Jedro

Ker je bilo v času uveljavitve ZSpo športno društvo vpisano v zemljiški knjigi s pravico uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 1. odstavka 64. člena ZSpo, torej za določitev spornih nepremičnin za športne objekte občinskega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1040/99-16 z dne 24.4.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper Sklep o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini L. z dne 25.3.1999 (Ur. l. RS, št. 22/99). Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 64. člena Zakona o športu (Ur. l. RS, št. 22/98, v nadaljevanju ZSpo) določila športne objekte občinskega pomena v Mestni občini L., med drugim tudi nepremičnine na lokaciji Z., L., vpisane pri vl. št. 2684 k.o. T.p., parc. št. 86/6, 86/7, 86/13, 86/4, 96/2 in 98/5 (točka II, št. 32), ki so predmet obravnave v upravnem sporu. Po določbi točke III. izpodbijanega sklepa, ki je tudi predmet upravnega spora, so oziroma postanejo v njem določeni športni objekti lastnina Mestne občine L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije med upravnim sporom s svojo odločbo št. U-I-210/98 z dne 28.2.2002 (Ur. l. RS, št. 27/2002) ocenilo, da 1. odstavek 64. člena ZSpo, na podlagi katerega je tožena stranka izdala izpodbijani sklep, ni v neskladju z Ustavo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 2684 k.o. T.p., ki je med predloženimi upravnimi spisi, je razvidno, da je na nepremičninah, ki so v zemljiški knjigi vpisane v navedeni vložek, vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist in na ime "Športnega društva T.", to je tožeče stranke. Glede na to, da so bile nepremičnine vl. št. 2684 k.o. T.p. družbena lastnina v uporabi in upravljanju tožeče stranke, ki je športno društvo, so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni v 1. odstavku 64. člena ZSpo navedeni pogoji za določitev predmetnih nepremičnin za športni objekt občinskega pomena. Tožena stranka pa je tudi pravočasno, to je še pred iztekom enoletnega roka, določenega z ZSpo, izpodbijani sklep objavila v Uradnem listu Republike Slovenije. Tožena stranka je v V. točki izpodbijanega sklepa določila, da bo na podlagi 2. odstavka 64. člena ZSpo obravnavala zahtevke društev za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, če bodo ti svoje zahtevke pravočasno priglasili pristojnemu organu tožene stranke. Iz podatkov v upravnih spisih, ki jih je sodišču posredovala tožena stranka, pa je razvidno, da je tožeča stranka zahtevek za pridobitev lastninske pravice po 2. odstavku 64. člena ZSpo pri toženi stranki podala.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v konkretnem primeru iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 2684, k.o. T.p., razvidno, da je narava nepremičnin: poslovna stavba, dvorišče in vrt. Nobena od nepremičnin niti po zemljiškoknjižnem vpisu niti dejansko v naravi ne predstavlja športnega objekta. Poslovna stavba v izmeri 306 m2 je delno stanovanjska, delno pa poslovna. Poslovna stavba v izmeri 556 m2 je bivše skladišče, ki je sedaj porušeno. Tožeča stranka je imetnik pravice uporabe na nepremičninah, ki so vpisane pri vl. št. 2684, k.o. T.p. V teoriji in praksi navedena pravica vsebuje pravico upravljanja, uživanja in rabe ter pravico razpolaganja v z zakonom določenem obsegu. Glede na zemljiškoknjižno stanje ni imela le pravice upravljanja s predmetnimi nepremičninami, pač pa je bila imetnik pravice uporabe, ki zajema tudi pravico razpolaganja. Spornih nepremičnin ni dobila v uporabo in upravljanje od države, pač pa jih je odkupila od družbenega podjetja, kar pomeni, da je z nepremičninami tudi razpolagala in ne le upravljala. Zato izpodbijani sklep tožene stranke presega okvire in pogoje, ki jih za odvzem športnih objektov določa 64. člen ZSpo. Na to je opozorila že v svoji tožbi, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. Država oziroma občina, če jo država za to pooblasti, lahko neodplačno odvzame nekaj, kar je neodplačno dala, ne more pa odvzeti nekaj, kar je bilo odplačno pridobljeno, razen če bi šlo za razlastitev ali morebiti za nacionalizacijo. V vseh teh primerih pa gre imetniku odvzetega premoženja določena odškodnina. V konkretnem primeru je občina odvzela nepremičnine brez kakršnekoli odškodnine, kar najbolj spominja na zaplembo premoženja. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in da se njenemu zahtevku ugodi ter se ji povrnejo pritožbeni stroški.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovorilo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so bili v obravnavani zadevi zakonski pogoji, ki jih določa 1. odstavek 64. člena ZSpo za določitev navedenih nepremičnin, v celoti izpolnjeni, ker nepremičnine, vpisane v vl. št. 2684, k.o. T.p., predstavljajo za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostore. Pravica uporabe na družbeni lastnini v korist tožeče stranke ne zajema poleg pravice upravljanja, uživanja in rabe tudi pravico razpolaganja.

Pravica uporabe na družbeni lastnini ni lastninska pravica niti stvarna niti civilnopravna pravica ter ni temelj za uveljavljanje lastninske pravice na objektu občinskega pomena, kot to določa drugi odstavek 64. člena ZSpo. Meni, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 64. člena ZSpo postanejo športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča, na katerih so športne površine in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka, kot izhaja iz predloženih spisov, imela v času uveljavitve ZSpo na nepremičninah, navedenih v izpodbijanem sklepu tožene stranke pod II., št. 32 in vpisane pod vl. št. 2684, k.o. T.p., pravico uporabe. S to pravico je bila vpisana na nepremičninah v družbeni lastnini v zemljiški knjigi. Zato so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 1. odstavka 64. člena ZSpo, torej za določitev spornih nepremičnin za športne objekte občinskega pomena, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pri tem za odločitev o zadevi ni pravno pomembno, da je tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah na podlagi odplačnega pravnega posla.

ZSpo v 2. odstavku 64. člena ureja primere, ko so objekti določeni kot objekti občinskega pomena in postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo v takem primeru lahko v roku, določenem v 1. odstavku 64. člena oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena, uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena. Kot izhaja iz predloženih spisov, pa je tožeča stranka takšno vlogo tudi naslovila na toženo stranko. Odločanje tožene stranke po 2. odstavku 64. člena ZSpo pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o zadevi zajema tudi odločitev o stroških postopka. Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena v zvezi s 4. odstavkom 1. člena in 3. odstavkom 3. člena ZUS).