 31. 1. 2013, je s še novejšo sodno prakso podprl tudi zagovornik, ko je v odgovoru na pritožbo opozoril na sodbi VSRS I Ips 39554/2016 z dne 10. 10. 2019 in I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016, ki prav tako ovržeta pavšalen argument pritožnice v smeri zatrjevane, a z ničemer opredeljene prakse Vrhovnega sodišča. 8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopenjskega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

9. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.