Jedro

Rektorjeva odločitev o predlogu senata članice univerze je lahko tudi neizbira predlaganega kandidata za dekana, pri čemer pa je rektor na predlog senata članice vezan toliko, da ne more imenovati kandidata, ki ga senat članice ni predlagal, predlog senata članice pa lahko zavrne in predlaganega kandidata ne imenuje.

Izrek

1. Pritožba A.A. se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep. 2. Pritožba Univerze ..., Fakultete ..., se zavrže. 3. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepoma združilo postopka v zadevah, ki se vodita pri tem sodišču pod opr. št. U 130/2002 in U 192/2002 in odločilo, da se postopek nadaljuje pod opr. št. U 130/2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa) ter zavrglo tožbo tožeče stranke Fakultete ... . (2. točka izreka sodbe in sklepa), s sodbo (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožbo tožeče stranke A.A. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zavrnila zahtevo A.A. za imenovanje na funkcijo dekana Fakultete ..., v 2. točki izreka je postopek v zvezi s zahtevo B.B. za imenovanje A.A. na funkcijo dekana fakultete, ustavila, v 3. točki izreka pa je postopek v zvezi z zahtevo fakultete za imenovanje A.A. na funkcijo dekana fakultete, zavrgla.

V obrazložitvi sklepa (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da je bila tožba z dne 10.5.2002 zoper izpodbijano odločbo vložena v imenu obeh tožečih strank po pooblaščencu odvetniku G.G. K tožbi je priloženo pooblastilo navedenemu odvetniku z dne 18.4.2002 iz katerega izhaja, da ga je za zastopanje v predmetni zadevi pooblastil prvotožnik v svojem imenu in za svoj račun, prav tako pa ga je prvotožnik pooblastil za zastopanje drugotožeče stranke. Na poziv sodišča za dopolnitev navedenega pooblastila je drugotožeča stranka odgovorila, da prvotožnik v času, ko je bilo predmetno pooblastilo podpisano in vložena tožba, ni bil njen zakoniti zastopnik, zato ni mogel veljavno pooblastiti omenjenega odvetnika za njeno zastopanje, prav tako pa tega pooblastila ne bo požigosala. K temu je priložila sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, iz katerega izhaja, da je bil pooblaščen za zastopanje drugotožeče stranke C.C., v.d. dekana za čas od 1.10.2001 do 31.12.2002. Iz predloženega sklepa v.d. rektorja tožene stranke z dne 4.12.2002 pa izhaja, da je bil za dekana drugotožeče stranke za čas od 1.1.2003 do 31.12.2006 imenovan H.H. Ker torej pooblastila za zastopanje drugotožeče stranke ni podpisal njen zakoniti zastopnik, je moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na drugotožečo stranko, zavreči. V obrazložitvi sodbe (3. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odločitev tožene stranke zakonita in je tožnikovo tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Povzema določbe 287., 299., 330., 331., 332. člena in 2. odstavka 334. člena Statuta Univerze ... (Statut) ter določbe 10., 20., 23., in 24. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Uradni list RS, št. 67/93, 13/94, 39/95, 18/98, 35/98, 99/99, 64/2001 in 100/2003). Navaja, da določbe 332. člena Statuta določajo pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za dekana, pri čemer se lahko v tem členu navedene pogoje razdeli v dve skupini in sicer - formalne pogoje, ki se jih dokazuje oz. preizkusi s predložitvijo ustreznih listin (visokošolski učitelj članice univerze, redna zaposlitev na univerzi, delo s polnim delovnim časom, delo v okviru članice univerze) in - oceno kandidatove sposobnosti za opravljanje dela oziroma izvajanja funkcije dekana članice univerze (znanje, strokovnost, razgledanost, izkušnje, ustvarjalnost), vse v funkciji kandidatove sposobnosti, da kot dekan, ki vodi članico univerze in v okviru te svoje funkcije tudi vodi njeno tekoče delo in poslovanje, po drugi strani pa da lahko čim več prispeva tudi k njenemu nadaljnjemu razvoju, s tem pa tudi k razvoju univerze kot celote. V tej drugi skupini pogojev za imenovanje po 332. členu Statuta gre torej za subjektivni oceno kandidatovih sposobnosti za vodenje