Jedro

Delodajalec objektivno odgovarja za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu zaradi zdrsa in padca, saj se šteje, da gre za delo s povečano nevarnostjo, če ob delovni mizi obstaja nevarnost zdrsa zaradi ostankov barve, lepil in vode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo odškodnino za negmotno škodo v znesku 2,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 170.987,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1999 dalje do plačila. S sklepom je zavrnilo razširitev tožbe na Zavarovalnico X. d.d..

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži povračilo vseh njenih stroškov postopka, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da sodišče ni v celoti raziskalo okoliščin, ki bi bile odločilne za njeno odškodninsko odgovornost. Ni raziskalo ali so mokra tla neizogibna posledica delovnega procesa ali pa delno oz. v celoti posledica ravnanj tožeče stranke. Tožena stranka poudarja, da ne gre za opravljanje nevarne dejavnosti, za katero bi bila podana objektivna odškodninska odgovornost. Pri tožeči stranki gre za dve poškodbi in sicer za poškodbo prstov leve roke in poškodbo komolca leve roke. Ni dokazov razen navedb tožnika, da je poškodba komolca leve roke nastala ob delovni nezgodi dne 9.12.1987. Ta poškodba ni evidentirana v medicinskih listinah in ni podana vzročna zveza med to poškodbo in delovno nezgodo. Po ugotovitvah večih zdravnikov ter izvedencev ta poškodba po pravilih medicinske stroke sploh ni dokazana. Poškodba komolca ni zavedena ob prvem in kasnejših zdravniških pregledih, temveč šele 9.5.1988, ali pol leta po delovni nezgodi. V kolikor bi bil poškodovan tudi komolec bi zdravniki to nedvomno opazili.

Izvedenec medicinske stroke le dopušča možnost, da bi bila poškodba komolca lahko posledica delovne nezgode. Vsi objektivni medicinski izvidi pa so bili negativni. V zvezi s tem je tudi vprašljivo zmanjšanje življenjske aktivnosti za 10 %. Zdravljenje poškodbe prstov leve roke je, po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, trajalo do maja 1988 in je takrat začel teči subjektivni zastaralni rok, ki se je iztekel pred vložitvijo tožbe 26.6.1992. Tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina previsoka in odstopa od ustaljene sodne prakse zlasti glede na ugotovitve, da težave tožnika niso ugotovljene v takšni intenziteti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožba ne navaja nobenih novih dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko spremenilo ugotovitve sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka in prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika in prič prepričljivo ugotovilo, da je tožnik pred poškodbo opravljal delo v takšnih delovnih razmerah, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek nezgode. Zaradi ostankov barve, lepil in vode ob delovni mizi, ki so posledica delovnega procesa, je namreč obstajala nevarnost zdrsa. Delo v takih razmerah pa je delo s povečano nevarnostjo in je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za nastalo nezgodo in v zvezi z njo nastalo škodo tožniku podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke po 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89). Tožena stranka ni z ničemer dokazala, da je tožnik sam prispeval k nastanku nezgode in teh dokazov ne navaja niti pritožba, zato je po zaključku pritožbenega sodišča pritožba glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo neutemeljena. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi za škodo v zvezi s poškodbo tožnikovega komolca. Iz izpovedi prič, katerih verodostojnost tožena stranka ne izpodbija, izhaja, da je tožnik ob nezgodi na delu dne 9.12.1987 (v obrazložitvi sodbe je pomotoma navedeno 9.12.1997 in 21.3.1994) pri padcu ob tla udaril tudi z levim komolcem in da je bil zato kasneje, po več kot pet mesecih zaradi težav s komolcem, medicinsko obravnavan pri različnih specialistih, najprej zaradi suma poškodbe ulnarnega živca, kasneje pa še zaradi ortopedskih težav. Sodišče prve stopnje je glede na to, da je bilo celotno zdravljenje v zvezi s prej navedeno nezgodo pri delu zaključeno dne 28.6.1992 in da je bil pred vložitvijo tožbe dne 26.6.1992 vložen tudi zahtevek pri toženi stranki, pravilno ugotovilo, da ni zastaran tožbeni zahtevek.

Na podlagi izvedenskega mnenja in po zaslišanju izvedenca dr. P. C. je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik, zaradi padca ob delovni nezgodi, utrpel tudi poškodbo levega komolca, zaradi katere in poškodbe treh prstov na levi roki je kot levičar oviran pri vsakdanjih opravilih, pri pisanju, pri higieni, oblačenju in drugih opravilih ter so zaradi teh zmanjšane njegove splošne življenske sposobnosti za 10 odstotkov. Tožnik je med zdravljenjem trpel zmerne bolečine 3 do 4 tedne in druge nevšečnosti, saj je nosil mavčno longeto in opravil veliko zdravniških pregledov. Tri do štiri tedne pa je imel sekundarni strah glede izida zdravljenja. Glede na navedeno negmotno škodo in ob upoštevanju tožnikove starosti ter, da je od nastanka nezgode preteklo več kot 10 let, je po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno odškodnino za prestane bolečine v višini 400.000,00 SIT, za strah v višini 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenskih aktivnosti v višini 1,500.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tudi glede višine odmerjene odškodnine.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbe.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, zakoni, št. 1/91-I in 45/I/94).