Jedro

Pravilno je materialnopravno izhodišče, da odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo negmotne škode v skupnem znesku 1.300,00 EUR s pripadki, ki je tožniku nastala zaradi neutemeljenega posega v prostost, čast in dobro ime ter zaradi prestanega strahu.

2. Sodbo izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti za znesek 4.500,00 EUR. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni dovolj upoštevalo hudih kršitev osebnostnih pravic ter hudega strahu, ki je močno in za dalj časa porušil tožnikovo ravnovesje. Psihične posledice trpi še danes. Pritožnik je bil pri svojih sokrajanih zaradi ravnanja policistov ožigosan kot največji delikvent. 3. Tožena stranka izpodbija sodbo po temelju in višini. V obrazložitvi uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič policistov A. A. in B. B. Tožena stranka je ugovarjala tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, kot izhaja iz kazenskih sodb, saj le-te ne odraža resničnosti. Zato bi moralo sodišče objektivno ugotoviti dejansko stanje konkretnega škodnega dogodka, ne pa zgolj povzeti dejanskega stanja kot sledi iz kazenskih sodb. Ko je sodišče odločalo o višini odškodnine, je zmotno uporabilo določila materialnega prava. Tožnik je bil pridržan le 3 ure, pri tem niso bila uporabljena prisilna sredstva za vezanje oziroma vklepanje, po dogodku tudi ni potreboval strokovne pomoči psihologa niti ni jemal antidepresivov ali kakšnih drugih zdravil. Ker o dogodku tudi niso poročali mediji, dogodek ni vplival na iskanje zaposlitve niti na njegovo družinsko oziroma družabno življenje. Zaslišanja sokrajanov, ki bi slednje lahko potrdili, pritožnik ni predlagal. Zato je dosojena odškodnina v znesku 1.300,00 EUR previsoka. Pri tem se sklicuje na odškodnino, ki jo je določilo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. I P 2373/2011, kjer je bila za 24-urni pripor določena odškodnina v znesku 150,00 EUR. Ker je do škodnega dogodka prišlo 7. 2. 2006, tožnik pa je tožbo vložil 26. 7. 2013, po preteku 3-letnega roka iz 352. člena OZ je tožbeni zahtevek zastaral. Zato ni moglo priti do pretrganja zastaranja. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče je brez ustrezne podlage ugotavljalo uspeh tožeče stranke po temelju in po višini. Odločitev sodišča tudi ni obrazložena in je ni mogoče preveriti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V zvezi z odškodnino zaradi okrnitve svobode posega v čast in dobro ime in prestanega strahu na podlagi kazenske obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. K 38346/2010 z dne 11. 4. 2011, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je šlo za poseg države, ki je bil izveden v nasprotju z 19. členom Ustave RS. Tožniku je bila odvzeta svoboda v nasprotju s postopkom, ki ga za to določa zakon, policista sta bila zaradi ravnanja tudi pravnomočno obsojena, saj sta kot uradni osebi s kršitvijo predpisov očitno nevestno ravnala v službi, čeprav bi morala in mogla predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Dejanje sta storila tako, da sta po obvestilu Operativno komunikacijskega centra iz Celja in obvestilu pomočniku komandirja PP iz Šmarja pri Jelšah, naj ustavita srebrno Laguno reg. št. 000, ki naj bi jo vozil voznik, ki je unovčil ponarejen bankovec, kontrolo prometa ustavila voznika osebnega avtomobila Seat Cordoba reg. št. ..., ki ga je vozil tožnik C. C., njegov sopotnik pa je bil D. D. Policista sta opravila postopek zaradi prometnega prekrška in odredila, da morata voznik in sopotnik z njima na mejno postajo. Tožnik je bil prisilno odveden in odrejeno mu je bilo, da v garderobi čaka na prihod kriminalistov. Pri tožniku so bile hujše kršene pravice, ker je imel omejeno svobodo približno 3 ure, policist mu ni navedel razloga, zaradi katerega je vabljen na PP, pogojev za prisilno privedbo ni bilo, ker niso bili podani razlogi, navedeni v tretjem odstavku 148. člena ZKP in 42. členu Zakona o policiji, prav tako mu ni bila dana možnost, da se na ustno vabilo sam odzove.