članice v navedenem smislu, saj teh sposobnosti ni mogoče enostavno dokazati s predložitvijo točno določenih listin, kot se lahko dokaže izobrazba ali zaposlitev, ampak so lahko le stvar presoje na osnovi določenih referenc, ki so stvar subjektivne presoje pristojnih organov. Sodišče je v tem postopku vezano oz. omejeno na presojo zakonitosti izvedenih postopkov in na presojo izpolnjevanja formalnih pogojev, ki se jih da dokazati z listinami. Ni pa pristojno presojati ocene pristojnih organov o kandidatovi ustreznosti oziroma primernosti z vidika njegove sposobnosti za odgovorno vodenje dela članice in za njen razvoj. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača vse tiste tožbene ugovore, ki se nanašajo na vsebino presoje o tožnikovi ustreznosti oziroma primernosti za opravljanje funkcije dekana, oziroma s katerimi se izpodbijajo razlogi, s katerimi rektor utemeljuje svojo presojo o tem, da tožnik ni ustrezen kandidat za dekana. Pri oceni gre za strokovna oziroma dejanska in ne za pravna vprašanja. Nadalje navaja, da je upoštevaje zakonsko in statutarno ureditev treba ob upoštevanju odgovornosti rektorja za delo in poslovanje univerze kot avtonomnega pravnega subjekta, in citiranih določb Statuta, po katerih dekana imenuje rektor, razlagati v smislu rektorjeve pravice do ugotavljanja izpolnjevanja formalnih pogojev, presoje izpolnjevanja ustreznosti in izbire kandidata v okviru zakonsko in statutarno predpisanih postopkov. Rektorjevo pristojnost, da on imenuje dekana, po presoji sodišča ni mogoče zožiti na njegovo dolžnost, da imenuje tistega kandidata, katerega je predlagal senat članice kot upravičen predlagatelj. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, v smislu katerih rektor ni bil upravičen zavrniti predloga senata članice za imenovanje tožnika na mesto dekana članice. Tudi niso podani razlogi za ničnost izpodbijane odločbe. Tožena stranka je odločala o isti zadevi, ki so jo podale tri različne stranke, tako, da je z vsako točko izreka odločila za vsako stranko posebej glede na njeno razmerje, ki jo je imela do predmetnega zahtevka. Takšen način odločanja pa v konkretnem primeru ni pripeljal do zatrjevane neizvršljivosti izpodbijane odločbe, niti pravne ne dejanske, saj je v vseh treh primerih odločitev tožene stranke negativna, oziroma sprejete odločitve niso takšne, ki bi se izvrševale. Tudi ni podan ničnostni razlog iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj zatrjevanega maščevanja rektorja tožene stranke nad prvotožnikom ni mogoče šteti kot nedovoljeno dejanje v smislu določb citiranega predpisa. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na krš itev pravil postopka od 1. do 11. člena ZUP in 4. točke 25. člena ZUP ter kršitve ZUP, ker tožniku ni bila dana možnost, da se na ustni obravnavi izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so vplivale na rektorjevo presojo o njegovi sposobnosti za opravljanje funkcije dekana. Postopek kandidiranja in imenovanja dekana članice univerze je urejen v 331. do 334. členih Statuta, ZUP pa se uporablja le subsidiarno, zato se v tem statutarno urejenem postopku imenovanja ne uporabljajo določbe ZUP. Sodišče ni sledilo predlogu, da zasliši stranke in G., ker je presodilo, da takšna zaslišanja v ničemer ne bi mogla vplivati na odločitev v obravnavani zadevi; za odločitev v tej zadevi so relevantna le pravna vprašanja glede zakonitosti postopka izbire kandidata in glede pristojnosti oziroma pooblastil posameznih organov v tem postopku. Sodišče prve stopnje zavrača uveljavljene tožbene ugovore o kršitvah tožnikovih ustavnih pravic. Tožnik se pavšalno sklicuje na kršitev določb 14., 21., 22., 43. in 44. člena Ustave RS, ki jih z ničemer ne izkazuje. S tem, ko tožnik ni bil imenovan za dekana, ne gre za poseg v kakšno njegovo ustavno pravico, saj mu Ustava RS takšnega jamstva ne daje. Prav tako ne predstavlja posega v ustavno pravico enakosti pred zakonom in v ustavno pravico enakega varstva pravic dejstvo, da so bili vsi dosedanji predlagani kandidati za dekana tudi imenovani.

