Jedro

Glede na navedbe tožene stranke (da je bila izvajalka in kot takšna zavezana sama odvesti in plačati DDV) je tožeča stranka s tem, ko je namesto nje plačala DDV, plačala obveznost, ki bi jo bila po zakonu dolžna izpolniti tožena stranka. Tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico od njega zahtevati povračilo. Sporazum, ki ureja način poplačila takšne obveznosti, tako nikakor ni ničen.

Prenos terjatve v izterjavo pomeni, da se na prejemnika terjatve prenese upravičenje, da v svojem imenu izterja terjatev za prejšnjega upnika. Slednjemu (torej prejšnjemu upniku) terjatev, kot premoženjska pravica, še pripada in jo lahko tudi sam izterja. Aktivna legitimacija tožnika je tako podana, ne glede na posebne določbe, ki veljajo v stečajnih postopkih.

Tudi pri odmeri pravdnih stroškov je treba upoštevati doseženi uspeh pravdnih strank, izhajajoč iz modificiranega tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči povrniti 2.346,42 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu, potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi umika tožbe za 16.089,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 55.261,02 EUR v tem delu postopek ustavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo znesek 53.910,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (na razveljavitev Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 5.608,43 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II., III. in IV. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke o ničnosti Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij in o poravnavi obveznosti (v nadaljevanju sporazum – priloga A2 in B2). Sodišče prve stopnje je zapisalo, da citiran sporazum ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu, niti moralnim načelom in posledično ni ničen. Ker je takšna obrazložitev res nekoliko skopa, višje sodišče dodaja, da sporazum ne nasprotuje niti določbam Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi. V obravnavanem postopku ni sporno, da je tožeča stranka državi plačala celoten davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) iz gradbene pogodbe št. 630-34/2010 in Pogodbe o dobavi tehnološke opreme za stavbi G. 1 in G. 2 „zrcaljenje podob – oživljanje zven preteklosti“ (tožena stranka takšnih trditev v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Pritožbene navedbe, da tožnica plačila ni izkazala, so tako neutemeljene, saj skladno z 2. odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati). Glede na navedbe tožene stranke (da je bila izvajalka in kot takšna zavezana sama odvesti in plačati DDV) je tožeča stranka s tem, ko je namesto nje plačala DDV, plačala obveznost, ki bi jo bila po zakonu dolžna izpolniti tožena stranka. Skladno z določbo 197. člena OZ ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico od njega zahtevati povračilo. Prej citiran sporazum, ki ureja način poplačila takšne obveznosti, tako nikakor ni ničen. Prav tako sporazum ni ničen v primeru, da je tožena stranka nastopala kot podizvajalka. Vprašanje, ali je nastopala v vlogi izvajalca ali podizvajalca tako ni relevantno (v kolikor bi bila izvajalec bi sporazum imel pravno podlago v določbi 197. člena OZ, v kolikor bi bila podizvajalec pa ni sporno, da bi bila DDV dolžna plačati tožeča stranka in bi ji zato tožena morala izplačati znesek, ki ga je iz tega naslova prejela od investitorja).

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih ravnati z ustrezno stopnjo skrbnosti. Zakoniti zastopniki gospodarskih družb morajo tako ravnati s posebno visoko stopnjo skrbnosti, to je s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ). To je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej, glede na vse relevantne okoliščine. Iz navedb, da je zakoniti zastopnik tožene stranke ob podpisu Sporazuma zaupal svojim sodelavcem in podatkom v poslovnih knjigah, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi slednji ravnal kot dober strokovnjak (četudi bi takšno ravnanje ustrezalo skrbnosti dobrega gospodarja, kot zatrjuje pritožba, to ne bi pomenilo, da je ravnal dovolj skrbno). Toženec je ravnal premalo skrbno (sporazum je podpisal, ne da bi pred tem pridobil vse potrebne podatke) (1). Ker lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe le, če je pri njeni sklenitvi ravnala s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu od nje zahteva (2. odstavek 46. člena OZ) (2), je sodišče prve stopnje zahtevek tožene stranke na razveljavitev pogodbe pravilno zavrnilo.

7. Nadalje pa je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da ugovor, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke, saj ta ni več upnica vtoževane terjatve (slednja je bila prenesena na družbo E. d. o. o.), ni relevanten in se do njega (podrobneje) ni opredelilo. Takšna kršitev ne predstavlja kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot izhaja iz pritožbe, temveč kršitev pravice do izjave (torej 8. točke iste določbe). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da lahko kršitev odpravi samo (1. odstavek 354. člena ZPP), saj dejansko stanje v zvezi s tem med pravdnima strankama ni sporno. Sporna je zgolj pravilna uporaba materialnega prava. Tako ni sporno, da je bilo s sklepoma o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu (opr. št. 0088 Ig 5/2013 z dne 18. 3. 2013 in 0072 Ig 11/2013 z dne 22. 3. 2013) odločeno, da se dovoli izvršba z rubežem denarnih terjatev, ki jih ima tožeča stranka do svojih dolžnikov (vključno s terjatvijo, ki jo ima do tožene stranke) in prenosom teh terjatev v izterjavo družbi E. d. o. o. Prav tako ni sporno, da se je nad tožečo stranko dne 24. 6. 2013 začel stečajni postopek in da je družba E. d. o. o. v njem prijavila svojo terjatev in ločitveno pravico, kar je stečajni upravitelj priznal. Sporno je le, ali je tožeča stranka, na podlagi takšnega dejanskega stanja, (še) upravičena zahtevati plačilo vtoževane terjatve.