6. Na izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku je vezano tudi sodišče v pravdnem postopku, tožena stranka pa bi lahko uveljavljala sokrivdo oškodovanca, če bi za to postavila ustrezne trditve. Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku, kljub pravnomočni kazenski obsodilni sodbi, vztraja, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker policistov, ki sta vodila postopek s tožnikom, ni zaslišalo, in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Ker bi se tožena stranka lahko delno razbremenila odškodninske odgovornosti samo v primeru, če bi dokazala sokrivdo oškodovanca, ki je niti ni zatrjevala, daje pravnomočna obsodilna kazenska sodba zoper policista, ki sta proti tožniku vodila postopek, podlago za zaključek, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine po temelju utemeljen in se tožena stranka svoje odgovornosti v nobenem primeru ne bi mogla razbremeniti. Zato z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem policistov, ki sta vodila postopek, ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kar se zavzema tožena stranka.

7. Pravilno je tudi materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode. Sam izid kazenskega postopka na to ne vpliva. Med trajanjem kazenskega pregona lahko oškodovanec kadarkoli vloži odškodninsko tožbo, tudi če bi že potekel rok iz 352. člena OZ (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012). Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima namreč za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Ker je bilo kaznivo dejanje storjeno 7. 2. 2006, obtožni predlog pa je bil vložen 19. 4. 2007, je bil 3-letni zastaralni rok prekinjen Kazenski postopek je bil pravnomočno končan 25. 10. 2011, zato je zastaralni rok začel teči ponovno in je tožba, ki je bila vložena 26. 7. 2013, vložena znotraj 3-letnega zastaralnega roka in zato pravočasna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

8. V zvezi z višino odškodnine je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje. Tožniku je bila odvzeta svoboda v nasprotju s postopkom, poseženo je bilo v njegovo čast in dobro ime. Med postopkom je trpel tudi strah in je zaradi tega tožnik po določilu 26. člena Ustave RS in po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika upravičen do denarne odškodnine, ki se v sodni praksi praviloma določa kot enotna oblika škode, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Sodišče je v obrazložitvi sodbe v delu, ki se nanaša na obrazložitev višine zahtevka podrobno opisalo okoliščine, ki so bile podlaga za odmero odškodnine v višini 1.300,00 EUR. Temu pritožbeno sodišče dodaja, da je tako dosojena odškodnina pravična. Sodišče je v zadostni meri upoštevalo, da je pritožnik zaradi ravnanja policistov, ki mu niso pojasnili kaj se pravzaprav dogaja in zakaj ga obravnavajo, bil preplašen, ker so ga obravnavali, kot da bi bil storilec kaznivega dejanja. Ko so se mimo vozili domačini, so upočasnili vožnjo in spremljali kaj se dogaja. Takrat mu je bilo zelo nerodno. Ko je šel v družbo, je imel slab občutek, ker je vedel, da se pogovarjajo o dogodku. Sodišče je v obrazložitvi višine tožbenega zahtevka podrobno opisalo okoliščine, ki so bile podlaga za višino odškodnine. Na podlagi splošnih življenjskih izkušenj pa je tudi verjeti pritožniku, da se ob pogledu na policiste še vedno počuti neprijetno. V primerjavi s primerom iz sodne prakse, na katerega se sklicuje tožena stranka, ki ga je obravnavalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. I P 2373/2011, je potrebno ugotoviti, da je pojem subjektivne in objektivne časti pri človeku, ki po telefonu pokliče predsednico sodišča na način, da to sodno osebje zazna kot grožnjo, vendarle vrednotiti drugače kot pri tožniku, ki mu česa podobnega ni mogoče očitati, zato je pravilna presoja sodišča, da je v konkretnem primeru glede na konkretne okoliščine primera in konkretne individualne osebne lastnosti oškodovanca prisoja odškodnine v višini 1.300,00 EUR primerna. Odškodnina v višini dveh povprečnih plač je bila odmerjena tudi za primer, ki se nahaja v zbirki sodnih odločb Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Alenka Berger Škrk), pod št. XIX/45. Ker tožnik ni potreboval zdravniške pomoči zaradi dogodka, ni dokazal, da je bilo dalj časa porušeno njegovo življenjsko ravnovesje, zato do višje odškodnine ni upravičen.

9. Specifikacija priznanih stroškov postopka za obe pravdni stranki je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Po ustaljeni sodni praksi sodišče uspeh v odškodninskih pravdah določa na podlagi uspeha po temelju in na podlagi uspeha po višini, kar je storilo tudi v konkretnem primeru.

10. Pritožbi obeh pravdnih strank se tako pokažeta kot neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obeh pravdnih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.