Iz pritožbe (uvoda) zoper izpodbijano sodbo in sklep izhaja, da je odvetnik G.G. vložil pritožbo v imenu prvotožnika in drugotožeče stranke, v obrazložitvi pritožbe pa navaja (2. odstavek), da zoper sodbo in sklep v točki 2 in 3 izreka, vlaga pritožbo prvotožnik in sicer iz pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da iz izpodbijane sodne odločbe ni razvidno, katera odločitev sodišča se nanaša na sodbo in katera na sklep, tako da je izrek nerazumljiv, kar je bistvena kršitev postopka. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi sodbe, saj sodišče drugotožečo stranko v izreku poimenuje fakulteta v ..., v obrazložitvi pa navaja, da je drugotožeča stranka Univerza ... fakulteta. Meni, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbo drugotožeče stranke zavrglo. V času vložitve tožbe je bil prodekan drugotožeče stranke prvotožnik in je bil kot tak v tem času njen edini zakoniti zastopnik. Sodišče se je napačno postavilo na stališče tožene stranke, da je bil takrat zakoniti zastopnik drugotožeče stranke v.d. dekana C.C. in kot tak edini pristojen pooblastiti odvetnika za vložitev tožbe, saj obstoječi pravni predpisi funkcije v.d. dekana ne predvidevajo. Zato gre za nezakonit sklep registrskega sodišča, saj sam vpis v sodni register, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, še ne pomeni obstoja pooblastilnih razmerij C.C. Sodišče se tudi ni opredelilo do vseh navedb, ki se nanašajo na odločitev v 3. točki izreka sodbe in sklepa in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožba je bila zelo obsežna (30 strani) medtem ko ima sodna odločba 9 strani. Pri tako obsežni tožbi je dejstvo, da se sodišče ni opredelilo do večine tožbenih navedb. Ponovi tožbeno navedbo, da so mu bile kršene ustavne pravice (14. in 22. člen Ustave RS). Prvostopno sodišče bi moralo odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da rektorjeve pristojnosti ni mogoče zožiti na njegovo dolžnost, da imenuje kandidata, ki ga je predlagal senat članice kot upravičen predlagatelj. Sklep sodišča, da je mogoče razlagati rektorjeve pristojnosti za imenovanje dekana v smislu rektorjeve diskrecijske pravice do ugotavljanja izpolnjevanja formalnih pogojev in presoje izpolnjevanja pogojev glede ustreznosti kandidata, nima opore v ZVis in Statutu. Za transparentno predstavitev, kakšen je potek postopka pred imenovanjem kandidata s strani rektorja, izpostavlja 331., 332. in 333. člen Statuta ter 19. in 20. člena ZVis. Zlasti izpostavlja določbo 3. odstavka 334. člena Statuta, po kateri lahko rektor zavrne predlagano imenovanje in ponovi razpis v primeru, da senat članice ni predlagal rektorju za imenovanje kandidata za dekana, ki je dobil največ glasov na volitvah v akademskem zboru članice. Po njegovem mnenju je lahko pristojnost presojanja znanja, strokovnosti, razgledanosti in izkušenj le v domeni pristojnih organov članice univerze (akademskega zbora in nato senata članice). Meni, da je imenovanje predlaganega kandidata s strani rektorja zgolj formalno. Zato rektor ni imel ne dejanske ne pravne podlage, da je imenovanje zavrnil. Tožnik je prejel absolutno večino na volitvah v akademskem zboru in v senatu, zato rektor ne more zavrniti njegovega predlaganega imenovanja. Ponovi tožbene navedbe glede zakonitosti sestave senata članice. Nepravilnosti, ki so mu očitane v odločbi, ni zakrivil, zato so neutemeljene navedbe, ki naj bi izkazovale njegovo neprimernost za dekana. Meni, da je treba razloge iz 299. člena Statuta presojati v okviru funkcije in izvrševanja pristojnosti funkcije, v kateri jih je funkcionar zakrivil. On pa še ni bil dekan in jih kot dekan ni mogel zakriviti. Rektor pogojev iz 229. člena Statuta ni smel ugotavljati na način, kot je to storil in bi mu moral dati možnost, da se o tem izjasni. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na ničnost odločbe tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev pritožnikovih stroškov tega pritožbenega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila v 15. dneh, pod izvršbo.

