Jedro

Pridobitev drugega mnenja in prosta izbira zdravnika in izvajalca zdravstvene storitve nista dolžnost pacienat, temveč sta pravici, ki jih ZPacP uzakonja zaradi varovanja in uresničevanja pravic pacientov.

Tožena stranka je oblikovala vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. O (ne)relevantnosti izpovedbe priče, če se ta zadeve zaradi časovne distance ne bi spomnila, bi organ lahko odločal šele po tem, ko bi dokaz dejansko izvedel. Ker svoje dokazne ocene organ ni utemeljil na ustrezen način, prav tako pa ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršil pravico stranke do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov. Trajanje postopka in (opravičen) izostanek priče nista dopustna razloga za opustitev izvede dokaza in prav tako pomenita kršitev pravice do izvajanja dokazov oziroma do izjave stranke.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, št. 021-28/2016-46 z dne 6. 8. 2020, se odpravi in se vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III.Prizadeta stranka A. A. trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka Ministrstvo za zdravje, Komisija RS za varstvo pacientovih pravic: (-) ugodila zahtevi za drugo obravnavo vlagatelja A. A., da mu je bila v obdobju od 21. 5. 2011 (datum operacije) do oktobra 2015 (zadnji pregled) pri izvajalcu B. kršena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe iz 11. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP, 1. točka izreka): (-) izvajalcu B. izrekla opomin zaradi kršitve pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP, ki je bila storjena s tem, da se pri naknadnih rednih kontrolah predlagatelja ni upoštevalo njegovih navajanj glede bolečin in ni ponudilo možnega in učinkovitega zdravljenja z novo operacijo, ki jo je predlagatelj v letu 2015 opravil v tujini, na lastne stroške in od takrat z nogo nima več težav; (-) odločila, da izvajalec B. krije stroške predlagatelja A. A., če jih bo ta priglasil do višine, ki jo dopušča ZPacP.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vlagatelj druge zahteve 23. 11. 2015 najprej na izvajalca naslovil zahtevo za prvo obravnavo zaradi domnevne kršitve pacientovih pravic, in sicer zaradi operacije ter nadaljevanja dolgotrajnega zdravljenja pri izvajalcu, ki pa njegovega zdravstvenega stanja ni izboljšalo. Pri izvajalcu se je zdravil od 21. 5. 2011 (datum operacije) do oktobra 2015 (zadnji pregled). Operiral ga je zdravnik C. C., ki ga je tudi vseskozi spremljal pri zdravljenju. Ker se njegovo zdravstveno stanje kljub poteku časa in injekcijam, ki naj bi odpravile težave, ni izboljšalo, zdravnik pa ni želel opraviti dodatnega posega, saj bi naj bil po njegovih navajanjih tvegan, je predlagatelj na lastne stroške opravil operacijo pri specialistu v Avstriji in od tega posega dalje nima več težav.

3.Tožena stranka je navajala, da je sledila izjavi predlagatelja, da je imel težave z operirano nogo in trpel hude bolečine. Iz dokumentacije je razvidno, da je hodil na kontrolne preglede, kjer pa so mu predpisovali le dodatne injekcije za sklerozacijo varic, kar pa njegovih težav ni odpravilo. Tožena stranka se je sklicevala na mnenje Odbora za strokovno medicinska vprašanja pri Zdravniški zbornici Slovenije z dne 21. 11. 2017, da operacija glede na planiran poseg ni bila dokončno izvedena in vena saphenae parvae ni bila odstranjena, kot bi morala biti. Predlagatelj je zato imel do odstranitve te vene v tujini težave, ki jih v primeru pravilno izvedene operacije ne bi smel imeti. Tožena stranka je verjela predlagatelju, da mu je zdravnik C. C. v letu 2015 dejal, da je možna ponovna operacija, ki pa je sam ni želel izvesti. Dejstvo je, da so težave po operaciji dne 14. 11. 2015 prenehale.

4.Tožena stranka je navajala, da se po preučitvi celotne zadeve ni odločila za zaslišanje C. C., ki je sicer bil vabljen na zaslišanje v januarju 2017, a se je opravičil. K sodelovanju na obravnavi 29. 6. 2020 ga je povabila pooblaščenka izvajalca, vendar je imel zdravnik druge zadolžitve in se obravnave ni udeležil. Tožena stranka se je glede opustitve zaslišanja C. C. sklicevala tudi na ekonomičnost postopka. Navajala je, da postopek traja že od leta 2016, po izkušnjah tožene stranke pa se posamezni zdravniki po poteku tolikšnega časa ne spomnijo skoraj ničesar glede posameznega pacienta in si pri pričanju pomagajo le z izvidi in tistim, kar so takrat na izvide zapisovali, ti pa so v zadevi že predloženi.

