Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se na podlagi prvega odstavka 11. člena SPZ domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, zato je manj verjetna pravica pritožnika, da je vlagal v nepremičnino zapustnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča M. K. napotilo na pravdo, da zoper sodediča J. K. in B. K. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da v zapuščino ne sodi 20 % oziroma 1/5 zapustničinega premoženja in se ta delež izloči iz premoženja zapustnice, ker je last dediča M. K. Sodišče je M. K. naložilo, da vloži tožbo v roku tridesetih dni od pravnomočnosti tega sklepa, ker v primeru, če v tem roku ne bo vložil tožbe, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega ga je napotilo na pravdo.

2. Dedič M. K.1 izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni tako, da napoti J. K., da v pravdi zoper M. K. in B. K. vloži tožbo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi 20 % oziroma 1/5 zapustničinega premoženja in se ta del ne izloči iz premoženja zapustnice, ker ni last M. K., podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik navaja, da izločitev dela zapuščine iz 32. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) uveljavlja zaradi svojega prispevka k povečanju vrednosti zapustničinega premoženja, ki se nanaša na celotno zapustničino premoženje. Nepremičnina parc. št. 2/3 k.o. X. ni etažirana, ker je v solastnini, zato so neutemeljene navedbe dediča J. K., da je pritožnik vlagal izključno v svoj delež nepremičnine oziroma da njegov solastninski delež predstavlja prav njegovo stanovanje. Ker nepremičnina ni etažirana, njegov idealni delež na celotni nepremičnini ni določen. Pritožnik je izkazal obsežna vlaganja v celotno nepremičnino. Ker nepremičnina ni etažirana je treba njegova vlaganja šteti za vlaganje v celotno nepremičnino, torej tudi v delež, ki je v lasti zapustnice. Vrednost njegovih vlaganj izhaja iz izvedenskega mnenja. Dedič B. K. priznava prispevek pritožnika k povečanju zapustničinega premoženja, dejansko pa prispevek pritožnika priznava tudi dedič J. K., le da pravno nepravilno in prepozno trdi, da se prispevek oziroma vlaganje nanaša le na tisti delež nepremičnine, ki je v lasti pritožnika. Ker sodediča pritožniku priznavata vlaganja, višina pa je izkazana z izvedenskim mnenjem, je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pravica pritožnika manj verjetna. Zapuščinsko sodišče bi moralo upoštevati podatke v spisu, trditve dedičev in pravila o dokaznem bremenu, ki izhaja iz materialnega prava. Pritožnik je tudi priglasil pritožbene stroške.

3. Dedič J. K. je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba konkretno ne navede razlogov, zaradi katerih bi bile trditve dediča J. K. prepozne in katere so te trditve, zato je že iz teh razlogov pritožba v tem delu neutemeljena. Pritožbeno sodišče po uradnem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD pa je utemeljeno napotilo pritožnika na pravdo, ker je pravilno štelo, da je njegova pravica manj verjetna.

6. Izločitve po 32. členu ZD ni brez zahteve dediča, zato se v primeru nasprotovanja sodedičev na pravdo napoti tisti dedič, ki uveljavlja izločitveni zahtevek ne pa sodediči, ki glede zapustnikovega nepremičnega premoženja kot pravilno sprejemajo zemljiškoknjižno stanje2. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se na podlagi prvega odstavka 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, pri odločitvi pa je tudi pravilno upoštevalo, da je dedič J. K. nasprotoval izločitvenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Pravica pritožnika je zato manj verjetna. Že iz teh razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo do drugih spornih dejstev, med katere sodi tudi, ali je pritožnik vlagal v del nepremičnine (v stanovanje), ki ga zaseda ali v nepremičnino kot celoto, glede na dejstvo, da sta pritožnik in zapustnica zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine vsak do 1/2 in da na hiši še ni vzpostavljena etažna lastnina.

7. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).

8. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pritožnik in dedič J. K. krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju pritožnik. 2 Glej sklep VSL II Cp 2930/2016.