Jedro

Čeprav sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas, je iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi pripravnika razvidno, da se delovno razmerje sklepa za opravljanje pripravništva. Četrti odstavek 19. čl. ZDR določa, da se v skladu s kolektivno pogodbo oz. splošnim aktom trajanje pripravništva podaljša za čas daljše opravičene odsotnosti z dela, razen za čas letnega dopusta. V spornem obdobju veljavna SKPGd je v 2. odst. 11. čl. določala, da se pripravništvo podaljša za čas opravičene odsotnosti delavca, če je odsotnost pri delavcu nad VI. stopnjo strokovne izobrazbe trajala najmanj 28 dni, pri čemer soglasje delodajalca za podaljšanje pripravništva ni potrebno.

Čeprav je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za izplačilo regresa ugodilo le delno, izpodbijana sodba nima zavrnilnega dela. Zato je pritožbo v delu, s katerim tožnik zahteva celotni regres za letni dopust, potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pravica do regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Ker je tožnik pri toženi stranki pridobil pravico do izrabe letnega dopusta, mu gre celotni regres in ne le njegov sorazmerni del, čeprav mu je delovno razmerje prenehalo že v mesecu februarju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 2. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 in na stroške postopka v zvezi z denarnim delom zahtevka, se pritožba šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (1. tč. izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas od 21.2.2000 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo ter mu izračunati plačo v višini 70 % izhodiščne plače, določene za VII. tarifni razred po kolektivni pogodbi ter od tako izračunane plače obračunati in odvesti vse predpisane davke in prispevke, tožniku pa nakazati neto znesek, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust v višini 7.450,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila (3. tč. izreka) in da mu v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 3.927,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.2000 dalje do plačila (4. tč. izreka).