5.Tožena stranka je ocenila, da izvajalec ni naredil vsega, kar bi bilo mogoče, da bi predlagatelja ustrezno in kakovostno pozdravil. Del odgovornosti za takšno dolgotrajno neustrezno obravnavo po mnenju tožene stranke nosi tudi predlagatelj, ki bi lahko zahteval pregled pri drugem specialistu ali drugi ustanovi. Tožena stranka je navajala, da na pomanjkljivosti v zdravljenju in možnostih, ki niso bile uresničene, opozarja tudi poročilo zunanjega strokovnega nadzora, ki je glede vzroka bolečin predlagatelja in rešitve zapleta zelo jasno. Iz poročila jasno izhaja, da operacija na žilah ni bila dokončana in da v primeru, če bi bila odstranjena tudi druga vena, težav ne bi bilo. Tožena stranka je zaključila, da so bile pacientu kršene pravice iz 11. člena ZPacP s tem, da se pri naknadnih rednih kontrolah predlagatelja ni upoštevalo njegovih navajanj glede bolečin in ni ponudilo možnega in učinkovitega zdravljenja z novo operacijo, ki jo je predlagatelj v letu 2015 opravil v tujini na lastne stroške in od takrat z nogo nima več težav. Tožena stranka je izvajalcu izrekla opomin kot sankcijo, ker ostale možnosti, ki jih določa ZPacP, niso smiselne, saj je predlagatelj stanje saniral v tujini.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6.Tožeča stranka je v tožbi navajala, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7.Tožeča stranke je v tožbi povzemala potek zdravljenja vlagatelja pri toženi stranki. Navajala je, da je bil vlagatelj zaradi vnetja zunanjih ven na obeh nogah in težav, povezanih s tem, 23. 5. 2011 operiran na obeh nogah s strani zdravnika C. C. na Interni kliniki B. Izvršen je bil striping VSM levo in striping VSM na goleni ter ekstirpacija obojestransko. Na levi nogi je operacija uspela, na desni nogi pa se je po treh mesecih ponovno pojavilo vnetje. V izvidu z dne 7. 6. 2012 je zdravnik C. C. zapisal, da je bila odstranjena druga vena in ne parva. V nadaljevanju zdravljenja je bilo izvedenih 11 sklerozacij, ponovni pregled je bil predviden za 1. 10. 2015. Po dokumentaciji dr. D. D., ki je vlagatelja napotila na operativni poseg, naj bi vlagatelj imel na desni nogi dve slabi veni, operater pa mu je odstranil le eno. Ker operacija glede na planiran poseg ni bila dokončno izvedena in vena saphenae parvae ni bila odstranjena, je imel vlagatelj do odstranitve v tujini težave. Te težave niso bile trajne in so se pojavile zaradi pooperativne prisotnosti desne venae saphenae parvae in bi naj trajale le do kirurške odstranitve le-te. Pri pregledu je zdravnik C. C. vlagatelju pojasnil, da je operacija možna, ampak izključno na lastno odgovornost, saj je rizična.

8.Tožeča stranka je poudarila, da gre v konkretnem primeru za nedokončano operacijo in ne za nepravilno izvedbo operativnega posega. Pretrpljene bolečine vlagatelja niso posledica nepravilne izvedbe tega posega, ampak zgolj posledica nedokončno izvedene operacije in bi izginile ob odstranitvi vene saphenae parvae. Šlo je torej za začasne bolečine.

9.Tožeča stranka je opozarjala na 54. člen ZPacP, ki določa tudi pacientove dolžnosti, med katerimi je pacient dolžan dejavno sodelovati pri varovanju, krepitvi in povrnitvi lastnega zdravja. Vlagatelju je očitala, da bi se lahko takoj obrnil na predstojnika, ki bi ga napotil na pregled k drugemu zdravniku. Sklicevala se je na pravico do drugega mnenja iz 40. člena ZPacP in navajala, da je vlagatelj ni izkoristil. Zavarovana oseba ima tudi po 135. členu Pravil za napotitev na zdravljenje v tujino pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje. Vlagatelj ni izčrpal vseh možnosti za zdravljenje v Republiki Sloveniji, ki mu jih daje na voljo slovenski zdravstveni sistem oziroma zakonodaja na tem področju. Zdravljenje, ki so ga vlagatelju nudili v tujini, bi pa bilo možno izvesti tudi v ustrezni ustanovi B., na voljo bi bila tudi enaka zdravila.

