Jedro

Zahtevo za odkup stanovanja po novelirani določbi 5. odst. 125. čl. SZ je bilo potrebno vložiti v roku štirih mesecev od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah SZ (Ur.l. RS št. 21/94), torej od 7.5.1994 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna v roku 15-tih dni prodati tožniku dvosobno stanovanje v stanovanjski stavbi v ulici Š., pri čemer je vrednost stanovanja 2,031.524,00 SIT, ob pogojih Stanovanjskega zakona in sicer ob takojšnjem plačilu kupnine v enkratnem znesku, za kar se mu prizna 60 % popust, tako da znaša pogodbena cena za stanovanje 831.570,00 SIT. Prav tako je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožniku omogočiti odkup nadomestnega stanovanja (1. in 2. točka izreka). Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku, da je prvotožena stranka dolžna s tožnikom skleniti najemno pogodbo za navedeno stanovanje za nedoločen čas po neprofitni najemnini. Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da v celoti ugodi primarnemu (oz. podrejenemu) tožbenemu zahtevku ter toženo stranko obveže na prodajo predmetnega ali nadomestnega stanovanja in na plačilo vseh stroškov pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe dalje do plačila. V obrazložitvi svoje pritožbe pa tožeča stranka med drugim navaja, da ima tožnik pravico do odkupa predmetnega (ali nadomestnega) stanovanja na podlagi določb 117., 119. in 123. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) oziroma določb 129. čl. istega zakona. V postopku na prvi stopnji je bilo nedvomno ugotovljeno, da gre za stanovanje v smislu določb 2. čl. SZ. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je tožnik že leta 1974 na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih pridobil stanovanjsko pravico na predmetnem stanovanju. To dejstvo ni niti sporno med pravdnima strankama. Sporno je le to, ali gre za hišniško ali morebiti za službeno stanovanje. Tudi če bi se v novem postopku ugotovilo, da gre za hišniško stanovanje, za tožnika ne veljajo roki iz 125. čl. SZ (ta sprememba je sprejeta skoraj dve leti po uveljavitvi SZ in velja le za imetnike stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih v denacionaliziranih stanovanjskih hišah. Ker hiša, v kateri se nahaja to stanovanje, ni denacionalizirana, ni niti dovoljeno uporabiti določila 5. odst. 125. čl. SZ, na to civlnopravno razmerje. Edino je pravilno, da se uporabijo določila 117. čl. v zvezi z določbami 123. čl. SZ (splošna pravila o odkupu stanovanj prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice). Ker tožena stranka očitno noče prodati predmetnega stanovanja, sklicujoč se na dejstvo, da gre za stanovanje, ki je dodeljeno tožniku v zvezi z opravljanjem njegove službene dolžnosti v podjetju, je dolžna prodati stanovanje na podlagi določb 129. čl. SZ, kar je vsebovano v prvem podrejenem tožbenem zahtevku. Zato odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka ne more biti materialnopravno sprejemljiva. Odločitev prvostopenjskega sodišča tudi glede stroškov pravdnega postopka ni sprejemljiva. Pooblaščenec tožnika je specificiral stroškovnik povsem v soglasju z določbami Odvetniške tarife, zaradi česar bi sodišče moralo obvezati toženo stranko na povrnitev vseh stroškov, ki jih je imel tožnik v tej pravdi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku/77 (v nadaljevanju ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne procesne kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Nadaljnji preizkus izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je v zadostni meri raziskalo vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno uporabo materialnega prava v tej pravdni zadevi. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Tako se je pokazalo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, ki jih uveljavlja pritožba. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja dne 10.10.1994. Rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja po 123. čl. SZ pa je bil le dve leti po uveljavitvi zakona, torej je pretekel že 19.10.1993, to pa seveda pomeni, da je ta rok potekel pred vložitvijo tožnikove zahteve za odkup stanovanja. Edina možnost za uspešno uveljavitev tožnikove zahteve za odkup stanovanja je zato predstavljala novela 125. čl. SZ (Ur.l. RS št. 21/94), spremembe in dopolnitve SZ, med drugim tudi 125. čl. SZ, pa po tem zakonu veljajo od 7.5.1994 dalje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom in pravnim mnenjem prvostopenjskega sodišča, da je moral prejšnji imetnik stanovanjske pravice, za kar sodišče prve stopnje šteje tudi tožnika, v skladu z novelirano določbo 5. odst. 125. čl. SZ zahtevati odkup stanovanja v roku štirih mesecev od uveljavitve tega zakona. Tožnik pa je zahteval od prve toženke odkup spornega stanovanja šele 10.10.1994, kot izhaja iz predložene zahteve njegovega pooblaščenca. Očitno je torej, da je bila njegova zahteva prepozna, saj jo je vložil po izteku prej navedenega 4-mesečnega roka, ki je potekel 8.9.1994. S potekom tega roka pa je tožnik izgubil pravico do odkupa tako spornega kot tudi nadomestnega stanovanja, zato je njegov primarni in prvi podrejeni zahtevek sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo. S tako odločitvijo prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša in k razlogom sodišča prve stopnje za to odločitev nima ničesar dodati. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tudi o pravdnih stroških odločilo povsem pravilno in v skladu z določbo 2. odst. 154. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP. Tožnik v pravdi proti prvi toženki ni v celoti uspel, uspel je namreč le z enim od treh tožbenih zahtevkov. Tožena stranka mu zato dolguje le povračilo sorazmernega dela njegovih potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah s taksno tarifo na 142.188,00 SIT, njihova podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz odmere teh stroškov na stroškovniku. Glede na delni uspeh mora prva tožena stranka tožniku povrniti 1/3 njegovih stroškov, torej 47.630,00 SIT. Taka odločitev sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo 368. čl. ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene take kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v pritožbi zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega po načelu uspeha v pravdi, ki velja tudi v pritožbenem postopku, po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP nima pravice. Odločitev pritožbenega sodiščač o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke.