Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker se je tožeča stranka s poroštveno izjavo zavezala, da bo poravnala carinarnici vse pripadajoče carinske in druge uvozne dajatve v primeru nepredaje carinskega blaga namembni carinarnici po prevozniku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za carinske prekrške pri carinarnici je na podlagi 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona dne 18.6.1990 odločila, da mora ... plačati denarno kazen v znesku 4.000 takratnih din. Prekršek naj bi bil storjen zato, ker navedeni prevoznik namembni carinski izpostavi ni predal blaga v skupni vrednosti 3 milijone italijanskih lir, ki je bilo prenapoteno iz carinske izpostave po prijavi za uvoz in tranzit blaga z dne 13.10.1989 z rokom predaje blaga do 17.10.1989. V odločbi je tudi navedeno, da je tožeča stranka kot pravni naslednik delovne organizacije na podlagi poroštvene izjave dolžna plačati carino in druge uvozne davščine za navedeno blago s tem, da bo carinarnica po uradni dolžnosti uvedla postopek za obračun carine in drugih uvoznih davščin v smislu 1. odstavka 389. člena carinskega zakona, o čemer bo izdana odločba v upravnem postopku.

Carinarnica je dne 23.10.1991 izdala odločbo, s katero je tožeči stranki na podlagi navedene poroštvene izjave naložila v plačilo 7.915,00 SIT.

V pritožbi z dne 12.11.1991 je tožeča stranka navajala, da je res dala poroštveno izjavo carinarnici. Prvostopna odločba je po mnenju tožeče stranke preuranjena, saj iz njene obrazložitve ni razvidno, da je carinarnica poskušala izterjati uvozne davščine od prevoznika oziroma lastnika blaga. Iz 1004. člena zakona o obligacijskih razmerjih namreč izhaja, da je upnik dolžan izterjati dolg najprej od glavnega dolžnika in šele nato od porokov.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke z utemeljitvijo, da je iz citirane odločbe komisije za carinske prekrške prvostopnega organa z dne 18.6.1990 razvidno, da je postala pravnomočna dne 24.4.1991. V prvostopni odločbi je tako prvostopni organ v skladu z načelom pravnomočnosti odločbe pravilno povzel vse ugotovitve iz postopka o prekršku in ugotovil le tista dejstva, potrebna za izračun carine in uvoznih davščin, ki niso bila ugotovljena v postopku o prekršku. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ne more izpodbijati poroštvenega razmerja iz razloga, da poroštvene izjave ni dala toženi stranki, ampak zvezni carinski upravi, ker so pristojnosti zvezne carinske uprave prešle na toženo stranko na podlagi 5. in 6. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

V tožbi je tožeča stranka izpodbijala odločbo tožene stranke in navajala, da je tožena stranka pri odločanju pozabila na 2. odstavek 389. člena carinskega zakona, ki določa, da se dajatve izterjajo od storilca prekrška oziroma od nepoštenega posestnika blaga. Ona pa ni niti storilec prekrška, niti nepošteni posestnik blaga. Prekršek je bil ugotovljen in tudi kaznovan storilec prekrška, kar izhaja iz izpodbijane odločbe, kot tudi iz odločbe prvostopnega organa. Sklicevanje tožene stranke na 5. in 6. člen navedenega ustavnega zakona nima nobene zveze z reševanjem konkretnega primera. Ta dva člena namreč določata le, kakšne pristojnosti, ki so jih imeli zvezni upravni organi, preidejo na republiške upravne organe, ne določata pa, kako se prenesejo tekoči postopki. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta pravilni odločitvi prvostopnega organa v prvostopni odločbi in tožene stranke v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje na določbo 1. odstavka 389. člena, v zvezi z 11. točko 1. odstavka 370. člena carinskega zakona (CZ - Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90 - prečiščeno besedilo), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena navedenega ustavnega zakona.

Ker je ... kot pravna prednica tožeče stranke dala poroštveno izjavo, ki je v upravnih spisih, da bo v primeru nepredaje carinskega blaga namembni carinarnici (kar se je v konkretnem primeru zgodilo), ki ga prevaža prevoznik ... po carinski spremnici z dne 13.10.1989 v svojem prevoznem sredstvu, poravnala carinarnici po predložitvi izrecne zahteve vse pripadajoče carinske in druge uvozne dajatve, tožeča stranka ne more uspešno izpodbijati odločitev prvostopnega organa in tožene stranke s tem, da se v tožbi sklicuje na določbo 2. odstavka 389. člena carinskega zakona.

Pravilno je tudi pojasnilo tožene stranke, glede na pritožbeni ugovor tožeče stranke, v izpodbijani odločbi o pristojnosti slovenskih carinskih organov, prevzetih od takratnih zveznih carinskih organov, po 25.6.1991 (5. in 6. člen navedenega ustavnega zakona) in sicer, da tožeča stranka ne more izpodbijati poroštvenega razmerja iz razloga, da poroštvene izjave ni dala toženi stranki, ampak zvezni carinski upravi.

Glede na navedeno niso upoštevne tožbene navedbe tožeče stranke.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis.