Jedro

Za sklepčnost obtožnega akta glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ je potrebno, da se začasnost v opisu zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa omenjena določba.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.12.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.2.2004 kršena določba 1. odstavka 133. člena KZ in je zato podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 23.12.2003 po določbi 1. odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog, ki ga je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložilo zoper obd. M.M., zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ. V skladu z določbo 1. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25.2.2004 pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec A.F. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz razloga po 1. točki 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje v napadenih sodnih odločbah kršili 1. odstavek 133. člena KZ glede vprašanja, ali predstavlja v sklepu z dne 23.12.2003 Okrajnega sodišča v Ljubljani opisano dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, pri tem pa zaradi tega, ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena le v obdolženčevo škodo, ne poseže v pravnomočno odločbo.

V skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je bila obdolžencu vročena zahteva za varstvo zakonitosti, vendar nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper obd. M.M. vložilo obtožni predlog, v katerem mu je očitalo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena v zvezi s 25. členom KZ in sicer, da je skupaj s sodelovanjem pri izvršitvi drugega tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana s tem, da je dne 13.5.2000 okoli 22.45 ure na dvorišču stanovanjske hiše na naslovu D. pot pri B. pri L. z doslej neznanim storilcem z rokami udarjal po telesu D.J. tako, da je le-ta padel po tleh, tam ležečega pa sta oba še obrcala ter se odpeljala z osebnim avtomobilom; D.J. pa je pri tem utrpel rano nad levo obrvjo, udarnino obraza, udarnino leve podlehti, udarnino glave ter zvin vratne hrbtenice, kar vse je lahka telesna poškodba.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da navedeni opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Bistvo odločitve nižjih sodišč je v ugotovitvi, da začasno zmanjšana zmožnost za delo v opisu dejanja ni opredeljena. Po stališču sodišča druge stopnje na ta zakonski znak ni mogoče sklepati iz poškodb, ki so sicer v opisu navedene, pač pa ga je potrebno konkretizirati.

Vrhovni državni tožilec med drugim ocenjuje, da izpodbijana odločitev ni pravilna. Meni, da so v opis prevzeta vsa odločilna dejstva, ki odražajo znake kaznivega dejanja: dejanje (udarci z rokami po telesu, brce poškodovanega, ko je že ležal na tleh), lahko telesno poškodbo kot posledico (rana nad levo obrvjo, udarnina obraza, udarnina leve podlehti, udarnina glave ter zvin vratne hrbtenice), predmet napada (oseba oškodovanca), čas in kraj storitve ter sredstvo in način storitve (brcanje z nogo, udarci z roko). S tem je nedvomno izražena osnovna funkcija opisa kot odraza načela zakonitosti, kar brez dvoma omogoča neposredno kontrolo vprašanja, ali je dejanje, ki se obdolžencu očita, res kaznivo dejanje. V tem položaju in vlogi pa opis v zadostni meri tudi usmerja vsa procesna dejanja strank in predstavlja okvir za izvajanje dokaznega postopka in podlago oziroma okvir za ugotavljanje dejanskega stanja. Tudi trditev, da je bila poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, je dovolj konkretna in sloni na podatkih zdravniške dokumentacije, ki le v primeru spora v kontradiktornem postopku terja še dodatno pritegnitev sodnega izvedenca.

Po 1. odstavku 434. člena ZKP vsebuje obtožni predlog med ostalim tudi opis kaznivega dejanja. To pomeni, da so v njem navedena vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni strani konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primerih, ko opis vsebuje sicer neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni del opisa celoto. Pri tem ni potrebno, da se določeni zakonski znaki ponavljajo, še posebej, če so dovolj konkretno opredeljeni v abstraktnem delu. Opis kaznivega dejanja je pomemben, ker je podlaga za obravnavo pred sodiščem in predstavlja okvir postopka in ker po drugi strani daje obdolžencu možnost obrambe, ki je učinkovita le, če so zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja konkretizirani. Zato se z opisom določa dejanska in pravna podlaga obtožnega akta.

Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je lahko storjeno v različnih izvršitvenih oblikah. Posledica tega dejanja je vselej nastanek lahke telesne poškodbe. Po določbi 1. odstavka 133. člena KZ se šteje za lahko telesno poškodbo le tista poškodba, zaradi katere je bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del poškodovančevega telesa ali njegov organ, ali je bila njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost, ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. V teh določbah je dan opisni okvir kazenskopravne opredelitve telesne poškodbe. Značilnost vseh se kaže v njihovi začasnosti ter jih je zato mogoče po eni strani razlikovati od hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, po drugi strani pa tudi od poškodb, ki sploh ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe (na primer pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 146. členu KZ). Kaznivo dejanje bo podano v primerih, ko bodo poškodbe takšne narave, da bo zaradi njih izpolnjen eden od pogojev, določenih v 1. odstavku 133. člena KZ.

V tej kazenski zadevi obtožni predlog vsebuje trditev, da je zaradi poškodb, ki jih je dobil nad levo obrvjo, po obrazu, podlehti, na glavi in na vratni hrbtenici, bila oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana. Razlago pojma začasnosti je Vrhovno sodišče že dalo v sodbi z dne 23.9.2004, opr. št. I Ips 194/2004. Poudarilo je, da zakon začasnosti določneje časovno ne opredeljuje (na primer z dnevi in meseci). To pomeni, da mora biti delazmožnost zmanjšana za določen čas, ki ne sme doseči točke, ki preide v trajnost, kar bi vplivalo na drugačno pravno opredelitev dejanja. Po že sprejetem stališču pomeni začasnost krajše ali daljše časovno obdobje ter bo nujno in vedno podana, kadar je povzročena lahka telesna poškodba, ki nima trajnih posledic. Za sklepčnost obtožnega akta je potrebno, da se začasnost zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa 1. odstavek 133. člena KZ. Prav tako je v navedeni odločbi poudarjeno, da je trajanje začasnosti pomembno za opredelitev teže kaznivega dejanja. V primeru, ko bo pristojni tožilec časovno opredelil trajanje posledice v opisu, bo to pomenilo večjo natančnost in določnost izreka, vendar je opis sklepčen tudi brez tega.

Obdolžencu omogoča učinkovito obrambo, ker so znaki kaznivega dejanja dovolj jasno in tudi določno navedeni ter mu dajejo možnost, da se opredeli o vseh očitkih v obtožbi. V obravnavani zadevi gre za enak položaj, ki sodišču glede na že sprejeto razlago ni dopuščal odločitve, s katero je zavrglo obtožni predlog z utemeljitvijo, da v njem opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 1. odstavka 133. člena KZ.

Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in ugotovilo, da je sodišče z napadenim pravnomočnim sklepom kršilo določbo 1. odstavka 133. člena KZ in je zato podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena v obdolženčevo škodo in zato je Vrhovno sodišče navedeno kršitev le ugotovilo, ne da bi pri tem posegalo v pravnomočno odločbo (2. odstavek 426. člena ZKP).