Jedro

Bistvena je ugotovljena izguba na projektih tožnice v času odpovedi, ki izhaja iz tabele prihodkov in stroškov ter analize poslovanja, ki sta jo opravila direktorja toženke. Že to je ekonomska okoliščina, na podlagi katere je mogoče ugotoviti obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2021, reintegracijo in reparacijo ter plačilo pogodbene kazni v višini 5.376,00 EUR. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo, razen odločitve o stroških toženke, zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo skoraj vse njene navedbe, argumente in dokazne predloge ter se do njih ni opredelilo. Zmotno in nepopolno je ugotovilo upad prometa na področju učbenikov in šolskih gradiv, na katerih je delala tožnica. Ni pojasnilo, kako je ugotovilo skupno izgubo na tožničinih projektih v višini 71.577,69 EUR. Meni, da sploh ni mogoče govoriti o (ne)dobičkonosnosti projektov, če ti niso bili dokončani. Stroški nedokončanih projektov v dejavnosti založništva ne morejo predstavljati poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega so bili stroški vnaprej predvideni za čas celotne priprave projektov (do izdaje gradiv), toženka pa je bila z njimi vnaprej seznanjena in jih je potrdila. V zvezi s tem je predložila dokaze, do katerih se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče se prav tako ni opredelilo do navedb tožnice, da je bila na projektih izguba že v času, ko pri njihovi pripravi še ni sodelovala, zato jo toženka neutemeljeno pripisuje njej. V tabelo prihodkov in stroškov so vključeni tudi projekti, ki sploh niso namenjeni prodaji in jih učitelji dobijo brezplačno. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da so pri ponatisih tiskanih gradiv v naslednjih letih po izidu stroški bistveno nižji in da ponatisi izhajajo običajno več (tudi do 10) let. Če bi sodišče upoštevalo prihodke od prodaje za leto 2020, upoštevaje veljavno stopnjo DDV, bi ugotovilo, da ni upada prihodkov. Toženka ni dokazala upada prometa na projektih tožnice. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka vse projekte tožnice prenesla na tretje osebe in jih ni ukinila. Na toženki je dokazno breme, da ji ni mogla zagotoviti dela v polnem delovnem času. Ni sporno, da je imela v času odpovedi 13 nadur in neizkoriščen letni dopust v trajanju 128 ur, kar pomeni, da je bila polno obremenjena. Vsi toženkini podatki o obsegu ur tožnice in urednic, ki so prevzele tožničino delo, so zavajajoči in nepopolni. Pomanjkljiv je tudi podatek o predvidenem obsegu dela za tožnico. Ker se sodišče ni opredelilo do teh navedb, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče je pri upadu obsega dela tožnice presojalo le njene projekte v času odpovedi, čeprav njeno delo ni omejeno na specifično področje in je bila po pogodbi o zaposlitvi na splošno zadolžena za vodenje projektov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča glede obsega ur, ki ga je porabila na svojih projektih v letu 2020. Obseg njenega dela v tem letu ni bil zmanjšan in je dosegla polno obremenitev. Sodišču očita, da je ugotovilo obseg njenega dela le na podlagi enostranskih podatkov toženke, čeprav jih je prerekala in dokazovala večje število ur. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo predlagani dokaz z vpogledom v tabelo iz sistema A. Z njim je dokazovala obseg dela v času pred odpovedjo, s čimer je uresničevala ustavno pravico do izjave. V okviru materialnega procesnega vodstva bi jo moralo sodišče opozoriti, da predlaga drugačno izvedbo tega dokaza. Prav tako neutemeljeno je sodišče zavrnilo vpogled v sistem B. V skladu s 34. členom ZDSS-1 bi jo moralo sodišče pozvati k predložitvi podatkov o opravljenih urah iz tega sistema. Ker tega ni storilo, je kršilo njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti. Sodišče ni upoštevalo, da je šlo za fiktiven poslovni razlog (upad prometa na domnevno nedobičkonosnih projektih tožnice), ki prikriva krivdni razlog (slabo delo tožnice). Vztraja, da je sodišče zmotno ugotovilo število opravljenih delovnih ur C. C. in D. D., ki sta prevzeli delo na tožničinih projektih. Do navedb, s katerim je nasprotovala obsegu ur na posameznih projektih, se sodišče ni opredelilo, zato je storilo bistveno kršitev pravil postopka. Ker ti projekti do konca postopka niso bili zaključeni in so na zalogi še neizkoriščene ure, je za njihovo dokončanje potrebnih še več ur dela, ki bi jih lahko opravila tožnica. Zaradi vseh navedenih nepravilnosti je podana bistvena kršitev določb postopka (5., 7., 8. člen ZPP in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče je na podlagi izpovedb direktorjev ugotovilo, da je bila tožnica na podlagi analize ur po projektih ob koncu leta in pregledu grafov veliko manj obremenjena kot drugi uredniki, čeprav toženka ni predložila teh listin. Brez teh dokazov ni mogoče ugotoviti, ali obstaja odpovedni razlog. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedi tožnice. Prav tako ni upoštevalo njenih dokazov o obremenitvi iz prejšnjih let in evidence viška ur v času odpovedi. Predvideni obseg dela tožnice je presegal 900 ur. To, da je bilo delo predano C. C., ki ima za razliko od tožnice izkušnje z razrednim poukom, pozna ciljno skupino in je bila učiteljica, D. D. pa zato, ker je ena boljših urednic, ne predstavlja poslovnega razloga. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov tožnice, s katerimi je dokazovala neverodostojnost izpovedb direktorjev. Iz izpovedi direktorice izhaja, da za leto 2021 ni bil predviden padec uredniškega dela na projektih, pač pa šele kasneje. Nekritično je sodišče sledilo izpovedbam direktorjev o upadu prodanih izvodov, čeprav toženka ni predložila nobenih listin. Zmotno je sodišče ugotovilo dejansko obremenitev C. C., ne da bi analiziralo dobičkonosnost projekta E. in upoštevalo kasnejšo začasno zamrznitev tega projekta. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da sta C. C. in D. D. zaključili projekte tožnice v krajšem času. C. C. zaradi polne obremenjenosti ni mogla več opravljati projekta F. sama in so morali za ta projekt zaposliti novega delavca. Toženka ni dokazala polne obremenitve C. C. Prerazporeditev tožničinega dela na projektu E. tej delavki in nadaljnja prerazporeditev (drugega) dela novemu delavcu, dokazuje, da bi lahko tožnica svoje delo še naprej opravljala v polnem obsegu. Toženka bi morala dokazati, da tožnici ne more zagotoviti dela za polni delovni čas. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnica v času zaposlitve pri toženki opravljala lektoriranje in digitalne projekte. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, zato je podana kršitev 5. člena ZPP in 22. člena Ustave. Napačno je razlogovanje sodišča v zvezi z zmanjšanjem stroškov toženke v višini tožničine plače. Toženka ni dokazala upada prihodka na projektih tožnice, saj je vsem zaposlenim izplačala dodatek iz naslova poslovne uspešnosti. Večina dejstev (ocena učbenikov za 1. razred, zamrznitev in zmanjšane prioritete projektov) je nastala po odpovedi, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati pri presoji zakonitosti odpovedi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Izpovedi direktorjev toženca in prič ter njihovo verodostojnost je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno ter ustrezno. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, zakaj je posameznim izpovedim sledilo, s tem je posredno ocenilo tudi nasprotno izpoved tožnice. To velja tudi za ostale dokaze, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi in jih je sodišče izvedlo, vendar se do njih ni obširno ali izrecno opredelilo. Sodišče se namreč ni dolžno opredeliti do vseh dokazov (in trditev) stranke, temveč zgolj do tistih, ki so za odločitev v obravnavanem primeru pravno odločilne, razlogi zakaj posamezni dokazi (ali trditve) to niso, pa v obravnavani zadevi izhajajo iz obrazložitve sodbe.

7. Iz navedenega izhaja, da je sodišče pravdni stranki obravnavalo enakopravno, zato zatrjevana relativna bistvena kršitev prvega odstavka 5. člena ZPP ni podana. Tožnica pavšalno uveljavlja kršitev 7. člena ZPP, zato tega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Iz argumentacije sodišča prve stopnje je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno. Polemiziranje s subjektivno dokazno oceno tožnice ni dolžnost pritožbenega sodišča (VSRS II Ips 217/2017). Dokazna ocena sodišča je bila opravljena v skladu z napotilom 8. člena ZPP, zato ni podana niti uveljavljana kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično tudi v jamstva, zagotovljena z 22. členom Ustave, ni bilo poseženo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Po tej določbi lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na njegovi strani preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku navedenega člena mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Toženka je odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sklicevala se je na upad prometa na področju izdaje učbenikov in šolskih gradiv. Navedla je, da so bile zaradi zagotavljanja stroškovno učinkovitega poslovanja, centralizacije določenih projektov pri 100-odstotnem družbeniku toženke (G.), zmanjšanja naročil tega družbenika po storitvah toženke, ki jih ni uspela nadomestiti z drugimi projekti, ter ukinjanja nedobičkonosnih projektov, naloge tožnice prerazporejene na urednike, ki so zaposleni pri G. 10. Pri presoji obstoja odpovednega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz razlogov, navedenih v redni odpovedi, in pravilno ugotovilo upad prometa ter s tem povezanega obsega dela – projektov tožnice na segmentu učbenikov in šolskih gradiv (glasbene umetnosti za 6. in 9. razred, ki je projekt G., izdelave delovnih zvezkov za 1. razred za slovenščino, matematiko in spoznavanje okolja, ter priprave seta didaktičnih pripomočkov za 1. razred osnovne šole). Odločilni so podatki, ki se nanašajo na konec leta 2020 oziroma začetek leta 2021, saj je bila odpoved podana 3. 2. 2021. Zato številčni podatki o opravljenih delovnih urah pred tem obdobjem niso relevantni. Enako velja za podatke glede projektov in drugih okoliščin, ki so nastale po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s katerimi toženka v času odpovedi ni bila seznanjena, četudi se je sodišče z njimi ukvarjalo. Bistvena je ugotovljena izguba na projektih tožnice v času odpovedi, ki izhaja iz tabele prihodkov in stroškov ter analize poslovanja, ki sta jo opravila direktorja toženke. Že to je ekonomska okoliščina, na podlagi katere je mogoče ugotoviti obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na drugačno presojo ne vpliva izplačilo dodatka zaposlenim iz naslova poslovne uspešnosti za celo leto 2020. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da o nedobičkonosnosti projektov v dejavnosti založništva sploh ni mogoče govoriti, če še niso bili dokončani. Ocena dobičkonosnosti posameznega projekta, na katerih delajo zaposleni, je v pristojnosti delodajalca. Zato ni pomembna ocena tožnice o predvidenih stroških na projektih. Bivši direktor toženke je pojasnil, da je projekt uspešen takrat, ko ima pozitivno bilanco, oziroma ko doseže vsaj 10-odstotni tržni delež. Tej zahtevi projekti, na katerih je tožnica delala v času pred odpovedjo, niso zadostili. Če delodajalec izkazuje povečane stroške na projektih v prvem letu, lahko tej okoliščini prilagodi svoje poslovanje in delo organizira drugače. Ni mu treba čakati, da se spremenijo ekonomske okoliščine, na katere se sklicuje v redni odpovedi iz poslovnega razloga. Zato tudi ni pomembno pritožbeno navajanje, da so pri ponatisih tiskanih gradiv v naslednjih letih po izidu stroški bistveno nižji in da ponatisi izhajajo običajno več (tudi do 10) let. 12. Netočne so pritožbene navedbe o fiktivnosti poslovnega razloga in nedokazanosti upada prometa na tožničinih projektih, saj podatke o skupni izgubi, razvidne iz listine – tabele prihodkov in stroškov, potrjujeta izpovedbi bivšega direktorja in sedanje direktorice toženke. Za presojo utemeljenosti odpovednega razloga niso bistvene pritožbene navedbe, da se tožnici neutemeljeno pripisuje izgube pri posameznih projektih in da ni sama sodelovala pri pripravi tiskanih gradiv. Tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi njene odgovornosti za izgubo oziroma kakovosti in deleža njenega dela na posameznemu projektu. Ker iz tabele prihodkov in stroškov izhaja skupna izguba na tožničinih projektih v času pred odpovedjo, ni bistveno, ali so v tabeli vključeni tudi projekti, ki sploh niso namenjeni prodaji in jih učitelji dobijo brezplačno.

