Jedro

Tožnica je res bila izbrisana, vendar pa se, kot je sama povedala na zaslišanju, po zapustitvi RS v RS ni nikoli vrnila in se tudi ni poskušala vrniti, torej tudi po koncu vojne v BiH ne. Po zapustitvi RS od avgusta 1993 je iz RS odsotna že več kot 20 let. Zato je zaključek upravnega organa, da tožnica v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njene vloge za sprejem v državljanstvo RS (do dne 8. 12. 1998) v RS ni dejansko živela in tudi ni izkazala razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, šteti za pravilen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnice za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije (RS). V obrazložitvi navaja, da je na podlagi določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) pri vpogledu v uradne evidence ugotovil, da je bila tožnica dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 81. člena tedaj veljavnega Zakona o tujcih in da je dne 11. 8. 1993 tudi odjavila stalno bivališče v RS z namenom prijave prebivališča v Bosni in Hercegovini (BiH), kar izkazujeta tako računalniška kot tudi ročna evidenca. Zato je kot datum odjave prebivališča štel datum izbrisa, tj. dan 26. 2. 1992. Na podlagi vpogleda v uradne evidence, tožničine izjave, podane pred Veleposlaništvom RS v Sarajevu in izjave priče, tj. zaslišanega tožničinega moža, A.A., ugotavlja, da tožnica izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, tj. da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in da je dne 28. 9. 1992 zaprosila za pridobitev državljanstva RS na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu RS Slovenije, pri čemer je bila njena vloga z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 10. 9. 1998 zavrnjena in je postala pravnomočna dne 8. 12. 1998, ne izpolnjuje pa pogoja dejanskega življenja v RS od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe o zavrnitvi državljanstva RS, saj je RS zapustila dne 11. 8. 1993, ker sta oba z možem ostala brez zaposlitve. Tožnica tudi ni vložila zahtevka za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Ker tožnica ni izkazala dejanskega bivanja v RS od datuma izbrisa do datuma pravnomočnosti zavrnilne odločbe o državljanstvu, ne more biti upravičenka do odškodnine, saj ne izpolnjuje vseh pogojev po 2. in 3. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica izpolnjuje dva od treh kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP in sicer, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in da je bila njena vloga za pridobitev državljanstva RS zavrnjena, ne izpolnjuje pa nadaljnjega pogoja, saj od datuma izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti zavrnilne odločbe za pridobitev državljanstva RS, tj. do 8. 12. 1998, v RS ni dejansko živela in tožničina odsotnost iz RS še vedno traja ter je pri tem daljša od enega leta in tožnica tudi ni izkazala razlogov za upravičeno odsotnost iz RS, kot jih v tretjem odstavku 2. člena določa ZPŠOIRSP. Družina je prostovoljno zapustila RS, saj sta tako tožnica kot njen mož prostovoljno dala odpoved v službi. Ker tožnica torej ne izpolnjuje vseh treh pogojev kumulativno, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožničino zahtevo za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrne, ker do nje ni upravičena, pravilna in zakonita.

3. Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da je celotna družina zapustila Slovenijo v letu 1993 in se vrnila v BiH. Vrnili so se v Bosansko Dubico, kjer je bila vojna in je bilo zaradi vojne vse do leta 1996 težko priti iz države. Hkrati so jim potekli tudi potni listi, novih pa v tistem času niso mogli dobiti. V začetku 90-ih let je celotna družina vložila vlogo za pridobitev državljanstva RS, vendar odgovora do leta 1993, kot sta oba z možem ostala brez dela, nista dobila in tako niti ni imela zakonite podlage za bivanje v RS. Njen mož se je kasneje, v letu 2008, vrnil v RS in si uredil status, ona z otroci pa se ni mogla vrniti, saj ni mogla zapustiti nepreskrbljenih otrok v BiH, poleg tega ni imela ustreznih dokumentov, niti ne zaposlitve. Na podlagi navedenega je tako izkazana njena upravičena odsotnost in sicer sta izpolnjena dva pogoja oziroma razloga iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, saj je zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, hkrati pa se zaradi vojnih razmer v BIH ni mogla vrniti v RS. Sodišču predlaga, da odločbo UE Ljubljana št. 492-1579/2014-22 z dne 1. 2. 2016 odpravi in da UE Ljubljana naloži, da mora v 30-ih dneh izdati odločbo, s katero bo tožnici dodelila denarno odškodnino v znesku 12.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 23. 9. 2014 dalje do plačila, pod izvršbo, za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v svoji odločbi z dne 31. 3. 2016 in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bila tožničina zahteva za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrnjena.

7. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj) v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, ureja ZPŠOIRSP.

8. Po drugem odstavku 2. člena tega zakona je upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakona o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila njena vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa iz prejšnje alineje v RS tudi dejansko živela.

9. Po tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti ter tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov in 1., 2., 5. ali 7. alineje Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2016 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja.

10. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Sporno tudi ni, da je RS zapustila avgusta 1993. Prav tako ni sporno, da je bila njena prošnja za pridobitev državljanstva RS pravnomočno zavrnjena dne 8. 12. 1998. Sporno pa je, ali je tožnica v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo v RS tudi dejansko živela.

11. Po oceni upravnega organa tožnica v navedenem obdobju v RS ni dejansko živela in tudi ni izkazala razlogov za upravičeno odsotnost. Ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) pravilna. Podatki v spisu namreč pravilnost odločitve upravnega organa potrjujejo. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, tako izhaja, da je tožnica, ki je bila izbrisana, (skupaj z družino) RS zapustila avgusta 1993, to je potem, ko je dala odpoved v službi. Od tedaj dalje živi v Bosanski Dubici. V RS se ni nikoli vrnila, niti se ni poskušala vrniti.

12. Sodišče sicer ugotavlja, da je upravni organ pojasnil zgolj, da je tožnica, ki je bila izbrisana, RS zapustila na podlagi lastne odločitve, potem ko je dala odpoved v službi, torej ne zaradi posledic izbrisa. Ni pa upravni organ upošteval izjave tožničinega moža, A.A., ki je v postopku, zaslišan kot priča, razen tega, da sta z ženo (tožnico) ostala brez dela, izpovedal tudi, da je družina zapustila RS zaradi izbrisa in da so odšli v BiH, kjer je bila vojna in da se zaradi vojne v BIH ni moglo priti v RS. Upravni organ se do navedene izjave priče ni izrecno opredelil, čeprav sta navedena razloga sicer razloga upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP.

13. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da se hkrati zaradi vojnih razmer v BIH ni mogla vrniti v RS, kar izkazuje njeno upravičeno odsotnost iz RS. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je tožnica res bila izbrisana, vendar pa se, kot je sama povedala na zaslišanju, po zapustitvi RS v RS ni nikoli vrnila in se tudi ni poskušala vrniti, torej tudi po koncu vojne v BiH ne. Po zapustitvi RS od avgusta 1993 ves čas živi v Bosanski Dubici, tako da je iz RS odsotna že več kot 20 let. Zato je bilo kljub zgoraj navedeni pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, ki se do izjave tožničinega moža glede razlogov odhoda celotne družine iz RS ni izrecno posebej opredelila, zaključek upravnega organa, da tožnica v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (dne 26. 2. 1992) do pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njene vloge za sprejem v državljanstvo RS (do dne 8. 12. 1998) v RS ni dejansko živela in tudi ni izkazala razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, šteti za pravilen. Ker torej tožnica pogoja dejanskega življenja v RS v navedenem obdobju ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje vseh pogojev za določitev denarne odškodnine po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

14. Tožbeni ugovori glede na to, da se tožnica v RS ni nikoli poskušala vrniti, na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati in jih zato sodišče zavrača kot neutemeljene.

15. Ker je glede na navedeno po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.