Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker tožnica v upravnem postopku ni izkazala neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom in njeno boleznijo, do katere je prišlo med vojno (1941-1945).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo, splošne zadeve in družbene dejavnosti občine je z odločbo z dne 26.3.1992 ugodil tožničinemu zahtevku za priznanje statusa civilnega invalida vojne s tem, da je tožnici priznal ta status, in sicer VII. skupine s 50 % invalidnostjo. Navedeni prvostopni organ je tudi odločil, da gre tožnici od 1.5.1991 dalje civilna invalidnina v višini 916,50 SIT mesečno.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reviziji navedene prvostopne odločbe odpravila prvostopno odločbo in odločila, da tožnici ne gre status civilnega invalida vojne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 2. in 4. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 16/85, 11/88, 5/90 in Uradni list RS, št. 38/90 - preč. bes. in 47/90 - ZCIV) ter 2. odstavka 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka po proučitvi dokumentacije v upravnih spisih ugotavlja, da je bil tožnici status civilne žrtve vojne priznan v nasprotju z materialnim predpisom, to je zakonom o civilnih invalidih vojne. Glede na določbe zakona o civilnih invalidih vojne je po mnenju tožene stranke status civilne žrtve vojne mogoče priznati le tisti nevojaški osebi, ki je telesno okvaro, za katero je ugotovljena najmanj 40 % invalidnost, utrpela v času vojne kot časovnem okviru, in to zaradi vojnega dogodka, torej konkretnega krajevno in časovno opredeljenega dogajanja, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni (streljanje, bombandiranje, požiganje in podobno). Po mnenju tožene stranke vojna in vojne razmere sicer same po sebi predpostavljajo slabše življenjske, socialne in zdravstvene razmere ogroženega prebivalstva, vendar vojne in vojnih razmer na splošno ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu 2. člena navedenega zakona. Po mnenju tožene stranke je mogoče po proučitvi dokumentacije v upravnih spisih, ki je pridobljena že v prvotnem postopku, in dokumentacije, ki je bila pridobljena v dopolnitvi postopka, zaključiti, da je tožnica zbolela med vojno za hudim vnetjem oči in da so trajne zdravstvene posledice pri tožnici povezane z nepravočasnim in onemogočenim zdravljenjem med vojno, vendar pa ni mogoče šteti, da bi bila invalidnost pri tožnici v vzročni zvezi ali posledica konkretnega vojnega dogodka, kar je pogoj za priznanje statusa civilnega invalida vojne - civilne žrtve vojne po navedenem zakonu. Ker je po mnenju tožene stranke prvostopni organ svojo odločitev o priznanju statusa civilnega invalida vojne oprl na napačno in zmotno uporabljen materialni predpis, je tožena stranka prvostopno odločbo ob reviziji odpravila in odločila, da tožnici ne gre status civilnega invalida vojne.

Tožnica v tožbi navaja, da je razlaga tožene stranke v izpodbijani odločbi možna, če gre za telesno ali psihično poškodbo. V zvezi z okvaro organizma zaradi bolezni pa takšna razlaga ni sprejemljiva. Vojno in vojne razmere na splošno res ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu navedenega zakona, toda ona se sklicuje na povsem "konkretna, krajevno in časovno opredeljena dogajanja". Dejstvo je, da je med vojno ostala brez staršev, torej je postala vojna sirota in je živela pri stari mami. Ta dogodek je bistveno spremenil okoliščine, v katerih je živela in ni mogoče izključiti njihovega vpliva na pojav njene bolezni. Dejstvo je tudi, da so trajne zdravstvene posledice povezane z nepravočasnim in onemogočenim zdravljenjem, kar ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Oba dogodka (izguba staršev in onemogočeno zdravljenje) je po njenem mnenju šteti za konkretna vojna dogodka, ki sta v vzročni zvezi z nastankom in razvojem njene bolezni. Drugačno razlaganje je preozko, enostransko in formalistično. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke in razlogi, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi, so po presoji sodišča pravilni. Tožnica v upravnem postopku ni izkazala neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom in njeno boleznijo, do katere je prišlo med vojno. V tej zvezi je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni mogoče šteti, da bi bila tožničina invalidnost v vzročni zvezi ali posledica konkretnega vojnega dogodka, kar je pogoj za priznanje statusa civilnega invalida vojne po citiranem zakonu o civilnih invalidih vojne. Navedena vzročna zveza ne izhaja niti iz dokumentacije v upravnih spisih, ki je bila pridobljena že v prvotnem postopku, niti ne iz dokumentacije, ki je bila pridobljena v dopolnitvi postopka (zdravniško potrdilo splošne ambulante Zdravstvenega doma z dne 18.12.1991 in navedba v obrazložitvi sklepa Okrajnega sodišča z dne 9.1.1946, da je tožnica na pol slepa). Ta vzročna zveza ne izhaja tudi iz izjav v upravnem postopku zaslišanih prič.

Po presoji sodišča je tudi pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, po katerem vojna in vojne razmere sicer same po sebi predpostavljajo slabše življenjske, socialne in zdravstvene razmere ogroženega prebivalstva, vendar vojne in vojnih razmer na splošno ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu citiranega zakona o civilnih invalidih vojne.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.