V pritožbenem roku je sodišče prve stopnje najprej prejelo dopolnitev pritožbe z dne 15.12.2000. S to dopolnitvijo tožnik izpodbija 2. točko izreka izpodbijane sodbe, s katero sta bila zavrnjena reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnik uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99). Navaja, da sta stranki sklenili delovno razmerje za opravljanje pripravništva za poklic diplomiranega inženirja računalništva za čas enega leta od 22.2.1999 dalje. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da določbe četrtega odstavka 19. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni mogoče razlagati tako, da je v primeru, ko je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, takšno delovno razmerje mogoče podaljšati zaradi daljše opravičene odsotnosti z dela, če na strani delodajalca ni soglasja za takšno podaljšanje. Nasprotno, podaljšanje pripravništva in s tem pogodbe o zaposlitvi naj bi bilo v četrtem odstavku 19. čl. ZDR obligatorno predpisano za čas trajnejše opravičene odsotnosti z dela, torej v primeru, kot je tožnikov. Enako določbo vsebuje tudi 11. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD - Ur. l. RS št. 40/97), ki določa, da se pripravništvo podaljša, če pri delavcu z najmanj VI. stopnjo izobrazbe opravičena odsotnost z dela traja najmanj 28 dni. Obrazložitev izpodbijane sodba naj bi bila tudi sama s seboj v nasprotju, saj prvostopenjsko sodišče pravilno povzema sodno prakso, da pripravnik lahko opravi pripravniški izpit po poteku pripravniške dobe in da mu do tedaj tudi traja delovno razmerje. V skladu s to sodno prakso bi tožena stranka tožniku morala podaljšati delovno razmerje tudi po izteku enega leta in sicer do izteka pripravništva, to je za čas tožnikove opravičene odsotnosti z dela. To seveda ne pomeni, da se delovno razmerje tožnika spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas, saj tega tožnik niti ne uveljavlja. Tožnik vztraja le na tem, da mu delodajalec zaradi bolezni pripravništvo podaljša za čas opravičene odsotnosti z dela. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ta del izpodbijane sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v 2., 3. in 4. tč. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve setopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje v spisu ni imelo pritožbe z dne 15.12.2000, na katero se sklicuje dopolnitev pritožbe, zato je tožnika pozvalo, da to pojasni. Tožnikova pooblaščenka je s popisom oddanih pošiljk (list. št. 29) in poizvednicami (list. št. 35 in 36) dokazala, da je pritožbo v resnici oddala priporočeno na pošti ..., da pa ta pošiljka na naslovno pošto ni prispela. Glede na navedeno je tudi pritožbo z dne 15.12.2000, s katero tožnik izpodbija 3. in 4. točko izreka prvostopenjske sodbe, potrebno šteti za pravočasno. Tožnik navaja, da je upravičen do celotnega regresa za letni dopust za leto 2000 in ne le do ene dvanajstine, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ta del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku plača regres za letni dopust za leto 2000 v bruto znesku 107.712,00 SIT, od navedenega zneska plača predpisani davek ter neto regres v neto znesku 89.400,00 SIT izplača tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2000 dalje do plačila. Tožnik predlaga, da posledično sodišče prve stopnje spremeni tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na reintegracijski in reparacijski zahtevek (2. tč. izreka), v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust, pa jo je potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka z ničemer ni obrazložil, zato je pritožbeno sodišče svoj preizkus omejilo le na obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da ni podana nobena od v drugem odstavku 350. čl. navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da zavrne tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek, češ da določbe četrtega odstavka 19. čl. ZDR in drugega odstavka 11. čl. SKPGD ni mogoče razlagati tako, da se delovno razmerje sklene za določen čas, lahko podaljša zaradi daljše odsotnosti delavca z dela, čeprav delodajalec s takšnim podaljšanjem ne soglaša. Res je sicer, da sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas od 22.2.1999 do 21.2.2000, vendar je iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi pripravnika (priloga A1) razvidno, da se delovno razmerje sklepa za opravljanje pripravništva, kar pomeni, da je za to delovno razmerje potrebno uporabiti določbi 19. in 20. čl. ZDR o pripravništvu. Četrti odstavek 19. čl. ZDR povsem nedvoumno določa, da se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom trajanje pripravništva podaljša za čas daljše opravičene odsotnosti z dela, razen za čas letnega dopusta. V spornem obdobju veljavna SKPGD v drugem odstavku 11. čl. določa, da se pripravništvo podaljša za toliko časa, kolikor traja opravičena odsotnost delavca, če je ta odsotnost pri delavcu nad VI. stopnjo strokovne izobrazbe trajala najmanj 28 dni.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, koliko časa je bil tožnik med pripravništvom opravičeno odsoten z dela. Glede teh okoliščin sicer ni nasprotja med navedbami obeh strank, vendar pritožbeno sodišče ne more samo ugotavljati dejanskega stanja, če tega pred tem ni storilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni moglo samo spremeniti izpodbijane sodbe, temveč jo je v skladu s 355. členom ZPP moralo razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, koliko časa je bil tožnik v času trajanja delovnega razmerja opravičeno odsoten in nato znova odločilo o njegovem reintegracijskem in reparacijskem zahtevku. Pri tem bo moralo upoštevati določbo četrtega odstavka 19. člena ZDR in drugega odstavka 11. čl. SKPGD. V kolikor bo ugotovilo, da je bil tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja iz upravičenih vzrokov iz dela odsoten vsaj 21 dni, bo razveljavilo, ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo, da tožniku pripravništvo in s tem delovno razmerje podaljša za toliko časa, kot znaša upravičena odsotnost z dela. Tožnikov reparacijski in reintegracijski zahtevek ne pomeni, da zahteva spremembo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tožena stranka bo potem, ko bo tožnik na delu dejansko prisoten leto dni, lahko ugotovila prenehanje delovnega razmerja. V kolikor pa tožena stranka meni, da tožnik za svoje delo sploh ni sposoben, pa bo lahko sprožila tudi ustrezne postopke pred pristojnimi organi.

V delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2000, izpodbijana sodba nima zavrnilnega dela, čeprav je sodišče prve stopnje temu delu tožbenega zahtevka ugodilo le delno. Zaradi navedenega je tisti del pritožbe, s katerim tožnik zahteva celotni regres za letni dopust za leto 2000, potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sobe. Prvostopenjsko sodišče naj zato odloči še o preostalem delu zahtevka za plačilo regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje za svojo odločitev, da tožniku prizna le eno dvanajstino celotnega regresa za leto 2000. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pravica do regresa za letni dopust vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Ker je tožnik pri toženi stranki pridobil pravico do izrabe letnega dopusta za leto 2000, mu gre tudi celotni regres in ne le njegov sorazmerni del. Na pritožbo tožnika sodišče ne more posegati v že prisojeni del regresa za letni dopust, čeprav tožnik izpodbija tudi 3. točko izreka. Pri izdaji dopolnilne sodbe pa bo sodišče prve stopnje seveda moralo upoštevati znesek, ki je tožniku že pravnomočno dosojen s sodbo z dne 6.10.2000. Prav tako bo pri odločanju o preostalih stroških postopka iz naslova denarne terjatve upoštevalo že prisojeni znesek.

V skladu s tretjim odstavkom 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.