13. Sodišče prve stopnje je upad prihodkov iz prodaje proizvodov ugotovilo na podlagi tabele prihodkov iz prodaje. Ti so upadli s 925.445,19 EUR v letu 2018 na 899.103,08 EUR v letu 2020 ob upoštevanju stare davčne stopnje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da upada prihodkov pri prodaji gradiv v letu 2020 sploh ni, ker naj bi imela toženka ob upoštevanju nove davčne stopnje 937.499,46 EUR prihodkov od prodaje proizvodov. Sprememba davčne stopnje ne pomeni, da je toženka dejansko ustvarila večje prihodke od prodaje proizvodov v zadnjem letu pred odpovedjo. Z višjo davčno stopnjo se povečajo zgolj terjatve toženke do kupcev in dolg toženke do države. Višja davčna stopnja tako ne odraža večjega obsega prodanega tiskanega gradiva, ki bi terjal večje število delavcev, ki so potrebni za njegovo pripravo.

14. Toženka ni bila dolžna dokazovati zmanjšanega obsega dela v letu 2020, kot navaja pritožba, temveč prenehanje potrebe po delu tožnice v februarju 2021 pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, kar je tudi storila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presojalo potrebo po delu tožnice, ki ga je dejansko opravljala na projektih v času odpovedi (delovni zvezek za glasbo v 9. razredu, učbeniki in delovni zvezki za slovenščino 1, matematiko 1 in za spoznavanje okolja, E. ... in ... za učitelja in za učenca). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev s strani delodajalca predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi posameznega delavca, torej mora tudi izhodišče sodne presoje zakonitosti odpovedi izhajati iz ugotovitve prenehanja potreb po delu, ki ga delavec dejansko opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi in ne morda prenehanja potreb po opravljanju drugih del, ki pa jih delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ne opravlja (več) ali jih opravlja v zelo majhnem obsegu. Zato niso odločilne posplošene pritožbene navedbe, da delo tožnice po pogodbi o zaposlitvi ni bilo omejeno na specifično področje in da je v preteklosti delala tudi na drugih področjih.

15. Toženka se je na podlagi ocene stanja projektov in projekcije bodočega poslovanja odločila za razporeditev nalog na zunanjega izvajalca. Zaradi negativnih ekonomskih učinkov (izguba na projektih tožnice in upada prihodkov od prodaje proizvodov) je izvedla reorganizacijo, tako da sta ostale naloge tožnice prevzeli urednici iz G. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo, iz pregleda zasedenosti delovnih mest toženke izhaja, da so bili pri njej zaposleni trije uredniki za učbenike, in sicer tožnica, H. H. in I. I. Od navedenih treh je pri toženki zaposlena samo še I. I. Za obstoj utemeljenega poslovnega razloga ni nujna ukinitev nedobičkonosnih projektov, na katerih je delala tožnica, kot se zavzema pritožba. Drugačna razporeditev dela oziroma prenos preostalih nalog tožnice na tretje osebe, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega ni več potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe iz zaposlitvi, sklenjene za polni delovni čas. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi lahko toženka tožnici še naprej zagotovila delo v polnem obsegu.

