Jedro

Za zastaranje kazenskega pregona je relevantna pravna opredelitev tistega kaznivega dejanja, ki je bilo obsojenemu očitano nazadnje pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni S.K. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let po drugem odstavku 103. člena Kazenskega zakona SR Slovenije (v nadaljevanju KZ-77) in kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kateri mu je sodišče izreklo enotno kazen osem let zapora ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP. Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar jo je potrebno zavrniti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da je državno tožilstvo 7.12.2004 zahtevalo uvedbo preiskave zaradi storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ, zahteva pa je prispela na sodišče 27.12.2004. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi ga S.K. storil v času od 11.3.1994 do 15.4.1994 in od 15.4.1994 do 15.4.1998. Za omenjeno kaznivo dejanje je bila predpisana kazen od enega do osmih let zapora, kar pomeni, da je relativni rok za zastaranje kazenskega pregona znašal deset let. Po stališču vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti je v času vložitve zahteve za preiskavo že nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona za dejanje, ki naj bi bilo storjeno v času od 11.3.1994 do 15.4.1994 in od 15.4.1994 do vsaj 27.12.2004, po mnenju vlagatelja pa do 31.8.2005, ko je preiskovalni sodnik izdal odredbo za zaslišanje obdolženca.

6. Vlagatelj zahteve z uveljavljanjem relativnega zastaranja kazenskega pregona ne more biti uspešen. Za zastaranje kazenskega pregona je pravno relevantna pravna opredelitev tistega kaznivega dejanja, ki je bilo obsojenemu očitano nazadnje pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje, v obravnavanem primeru v obtožnici. Slednja je bila vložena zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od štirinajst let po drugem odstavku 103. člena KZ-77 in zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 103. člena KZ-77 je bila predpisana kazen najmanj treh let zapora. Glede kazni zapora in zastaranja kazenskega pregona so se uporabljale določbe Kazenskega zakona SFRJ (Ur. l. SFRJ, št. 44, let. XXXII z dne 8.10.1976, v nadaljevanju KZ SFRJ). Splošni maksimum kazni zapora je po določbi prvega odstavka 38. člena KZ SFRJ znašal petnajst let zapora. Po določbi druge alineje prvega odstavka 95. člena KZ SFRJ kazenski pregon ni bil več dopusten, če je preteklo petnajst let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let. Obsojenec je nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 103. člena KZ-77 izvrševal med 1.1.1990 in 14.4.1995. Pri nadaljevanih kaznivih dejanjih gre za eno in ne več kaznivih dejanj, zato rok za zastaranje kazenskega pregona začne teči, ko je bilo storjeno zadnje kaznivo dejanje v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kazenski pregon zoper obsojenca glede na petnajstletni zastaralni rok ne ob vložitvi zahteve za preiskavo ne ob vložitvi obtožnice še ni nastopil. Očitana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP ni podana.

7. Vložnik zahteve je še navedel, da je državni tožilec pravzaprav vložil neposredno obtožnico ter pri tem zaobšel določbo šestega odstavka 170. člena ZKP, saj za kaj takega ni imel soglasja preiskovalnega sodnika in tudi ni bilo opravljeno zaslišanje obdolženca v smeri očitanih kaznivih dejanj. Z vložitvijo obtožnice pa državni tožilec ni nič odločil o kaznivem dejanju po tretjem odstavku 183. člena KZ, zaradi česar so v tej kazenski zadevi obravnavana tri kazniva dejanja, le dve pa sta opredeljeni v neposredni obtožnici.

8. Iz zgornjih navedb po vsebini izhaja, da vložnik zahteve uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Po pregledu spisa je moč ugotoviti, da je okrožni državni tožilec 27.12.2004 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za opravo preiskave, preiskovalni sodnik je 14.9.2005 po zaslišanju obdolženca izdal sklep o opravi preiskave, okrožni državni tožilec pa je nato 15.5.2006, ko so bile pred preiskovalnim sodnikom zaslišane vse predlagane priče, vložil obtožnico za vsa kazniva dejanja, ki so bila predmet preiskave. Očitno je torej, da v obravnavanem primeru ne gre za vložitev neposredne obtožnice na podlagi 170. člena ZKP. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega zakona in kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Obsojenec je zaposlen (samostojni podjetnik), prejema plačo, je lastnik hiše in osebnega vozila, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).