Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožeča stranka je na zaslišanju sama izpovedala, da je družbo, katere 100% lastnik je, ustanovil njen brat, ki je pooblaščen tudi za zastopanje družbe, v kateri bo tožeča stranka delala kot navadni delavec, in sicer na gradbiščih na lokacijah, ki so odvisne od samega dela. Glede na navedeno ni mogoče pričakovati, da bi tujec, ki bo prišel v Republiko Slovenijo začasno opravljati nekvalificirana ali kvalificirana dela, podrobno poznal slovensko zakonodajo, zato je po mnenju sodišča preveritev izpolnjevanja pogoja podreditve slovenskemu pravnemu redu treba omejiti na realno in pričakovano delo, ki ga bo tujec opravljal in zaradi česar je vložil prošnjo.
I. Tožbi se ugodi, odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 214-1811/2013-8 z dne 28. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek
II. Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR-ov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Z izpodbijanim sklepom in odločbo je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka za dopolnitev vloge s pisno izjavo o ugotovljenih dejstvih in okoliščina, pomembnih za izdajo odločbe. Pod točko 2. pa zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v postopku izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki ga je vodila na podlagi prošnje direktorja družbe A. d.o.o. K vlogi je bila priložena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomožni delavec, ter dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51% udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, za delovno mesto pomožni gradbeni delavec, potrdilo o nekaznovanju iz matične države, fotokopijo potnega lista in kopijo zdravstvenega zavarovanja. Zaradi preverjanja resničnosti namena prebivanja tožeče stranke v Republiki Sloveniji je bila tožeča stranka zaslišana na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Prištini. Po koncu zaslišanja pa je bila seznanjena z ugotovljenimi dejstvi v postopku in sicer, da ne ve zakaj je sedež podjetja izven njenega nameravanega kraja prebivanja, da ne pozna vsebine pogodbe o zaposlitvi, katero je podpisala na Kosovu v mesecu novembru 2013, da ne ve če njeno podjetje že sodeluje s poslovnimi partnerji in da ne ve, zakaj je bila zavrnjena na veleposlaništvu Nemčije pri vlogi za pridobitev vizuma C. Tožena stranka je pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko pozvala, da se v roku 8 dni izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe tako, da se osebno zglasi pri toženi stranki ali v navedenem roku pošlje pisno izjavo na naslov tožene stranke. Tožeča stranka je navedeni poziv prejela 13. 3. 2014, tožena stranka je dne 11. 4. 2014 prejela predlog tožeče stranke za podaljšanje roka. Prošnjo za podaljšanje roka je zavrnila, saj je bila vložena po izteku postavljenega 8-dnevnega roka. Po tretjem odstavku 99. člena ZUP pa je mogoče rok podaljšati na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje.
Na podlagi dokazov pridobljenih v upravnem postopku je ugotovila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije, zato obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep in odločbo tožene stranke iz razloga kršitve pravil upravnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja ter v posledici tega kršitve materialnega prava. V tožbi navaja, da zakon ne daje diskrecije upravnemu organu oziroma možnosti odločanja po prostem preudarku, pač pa mora upravni organ popolno in po resnici ugotoviti dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje vezati pravno normo. Domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, obstoji v primeru, da taka ugotovitev temelji na dejstvu, da je v postopku ugotovljeno, da tujec predstavlja nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije, ne pa na dejstvu nepoznavanja slovenske zakonodaje ter nevedenja o kraju, v katerem je sedež pravne osebe, katere 100% lastnik je tožeča stranka. Toženi stranki očita, da ji je kršila ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka je edini družbenik družbe A. d.o.o., ki izvaja dejavnost zaključnih gradbenih del. To, da tožeča stranka ni seznanjena s pogoji zaposlitve, trajanjem pogodbe o zaposlitvi in njenimi obveznostmi in pravicami, čeprav je oseba s 100 % poslovnim deležem v družbi ter da ni seznanjena s slovensko zakonodajo ter tudi ne ve, zakaj ima družba sedež na drugem naslovu kot ima stranka nameravan kraj prebivanja, še ne pomeni, da se tožeča stranka ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Za posamezna dela v gradbeništvu je poznavanje zakonodaje omejeno le na poznavanje v zvezi s samim delom, za druga dela pa tožeča stranka lahko poišče pomoč slovenskega državljana, ki razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem.