10.Trdila je, da iz dokumentacije ne izhaja, da bi bil vlagatelj napačno zdravljen ali da bi pri zdravljenju bila storjena strokovna napaka, prav tako vlagatelj ni izčrpal možnosti za zdravljenje doma. Vlagatelj zato ni upravičen do druge obravnave, izrečeni opomin pa je nepravilna odločitev. Vlagatelj tudi ni upravičen do povrnitve stroškov, saj se je za zdravljenje v tujini odločil na lastno pest, preden je izčrpal vse ostale možnosti zdravljenja doma. Tožeča stranka je trdila, da iz podanih navedb izhaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju in je bilo posledično materialno pravo napačno uporabljeno.

11.Tožeča stranka je nadalje navajala, da tožena stranka ni zaslišala C. C., ki je izvedel operativni poseg pri vlagatelju in ga zdravil, čeprav bi ga morala pred izdajo odločbe vsekakor zaslišati. Navedeni zdravnik je namreč tisti, ki je vlagatelja operiral in ga zdravil. Njegovo zaslišanje je ključnega pomena za pravilno odločitev v postopku. Ker zdravnik ni bil zaslišan, niti ni podan zakonit razlog, da ga tožena stranka pred sprejemom odločitve ni zaslišala, niti ni zavrnitve njegovega zaslišanja ustrezno obrazložila, je bila tožeči stranki v postopku pred toženo stranko odvzeta možnost enakega obravnavanja. Odločitev brez predhodnega zaslišanja zdravnika, ki je vlagatelja operiral in zdravil, ne more biti niti vsebinsko pravilna, poleg tega pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

12.Tožeča stranka je sodišču predlagala, da po izvedenem dokaznem postopku izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevo za drugo obravnavo vlagatelja A. A. v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zahtevala je še povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

13.Tožena stranka je po pozivu sodišča posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni vložila.

14.Prizadeta stranka je tožbi v celoti nasprotovala. Navajala je, da ne držijo navedbe tožeče stranke, da naj bi imela prizadeta stranka na desni nogi dve slabi veni, operater pa ji je odstranil le eno, kar naj bi bilo iz zdravstvenih razlogov primerneje. Sklicevala se je na izvid mag. sci. D. D. z dne 30. 3. 2011, v katerem je postavljena diagnoza "insuficienca ustja vene saphene parve" (kronična venska insuficienca), vendar zdravnik C. C. kljub jasni diagnozi vene saphene parve ni odstranil. Prizadete stranke imenovani zdravnik ni opozoril, da bo na desni nogi odstranil le veno saphena magna in ne tudi vene saphene parve. Tudi ji ni pojasnil, da s tem operacija ni dokončana in da bo veno saphene parve odstranil kasneje, z novo operacijo in le izključno na lastno odgovornost prizadete stranke. Po več letih stalnih težav in bolečin je C. C. prizadeti stranki povedal, da je možna (ponovna) operacija za odstranitev vene saphene parve na odgovornost prizadete stranke, odgovornost pa zavračal na radiologinjo mag. sci. D. D.

15.Prizadeta stranka je zatrjevala, da je bila neustrezno zdravljena. Sklicevala se je na poročilo Komisije za strokovni nadzor pri Zdravniški zbornici Slovenije z dne 21. 11. 2017. Opozorila je, da ne gre za vprašanje, ali je bil tisti del operacije, ki ga je operater izvedel, opravljen ustrezno (tehnično pravilno), ampak za vprašanje ustreznosti zdravljenja. Nedokončno izvedena operacija, glede na planiran poseg, ni ustrezen način zdravljenja, prizadeta stranka pa je navajala še druge pomanjkljivosti pri zdravljenju.

16.Prizadeta stranka je kot neutemeljene zavračala očitke, da ni uveljavila svojih pravic (pritožba na predstojnika oddelka, pridobitev drugega mnenja in izčrpanje možnosti za zdravljenje doma). Navajala je, da je zaupala zdravstveni ustanovi in zdravniku C. C. Ni oporekala tožbenim trditvam, da bi bilo možno zdravljenje, ki so ji ga nudili v tujini, izvesti tudi pri tožeči stranki, je pa protipravno, da ustreznega zdravljenja prizadete stranke tožeča stranka ni izvedla.