16. Sodišče prve stopnje je poleg tega presojalo vrsto okoliščin, ki naj bi kazale na navideznost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ki jih tožnica zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožničine ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo bodisi kot neutemeljene bodisi nerelevantne. Nihče ni potrdil tožničinih trditev v tožbi, da je bil razlog za odpoved nepodpis Aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi z avtorskim delom. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo izpovedi direktorjev in priče J. J., da noben urednik pri toženki ni podpisal aneksa. Pravilna je presoja sodišča, da krivdni razlog ni bil dejanski odpovedni razlog tožnici, saj so se morebitne napake pri njenem delu pokazale po odpovedi. Zgolj dejstvo, da je imela tožnica v času odpovedi 13 nadur in neizrabljen letni dopust v trajanju 128 ur, ne zadošča za zaključek pritožbe, da poslovni razlog ne obstoji. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da imajo pri toženki zaposleni nadure, vendar pa ne gre za njihovo stalno odrejanje, temveč je razlog v viških ur, ki nastanejo v sezoni, in se te ure do konca leta izravnajo oziroma jih delavci kompenzirajo. Po pravilni ugotovitvi sodišča je tožnica lahko izrabila letni dopust do prenehanja delovnega razmerja, zato neizrabljene ure letnega dopusta same po sebi niso vplivale na zakonitost odpovedi iz poslovnega razloga. Pred odpovedjo tožnica ni imela nobenega projekta, ki bi ga morala digitalizirati. Iz tega razloga niso relevantne pritožbene navedbe, da je tožnica v preteklosti delala na digitalnih gradivih. Po pogodbi o zaposlitvi je bila tožnica kot urednik za učbenik primarno zadolžena za vodenje in organizacijo dodeljenih projektov in ne lektoriranje. Urednik ne lektorira, za to imajo pri toženki zunanje lektorje. Četudi je tožnica opravljala tudi lektorska dela, to ne vpliva na pravilno presojo sodišča o prenehanju potrebe po opravljanju njenega dela na dodeljenih projektih.

17. Pritožba obširno podaja navedbe o obsegu delovne obremenitve tožnice v letih 2019 in 2020 oziroma pred odpovedjo, čeprav to za rešitev predmetnega spora ni ključno. Bistvena je ugotovitev, da je toženka zaradi ekonomskih okoliščin ostale naloge tožnice dejansko prenesla na zunanjega izvajalca. Prav tako za odločitev v tem sporu niso ključne navedbe glede obsega ur, ki sta ga urednici C. C. in D. D. pri G. porabili za delo, na katerem je pred odpovedjo delala tožnica, in njunih kompetencah. Odločilno je, da toženka po odpovedi ni nadomestila tožnice z urednikoma I. I. in H. H. (z razporeditvijo nalog) tako, da bi jih prekomerno obremenila in da bi imela zaradi tega dodatne stroške. Zaradi prevzetih nalog tožnice tudi G. ni zaposlovala dodatnih urednikov v letu 2021. Odločitev sodišča prve stopnje, da posameznih dokazov oziroma dokaznih predlogov ne izvede (npr. vpogleda v sistema A. in B., za katera tožnica tudi sicer ni izkazala, da ju je poskušala pridobiti sama, a neuspešno), čemur nasprotuje tožnica v pritožbi, je tako pravilna in utemeljena. Posledično je v zvezi s tem neutemeljen očitek kršitev določb postopka.

18. Tožnica v pritožbi na splošno trdi, da le izpoved direktorjev toženke o manjši obremenitvi tožnice, kar izhaja iz analize poslovanja in grafov zasedenosti urednikov, ne zadošča za dokaz obstoja poslovnega razloga. Tožnica ni predlagala izvedbe dokazov s predložitvijo analiz in grafov o dejanski obremenitvi, na katere sta se sklicevala direktorja. Tudi sicer dokaz z zaslišanjem strank, v konkretnem primeru K. K. kot direktorja toženke do 31. 12. 2021 (zaslišan tudi kot priča) in sedanje direktorice L. L., ni subsidiaren dokaz, ker je izpoved strank kot dokazno sredstvo popolnoma enakovredno drugim dokaznim sredstvom. Dokaz z zaslišanjem stranke tudi sam po sebi ni neprepričljiv dokaz, četudi pritožba meni drugače. Navedeno pomeni, da se je sodišče o obstoju pravno odločilnih dejstev lahko prepričalo že na podlagi izvedbe teh dokazov.

19. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).