Nadalje tožeča stranka izpodbija odločitev iz razloga absolutno bistvene kršitve upravnega postopka, saj tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in dokazih pred izdajo odločbe, kot to veleva 9. člena ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ji povrne stroške postopka.
Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.
K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.
Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo direktorja družbe A. d.o.o., za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožeče stranke v Republiki Sloveniji in iz razloga zaposlitve in dela po 37. členu ZTuj-2, iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, po katerem se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje delodajalcu tožeče stranke A. d.o.o. izdal dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela na podlagi 29. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1), in sicer za poklic delavec za preprosta dela pri visokih gradnjah.
Zakonodajalec je v prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 taksativno določil razloge, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje tujcu v RS ne izda. V 5. alinei prvega odstavka 55. člena je ZTuj-2 med zavrnitvene razloge, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje tujca ne izda, navedel kot razlog obstoj razloga za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Pri tej zakonsko določeni domnevi gre za nedoločen pravni pojem, ki mu je v vsakem posamičnem primeru potrebno določiti vsebino glede na namen zakonodajalca, izražen v navedeni zakonski normi. Navedeno pomeni, da je treba zakonsko določeno domnevo konkretno opredeliti v vsakem primeru posebej, glede na individualne okoliščine konkretnega primera, ocena teh razlogov pa je prepuščena upravnemu organu, v čigar pristojnost pa je odločanje o zaprošenem dovoljenju za prebivanje.
Tožeča stranka je na zaslišanju sama izpovedala, da je družbo, katere 100% lastnik je tožeča stranka, ustanovil njen brat, ki je pooblaščen tudi za zastopanje družbe, v kateri bo tožeča stranka delala kot navadni delavec in sicer na gradbiščih na lokacijah, ki so odvisne od samega dela. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča ni mogoče pričakovati, da bi tujec, ki bo prišel v Republiko Slovenijo začasno opravljati nekvalificirana ali kvalificirana dela podrobno poznal slovensko zakonodajo, zato je tudi po mnenju sodišča preveritev izpolnjevanja pogoja podreditve slovenskemu pravnemu redu treba omejiti na realno in pričakovano delo, ki ga bo tujec opravljal in zaradi česar je vložil prošnjo.
Nedoločeni pravni pojmi državne organe ne pooblaščajo za uporabo prostega poudarka. V nasprotju s prostim preudarkom, ko zakonodajalec določa okvir dopustnih pravnih posledic, nedoločeni pravni pojmi opredeljujejo zakonski stan, ki je podlaga za izdajo pravno vezane odločbe. Glede na navedeno morajo biti razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije določno in izrecno izkazani. Sodišče pri tem dodaja, da bi bilo v konkretni zadevi treba presoditi še ostala dejstva, ali družba, ki zaposluje tožečo stranko deluje, in ali ima družba zagotovljeno delo za tožečo stranko. Le v primeru, da navedena dejstva ne bi bila izkazana, bi tudi po mnenju sodišča obstajala verjetnost, da bi tožeča stranka zlorabila dovoljenje za prebivanje za odhod v druge države članice Evropske unije, kot v svoji obrazložitvi zaključuje tožena stranka. Prošnjo za podaljšanje roka za izjasnitev tožeče stranke o ugotovljenih dejstvih, ki ga je tožeča stranka oddala po izteku danega roka, bi sicer morala tožena stranka ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 99. člena ZUP kot prepozno zavreči, kar pa glede na zgoraj navedeno odločitev v stvari ni vplivalo.
Glede na navedeno so bila po mnenju sodišča v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta pa tudi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (5. alinea prvega odstavka 55. člena ZTuj-2), zato je sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi določb 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena).
K točki II. izreka: Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljana procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonskem zamudne obresti od stroškov postopka tečejo po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).