17.Prizadeta stranka je še navajala, da je tudi sama pričakovala zaslišanje C. C., vendar je glede na stanje spisa jasno, da zaslišanje za odločitev ni bilo potrebno.

18.Prizadeta stranka je predlagala zavrnitev tožbe. Zahtevala je še povrnitev svojih stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

Odločanje brez glavne obravnave

19.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Oprlo se je na določbo 1. alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da lahko sodišče kljub temu, da je dejansko stanje med strankama sporno, odloči brez glavne obravnave, če že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K I. točki izreka

20.Tožba je utemeljena.

21.Sodišče ugotavlja utemeljenost tožbenih očitkov, da tožena stranka ni ustrezno obrazložila opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem priče C. C., zdravnika, ki je prizadeto stranko leta 2011 operiral in jo pooperativno zdravil vse do leta 2015 in za zaslišanje katerega si je prizadevala (tudi) tožeča stranka. Tožena stranka je zavrnitev dokaza z zaslišanjem imenovane priče utemeljevala s tem, da je pričo na zaslišanje vabila, vendar je priča svoj izostanek opravičila. Nadalje se je sklicevala na načelo ekonomičnosti postopka, češ da ta traja že od leta 2016, poleg tega je odločitev utemeljevala s pričakovanjem, da se priča zaradi poteka časa sama od sebe ne bo spomnila skoraj ničesar.

22.Pravica do izvedbe dokazov je sestavni del pravice do izjave strank v postopku, zagotovljene v okviru 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V 22. členu Ustave zagotovljena pravica do enakega varstva pravic ne zavezuje zgolj sodišča, temveč tudi druge državne organe, organe lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil. Ta ustavna določba se na zakonski ravni odraža tudi v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, 9. in 146. člen ZUP). Dokazne predloge lahko organ utemeljeno zavrne iz formalnih ali iz vsebinskih razlogov. Iz formalnih razlogov se lahko dokazni predlog zavrne, če ni pravočasen ali če ni substanciran. Iz vsebinskih razlogov pa organ dokaza ni dolžan izvesti, kadar je dokaz nepotreben (npr. ker bi priča le še potrdila z drugimi dokazi dokazno dejstvo), nerelevanten (ker dejstvo, ki naj bi se tako dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno) ali neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) je v svojih odločbah večkrat ponovilo stališče, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga stranke razumno obrazložena. Zavrnitev dokaznega predloga se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, ko bi se sodišče ali drug organ vnaprej, torej še preden bi dokaz sploh izvedel, opredelil do pomena dokaza.1 VSRS je v svojih odločbah poudarilo, da je vnaprejšnja dokazna ocena sprejemljiva le, če sodišče oziroma drug organ izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev. Izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili dejstva stranke, ki predlaga izvedbo dokaza), ne glede na to pa bi organ glede na presojo ostalih relevantnih dejstev odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se potrdilo tisto, kar je stranka z dokazom želela dokazati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vlivati na drugačno odločitev v zadevi. Za tak utemeljen argument pa ne gre, če organ zavrnitev dokaza utemeljuje na tezi, da so izvedeni dokazi tako prepričljivi, da jih drug dokaz ne bi mogel omajati.

23.Ravno tako vnaprejšnjo dokazno oceno pa je tožena stranka oblikovala v konkretni zadevi, ko je vnaprej predvidela, kakšen bi bil rezultat izvedbe dokaza z zaslišanjem priče C. C. O (ne)relevantnosti izpovedbe priče, če se ta zadeve zaradi časovne distance ne bi spomnila, bi organ lahko odločal šele po tem, ko bi dokaz dejansko izvedel. Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene organ ni utemeljil na zgoraj pojasnjen način, prav tako pa ni navedel kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga, je kršil pravico tožeče stranke do izjave oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS. Sodišče k temu pripominja, da trajanje postopka in (opravičen) izostanek priče nista dopustna razloga za opustitev izvede dokaza in prav tako pomenita kršitev pravice do izvajanja dokazov oziroma do izjave stranke.

