Jedro

Ker ni dokazano, da bi tožnik podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost, neupravičeno pridobival in dajal na vpogled tretjim osebam, je podana izredna odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se v tej točki glasi:

"Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki iz naslova plač bruto znesek 408.847,90 SIT, in sicer: - za mesec marec 2003 87.023,00 SIT, - za mesec april 2003 144.299,90 SIT, - za mesec maj 2003 177.525,00 SIT, od navedenih zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, neto razlike plač pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni.

V ostalem delu se zahtevek zavrne.".

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu

3. točke izreka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, razveljavi ter tožba v tem delu zavrže. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 26.400,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je sklep z dne 7.3.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter prepovedi opravljanja dela tožniku nezakonit in brez pravnih posledic (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mu je dolžna obračunati iz naslova plač bruto znesek 517.538,90 SIT in sicer od zneskov navedenih v 2. točki izreka, od navedenih zneskov obračunati in plačati davke in prispevke, neto razlike plač pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8-ih dni. V presežku je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača iz naslova regresa za letni dopust znesek

18.000,00 SIT, od tega zneska je dolžna obračunati dohodnino, neto znesek pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2003 do plačila, v roku 8-ih dni. V presežku je zahtevek iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 637.002,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.6.2003 dalje do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 483.800,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.12.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje ter meni, da je imelo dovolj dokazov na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da je tožnik podatke zbiral na svojem računalniku brez soglasja direktorja tožene stranke in z namenom, da jih izroči tretjemu. Sodišče je navedlo, da verjame izpovedbam prič J. in A. C., kar pomeni, da je verjelo, kako se je tožnik

27.2.2003 obnašal. Zato je prepričana, da ji je uspelo dokazati, da je tožnik te podatke izdal tretjemu. Okoliščina, da S. 27.2.2003 ni bilo v službi, ni pomembna. Dejstvo je, da je tožnik dokument odnesel in ko se je vrnil s Komunalne direkcije ga ni imel pri sebi. Ker Sedlarju, ki ga ni bilo v službi, ni mogel izročiti dokumenta, ga je gotovo pustil pri njegovi tajnici, torej ga je izročil tretji osebi. Navaja, da je tožnik v letnem poročilu mesec dni pred obravnavanim dogodkom navedel pravilna dejstva, ki toženi stranki niso škodila, v spornem dokumentu pa so bili navedeni neresnični podatki, dani tretji osebi z namenom, da škodijo toženi stranki. Ne gre prezreti dejstva, da je mož T. F., tožnikove sorodnice zaposlen na Mestni občini Celje ter da je tesni sodelavec župana. Vse to pa so okoliščine, da je tožnik počel to, kar se mu očita. Okoliščine, kako se je tožnik obnašal v službi, ko je pred direktorjem skrival, kaj dela, kažejo, da ni imel poštenih namenov. Prepričana je, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da ni dokazov, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbo o zaposlitvi. V posledici navedene odločitve je tudi napačno razsodilo, da mu mora plačati bruto znesek 517.538,90 SIT in 18.000,00 SIT. Iz priloženih listin je razvidno, da je za mesec december 2002 prejel bruto znesek 212.334,00 SIT oz. neto znesek 127.015,00 SIT. Zakaj ni prejel delovne uspešnosti, je direktor tožene stranke obrazložil. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (del 3. točke izreka) iz pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil postopka, iz previdnosti uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek zavrnilo kot preuranjen. Očitno je menilo, da niso podane procesne predpostavke, saj naj bi odškodnino lahko uveljavljal šele potem, ko bo odločitev o nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja pravnomočna. V kolikor ima sodišče prav, bi moralo zahtevek zavreči in ne zavrniti. Če bo postal "zavrnjeni zahtevek" pravnomočen, tožnik ne bo več imel pravice uveljavljati te odškodnine. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku ugodi oz. da zahtevek (pravilno: tožbo) zavrže oz. da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da Zakon o delovnih razmerjih ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom, kot je to napačno storila tožena stranka. Novi ZDR je vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem razmerju šibkejša stranka. Z ozirom na določbe novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni vplivala na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku, ker je kršil pogodbene obveznosti iz 7. člena in 5. odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ker je neupravičeno zbiral podatke, s katerimi se je seznanil pri svojem delu, ki so poslovna skrivnost, jih tudi spreminjal in izdajal tretjim osebam, s čemer bi lahko škodoval poslovnim interesom firme.

Tožnik je prejel pisno obdolžitev in bil vabljen na zagovor, ki se ga je tudi udeležil in zagovor podal. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni dokazala, da je tožnik kršil očitane pogodbene ali druge obveznosti.

Po 4. členu Konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti ter kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja sta razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe

31., 32., 33., 35., 36. člena ZDR/02. Po določbi 36. člena ZDR/02 delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov.

Po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR/02 je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Obveznost varovanja poslovne skrivnosti ima tožnik določeno tudi v pogodbi o zaposlitvi v 7. členu ter v 5. odstavku 6. člena.

Tožnik je priznal, da si je izdelal dokument v računalniku v okviru svojih delovnih nalog "spremljanje evidence na področju čiščenja kurilnih in dimovodnih naprav, emisijskega monitoringa, meritve dimnih naprav in pregledov", zanikal pa je, da bi komurkoli dajal podatke na vpogled. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik podatke, ki jih je neopravičeno pridobival dne

27.2.2003 izdajal tretjim osebam. Glede na ugotovitev, da S., kateremu naj bi tožnik izdal podatke, dne 27.2.2003 ni bil na delu, je trditev, da je te podatke sigurno predal njegovi tajnici, nedokazana. Zgolj domneva ne zadostuje. Tudi namigovanja o povezavi moža T. F, sorodnice tožnika, ki je zaposlena na Mestni občini Celje, ne zadoščajo za ugotovitev, da je tožnik kršil delovne obveznosti. Tudi okoliščina, da se je tožnik obnašal nenavadno, ko je pred direktorjem skrival, kaj dela, še ne zadostuje za ugotovitev, da je kršil obveznost iz delovnega razmerja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva.

Temelji na oceni izvedenih dokazov, iz katerih pa ni mogoč zaključek, da so podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V kolikor je tožnik ugotavljal "pomanjkljivosti" in si o tem izdelal dokument, s takšnim ravnanjem ni kršil določil pogodbe o zaposlitvi o obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo pogojev.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o plači za mesec december 2002 ni upoštevalo, da je bil tožniku nakazan 14.1.2003 neto znesek 61.565,00 SIT in 15.1.2003 neto znesek 65.450,00 SIT. Sodišče pa je upoštevalo le znesek

61.565,00 SIT in mu prisodilo razliko. Tožnik je v celoti prejel plačo za mesec december 2002, kar izhaja iz listin v spisu (priloga B 27 - B 28), zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo

2. in 4. odstavka 358. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

Utemeljena je pritožba tožnika glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. V 38. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS št. 40/97) je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Glede na tako pravno podlago je delavec upravičen do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, če se le-ta ugotovi s pravnomočno odločbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi preuranjen, zato je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nezakonito prenehanje delovnega razmerja razveljavilo in tožbo zavrglo.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ki znašajo 26.400,00 SIT.