Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ni dopustno vlagati, razen, če s takšno odločitvijo ni občutno poseženo v pravice obsojenca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 20.11.1995 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.5.1996 je bil A.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom KZ ter poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s členoma 22 in 25 KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 12 let zapora. Zatem je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 2.11.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12.3.2008 pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ, za kar mu je bila določena kazen 12 let zapora, preklican je bil pogojni odpust, ki mu je bil izrečen z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 25.11.2003 (v zvezi z izrečeno kaznijo po sodbi K ...), ob upoštevanju neprestanega dela kazni v višini 3 let 6 mesecev in 8 dni pa mu je bila na podlagi določila 47. člena KZ v skladu s tretjim odstavkom 110. člena tega zakona izrečena enotna kazen 15 let zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu od 21.11.2006 dalje.

2. Po prejemu navedene pravnomočne sodne odločbe je obsojenec dne 11.6.2008 vložil predlog za združitev kazni. Sodišče je z izpodbijanima sklepoma predlog za združitev kazni pravnomočno zavrnilo.

3. Zoper navedeno pravnomočno odločbo (izdano v postopku za združitev kazni - neprava obnova) je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona in Vrhovnemu sodišču predlaga naj mu izreče enotno kazen po sodbah Okrožnega sodišča v Novem mestu in Okrožnega sodišča v Krškem, pri čemer naj kot določeni kazni upošteva kazni 12 let zapora in ne samo neprestanega dela zaporne kazni v trajanju 3 let 6 mesecev in 8 dni.

4. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo meni, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani odločbi ni dovoljena, saj gre za sodbi izrečeni po pravnomočno končanem kazenskem postopku.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

6. Prvi odstavek 420. člena ZKP določa, da je zahtevo za varstvo zakonitosti možno vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pravnomočna sodna odločba po prvem odstavku tega člena je pravnomočna obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba ter pravnomočen sklep sodišča, s katerim se je končal kazenski postopek. Po pravnomočno končanem kazenskem postopku je zakon izrecno izključil samo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti, sicer pa ne daje jasnega odgovora na vprašanje ali je zahteva dovoljena tudi zoper druge pravnomočne sodne odločbe. Sodna praksa je glede dovoljenosti tega izrednega pravnega sredstva zavzela stališče, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vlagati zoper pravnomočne odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki vsebinsko posegajo v pravice obsojenca ob izkazani možnosti, da bo s tem izrednim pravnim sredstvom lahko izboljšal svoj pravni položaj. Navedeno pomeni, da zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ni dopustno vlagati razen, če s takšno odločitvijo ni občutno poseženo v pravice obsojenca (npr. pravnomočen sklep, s katerim je bila zahteva za obnovo kazenskega postopka zavržena ali zavrnjena, pravnomočna sodba, s katero je bila preklicana pogojna obsodba, pravnomočen sklep o odvzemu predmetov ipd.).

7. V konkretni kazenski zadevi je sodišče pravnomočno odločilo o izreku enotne kazni s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ko mu je izreklo enotno kazen 15 let zapora, pri čemer je ob določeni kazni za obravnavano kaznivo dejanje (12 let) upoštevalo kot določeno neprestani del kazni v višini 3 let 6 mesecev in 8 dni iz preklicanega pogojnega odpusta (tretji odstavek 110. člena KZ). Ne glede na navedeno je podal po prejemu pravnomočne odločbe obsojenec ponoven predlog za izrek enotne kazni, ki ga je sodišče z izpodbijanima sklepoma pravnomočno zavrnilo. Zoper ta ponovni postopek o izrekanju enotne kazni in zoper odločbi izdani v tem postopku pa je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ni bil zadovoljen z že pravnomočno odločbo o enotni kazni. V svoji vlogi obrazlaga svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča v sodbi Okrožnega sodišča v Krškem v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, oziroma ponavlja predlog za izrek enotne kazni ob upoštevanju določenih kazni 12 let zapora, ki sta mu bili izrečeni za kazniva dejanja umora in prepovedanega prometa z mamili.

8. Glede na to, da je sodišče o enotni kazni že pravnomočno odločilo (sodbi Okrožnega sodišča v Krškem) in ne gre za situacijo predvideno v 1. in 2. točki prvega dostavka 407. člena ZKP (da je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri kazni za dejanja v steku ali da je bila pri izreku enotne kazni po določbah o steku upoštevana kot določena tudi kazen, ki je bila že zajeta v kazni, izrečeni po določbah o steku v kakšni prejšnji sodbi), temveč se obsojenec z odločitvijo sodišča o izrečeni enotni kazni ne strinja oziroma se ne strinja z uporabo določbe tretjega odstavka 110. člena KZ, ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) za saniranje uveljavljane kršitve (v kolikor bi bila podana) ni več možen. Svoje nestrinjanje z odločitvijo oziroma uveljavljanje kršitve zakona izven primerov, ki jih je mogoče sanirati z nepravo obnovo, bi obsojenec lahko izpodbijal samo z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o enotni kazni, ne pa s ponovno zahtevo o uporabi določb o odmeri enotne kazni. Četudi bi namreč sodišče v tem postopku za ponovni izrek enotne kazni z zavrnitvijo oziroma zavrženjem predloga kršilo procesni zakon Vrhovno sodišče z ugotovitvijo kršitve ne bi moglo poseči v pravnomočno sodno odločbo, s katero je bila obsojencu odmerjena enotna kazen po pravilih o steku. Povedano drugače, obsojenec bi v konkretni kazenski zadevi lahko izpodbijal pravnomočno sodno odločbo, s katero mu je bila po pravilih v steku izrečena enotna kazen (s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani), kolikor bi menil, da je pri izreku enotne kazni prišlo do kršitve kazenskega zakona, le z zahtevo za varstvo zakonitosti kot izrednim (splošnim) pravnim sredstvom za odpravo kršitev zakona. Gre namreč za primer, kjer odprava takšne kršitve po pravilih neprave obnove ni predvidena. Zato tudi postopek, ki je stekel po pravnomočnosti na iniciativo obsojenca, na zakonitost navedene pravnomočne sodne odločbe ne bi mogel vplivati. Za dopustnost zahteve v fazi po pravnomočno končanem kazenskem postopku, kjer je to izredno pravno sredstvo izjema, bi obsojenec, kot je bilo že pojasnjeno, torej moral izkazati pravni interes, da bi ob hipotetičnem uspehu z zahtevo za varstvo zakonitosti izboljšal svoj položaj. Ker pa v primerih kot je obravnavani to pravno sredstvo po svoji vlogi ni takšne narave, da bi sploh bilo sposobno privesti do odločitve kot jo želi doseči vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper takšno pravnomočno odločbo na podlagi drugega odstavka 423. člena zavrglo kot nedovoljeno.