24.Tretji odstavek 27. člena ZUS-1 določa, da je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. ZUP med absolutne bistvene kršitve pravil postopka uvršča tudi primere, ko je stranki kršena pravica do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pri teh kršitvah se vpliv na zakonitost oziroma pravilnost odločitve domneva in ga ni potrebno posebej ugotavljati. Sodišče po navedenem zaključuje, da je podan izpodbojni razlog iz druge točke prvega odstavka 27. člen ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo, ki pomeni vsebinsko celoto, odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, da v njem ob upoštevanju stališč iz te sodbe odpravi opisano pomanjkljivost glede izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. V ponovljenem postopku se bo moral organ do predlaganega dokaza z zaslišanjem priče C. C. opredeliti in ga izvesti, če so za to podani vsi zakonski pogoji. Zavrnitev obravnavanega dokaznega predloga bo dopustna zgolj v primeru, da bo za to obstajal ustavno dopusten razlog. Po izvedenem dokaznem postopku naj organ ob metodološkem napotku iz 10. člena ZUP znova ugotovi pravno pomembno dejansko stanje in odloči o zadevi. Obrazložitev odločbe mora obsegati vse sestavine, določene v prvem odstavku 214. člena ZUP.

25.Ker opisana kršitev nakazuje na dopolnitev dokaznega postopka, sodišče ne bo odgovarjalo na tožbene navedbe, ki grajajo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba. V zvezi s preostalimi tožbenimi navedbami sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da predmet upravnega postopka ni presoja, ali je bila podana zdravniška strokovna napaka, temveč presoja, ali so bile prizadeti stranki kot uporabniku zdravstvenih storitev zagotovljene pravice, ki jih določa ZPacP. Konkretno je predmet presoje, ali je bila prizadeti stranki zagotovljena pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP oziroma ali ji je bila opisana pravica kršena. Pri tem sodišče poudarja, da se izvajalec zdravstvene dejavnosti svoje odgovornosti za morebitno kršitev katere od pacientovih pravic ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da je imel pacient na voljo druge možnosti, ki jih ni izkoristil. Gre za očitke, ki sta jih na prizadeto stranko naslovili tako tožeča stranka kot tožena stranka in se nanašajo na pridobitev drugega mnenja in na izbiro drugega zdravnika oziroma izvajalca zdravstvenih storitev. Pridobitev drugega mnenja in prosta izbira zdravnika in izvajalca zdravstvene storitve namreč nista dolžnost pacienta, temveč sta prav tako pravici (9. člen ZPacP, 40. člen ZPacP), ki jih ZPacP uzakonja zaradi varovanja in uresničevanja pravic pacientov. Vsaka od obravnavanih možnosti je samostojna pravica v sklopu pravic pacientov, ki jih določa ZPacP in jih mora pacientu zagotoviti izvajalec zdravstvene dejavnosti. Slednji zato ne more biti (deloma) prost svoje odgovornosti za poseg v posamezno pacientovo pravico iz razloga, ker pacient ni uveljavljal katere od drugih pravic, ki jih ima na razpolago po ZPacP.

K II. točki izreka

26.Tožeča stranka je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena po sodnici posameznici, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Prisojeni znesek stroškov mora tožeči stranki povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

K III. točki izreka

27.Odločitev o stroških prizadete stranke je sodišče sprejelo na podlagi določb ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu in se v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 smiselno uporabljajo za vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1. ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe (načelo uspeha), povrniti nasprotni stranki in njenemu interveninetu stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Povrnejo se samo potrebni stroški, o čemer odloči sodišče po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Prizadeta stranka A. A. je po svojem pooblaščencu vložila odgovor na tožbo, v katerem se je zavzemala za zavrnitev tožbe in zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je tožbi ugodilo, kar objektivno pomeni, da prizadeta stranka v postopku ni uspela in zato ni upravičena do povrnitve stroškov. Sodišče je zato odločilo, da prizadeta stranka trpi sama svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Primerjaj VSRS sklep X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016, VSRS sklep X Ips 396/2016 z dne 4. 10. 2016, sklep X Ips 259/2016 z dne 24. 10. 2018, VSRS sklep X Ips 7/2020 z dne 10. 6. 2020, VSRS sklep X Ips 356/2016 z dne 16. 1. 2019.

2Sodišče ni sledilo primarnemu predlogu tožeče stranke, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo za drugo obravnavo zavrne, s čemer je tožeča stranka zahtevala odločitev v sporu polne jurisdikcije (4. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Glede na sodno prakso velja, predvsem z vidika tretjega odstavka 120. in 157. člena Ustave, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. in 65. člena ZUS-1. Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre. Tožeča stranka nadalje ni zatrjevala nobene od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1 in obstoja teh okoliščin ni ugotovilo niti samo sodišče.

3Primerjaj VSRS sklep I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 11 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 146

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.