8. Toženec ves čas postopka trdi, da je zaradi prenosa vtoževane terjatve na tožnikovega upnika (družbo E. d. o. o.), le-ta edini, ki je upravičen zahtevati njeno plačilo. Takšno naziranje je napačno. Na podlagi prej citiranih sklepov o izvršbi je bil namreč dovoljen rubež tožnikove terjatve do toženca in njen prenos v izterjavo. Prenos terjatve v izterjavo pomeni, da se na prejemnika terjatve prenese upravičenje, da v svojem imenu izterja terjatev za prejšnjega upnika. Slednjemu (torej prejšnjemu upniku) terjatev, kot premoženjska pravica, še pripada in jo lahko tudi sam izterja (3). Aktivna legitimacija tožnika je tako podana, ne glede na posebne določbe, ki veljajo v stečajnih postopkih (4). Do ostalih navedb v zvezi s tem se zato tudi pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

9. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odmero pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje pri izračunu ni upoštevalo, da je tožeča stranka hkrati z umikom tožbe tudi razširila tožbeni zahtevek. Prvi odstavek 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) določa, da se vrednost predmeta za odmero odvetniške nagrade, če se te odmerjajo po vrednosti, ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse. Tretji odstavek 32. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določa, da se vzame kot vrednost za plačilo takse povečana vrednost predmeta, če se ta spremeni zaradi razširitve tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je potrebno tudi pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati doseženi uspeh pravdnih strank, izhajajoč iz modificiranega tožbenega zahtevka. Po razširitvi tožbe je tako tožeča stranka zahtevala plačilo 113.171,36 EUR. Hkrati je delno umaknila tožbo za znesek 59.261,02 EUR. Iz njenih navedb ne izhaja, da bi tožbo umaknila takoj po tem, ko je tožena stranka omenjeni znesek plačala (iz navedb tožene stranke, ki jih tožnica ni prerekala, pa je razvidno, da je bil vsaj del tega zneska poravnan že v letu 2012, torej še pred vložitvijo tožbe). Skladno z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP mora zato toženi stranki v tem delu povrniti pravdne stroške. Glede na navedeno, znaša uspeh tožeče stranke v postopku s tožbo 48% (od skupno zahtevanih 113.171,36 EUR ji je bilo prisojenih 53.910,34 EUR), uspeh tožene stranke pa 52%. Tožeča stranka mora tako toženi povrniti 52% pravdnih stroškov nastalih v postopku po tožbi, tožena pa tožeči 48% pravdnih stroškov nastalih v postopku po tožbi in 100% stroškov nastalih v postopku po nasprotni tožbi.

10. Stroški tožeče stranke po tožbi znašajo 3.741,75 EUR (kar izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe). Od tega ji mora tožena stranka povrniti 48%, torej 1.796,04 EUR. Poleg tega ji mora povrniti 2.424,75 EUR stroškov nastalih v postopku z nasprotno tožbo. Skupaj mora tako tožena stranka tožeči povrniti 4.220,79 EUR pravdnih stroškov.

11. Toženi stranki mora tožeča povrniti 52% stroškov, nastalih v postopku s tožbo. Višje sodišče ji je skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje ZOdv-T in ZST-1, priznalo 3.604,56 EUR pravdnih stroškov (1.023,10 EUR nagrade za postopek, 883,20 EUR nagrade za narok, oboje z 20% DDV ter sodno takso v višini 1.317,00 EUR). Tožeča stranka ji mora tako povrniti 1.874,37 EUR pravdnih stroškov.

12. Po izvedenem pobotanju je tožena stranka tožeči dolžna povrniti še 2.346,42 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji.

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela zgolj v minimalnem delu (glede pravdnih stroškov). Skladno z določbo 3. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP mora zato sama kriti svoje pritožbene stroške.

(1) Da bi tožena stranka ob ustrezni skrbnosti lahko ugotovila, da naj tožeči stranki ne bi dolgovala vtoževane vsote in posledično sporazuma ne bi sklenila, izhaja že iz njenih navedb, da je do takšne ugotovitve prišla kasneje, ob podrobnejši proučitvi primera in rekonstrukciji dogodkov (l. št. 26). V kolikor je torej tožena stranka do takšnih zaključkov lahko prišla po vložitvi tožbe, je potrebno zaključiti, da bi, če bi ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, do njih lahko prišla (in bi tudi morala priti) že ob sklepanju Sporazuma.

(2) Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 117/2007. (3) Tako tudi VS RS v sodbi III Ips 59/2001. (4) Poleg tega sta bila omenjena sklepa o izvršbi izdana po začetku tega pravdnega postopka. Skladno z določbo 1. odstavka 190. člena ZPP dejstvo, da tožeča stranka med postopkom odtuji stvar o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Aktivna legitimacija tožeče stranke je tako podana tudi iz tega razloga.