Odgovor na pritožbo je za toženo stranko in drugotožečo stranko (Fakulteto) dne 10.6.2004 vložila pooblaščena odvetnica M.M., dne 11.6.2004 pa za toženo stranko še pooblaščenec odvetnik R.V. Odvetnica M.M. v odgovoru na tožbo navaja, da je pooblaščenec prvotožnika, ne da bi pridobil pooblastilo drugotožeče stranke (Fakultete), pritožbo vložil tudi v imenu drugotožeče stranke. V času vložitve pritožbe navedeni pooblastitelj ni imel in tudi sedaj nima statusa prodekana pri Univerzi ... Fakulteti.... Zato Univerza ... Fakulteta... po svoji pooblaščenki predlaga, da pritožbeno sodišče zavrže pritožbo Univerze ... Fakulteta ... zoper izpodbijano sodbo in sklep prvostopnega sodišča. V nadaljevanju v celoti prereka vse pritožbene navedbe prvotožeče stranke ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo prvotožnika stranke kot neutemeljeno zavrne, pritožbo Univerze, ki je ni vložila pristojna oseba, oziroma oseba, ki bi se lahko izkazala z veljavnim pooblastilom univerze, pa kot nedovoljeno zavrže. V odgovoru na tožbo, ki jo je dne 11.6.2004 vložil pooblaščeni odvetnik R.V., tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe, prereka pritožbene navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka sklepa Pritožba tožnika A.A. ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je bilo v obravnavanem primeru zmotno uporabljeno materialno pravo. Postopek imenovanja dekana članice univerze je urejen v Statutu, na katerega se je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi pravilno oprlo. V skladu z 331. členom Statuta dekana članice univerze imenuje rektor univerze na predlog senata članice univerze. Kandidata za dekana izbere akademski zbor članice in ga predlaga senatu (334. člen Statuta). Katere pogoje mora izpolnjevati kandidat za dekana, je prvostopno sodišče pravilno povzelo iz določb Statuta. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da ob upoštevanju odgovornosti rektorja za delo in poslovanje univerze kot avtonomnega pravnega subjekta, njegove pravice do izbire kandidata v okviru zakonsko in statutarno predpisanih postopkov, ni mogoče razumeti tako, da mora imenovati za dekana tistega kandidata, katerega je predlagal senat članice univerze, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Po presoji pritožbenega sodišča pojem "imenovanje", ki je uporabljen v določbi 331. člena Statuta, pomeni odločitev o predlogu, ta pa po presoji pritožbenega sodišča zajema izbiro predlaganega kandidata. To pa pomeni, da je odločitev o predlogu lahko tudi neizbira predlaganega kandidata, pri čemer pa je po presoji pritožbenega sodišča rektor na predlog senata članice vezan toliko, da ne more imenovati kandidata, ki ga senat članice ni predlagal, predlog članice pa lahko zavrne in predlaganega kandidata ne imenuje. Zato pritožbeno sodišče kot napačno zavrača razlogovanje pritožbe, da mora rektor imenovati za dekana kandidata, ki ga predlaga senat članice. Napačno je tudi opiranje pritožbe na določbo 3. odstavka 334. člena Statuta. Navedeno določbo Statuta je treba razlagati skladno z njenim namenom. Gre namreč za specialno določbo, ki se nanaša izključno na upoštevanje rezultata volitev akademskega zbora članice pri odločanju senata članice o kandidatu za dekana. Ni pa mogoče te določbe interpretirati tako, da rektor mora imenovati predlaganega kandidata za dekana. Upoštevaje navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da rektor ni dolžan imenovati kandidata, ki ga je predlagal senat članice, za dekana članice univerze, ni pa stvar sodne presoje ocena pristojnih organov o kandidatovi primernosti oziroma njegovi neprimernosti za imenovanje v funkcijo dekana.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker v izreku sodbe in sklepa ni nedvoumno navedeno, o katerem delu zahtevka je odločeno s sodbo in v katerem s sklepom. Določila ZUS določajo, kdaj sodišče odloča s sodbo in kdaj s sklepom. Zato po presoji pritožbenega sodišča posebna obrazložitev, ali je v obravnavanem primeru sodišče odločalo s sodbo ali s sklepom, ni potrebna.

Pritožnik je v pritožbi prvostopnemu sodišču očital tudi, da se ni izreklo o vseh njegovih navedbah pri čemer se je skliceval na dejstvo, da je bila tožba napisana na 30-tih straneh, sodba pa na 9-tih. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso pravno relevantne, niti ni dolžno opredeljevati. V obravnavani zadevi pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče presodilo vse tožbene ugovore, ki so pravno relevantni za odločitev o sporni zadevi.

Prvostopno sodišče je obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem stranke in priče. S tem, ko ni opravilo glavne obravnave, prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Določbo 2. odstavka 50. člena ZUS je res mogoče razumeti tudi tako, da bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo vedno, kadar so jo stranke zahtevale. Vendar pa je zaradi morebitne kršitve, ki jo stori sodišče s tem, da v takšnem primeru glavne obravnave ni opravilo, mogoče sodbo izpodbijati le v primeru, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). V obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem na glavni obravnavi, ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Za odločitev v obravnavani zadevi so bila namreč, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, pravno relevantna le pravna vprašanja, ki se nanašajo na izbiro kandidata in vprašanja v zvezi s pristojnostjo rektorja v postopku imenovanja dekana članice univerze.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal že v tožbi in jih je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tak razlog lahko stranka v pritožbi v upravnem sporu uveljavlja le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS), to pa v obravnavanem primeru ni bilo.

Predlogu pritožbe, da opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, ker niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi namreč pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožnika zoper izpodbijano sodbo (3. točko izreka sodbe in sklepa) na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka Pritožba Univerze ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, ki se primerno uporablja za vprašanja ji niso urejena s tem zakonom, pritožbo Univerze (drugotožeče stranke) zavrglo kot nedovoljeno, ker za osebo, ki nastopa kot njen pooblaščenec, ni izkazano pooblastilo zakonitega zastopnika Univerze za vložitev pritožbe.

K 3. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi v primeru, kadar sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi v tem primeru, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.