Jedro

Tožnika kot fizično osebo, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, ni bilo mogoče šteti za delodajalca in še kot zaposlenega v okviru lastnega s.p.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov št. ODL-5361712000-2012-1/611 z dne 9. 7. 2012 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov v obdobju od januarja do vključno aprila 2006 ter v avgustu 2006 dolžan plačati prispevek (glavnico in zamudne obresti do vključno 30. 6. 2012) za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupni višini 2.830,93 EUR (1. točka izreka). Naložila mu je, da omenjeni znesek skupaj z nadaljnjimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2012 do plačila, plača na tam navedeni račun (2. točka izreka), sicer bo terjatev po poteku 15-dnevnega roka predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe (3. točka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi prvega odstavka 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker tožnik kot nosilec s. p. ni izpolnil zahtevane kvote zaposlenih invalidov v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev, je v skladu s 65. členom ZZRZI dolžan plačati v sklad omenjeni prispevek. Organ še pojasnjuje, da se nosilec s. p. šteje v skupno število vseh zaposlenih že ves čas in ne šele od Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, ki je bila sprejeta v letu 2007. Med zaposlene se namreč štejejo prijavitelji v zavarovanje na obrazcih M-1 (podlage 01, 02, 05, 13, 16, 19, 29, 34, 40, 51, 52, 64, 65, 84, 85) ne glede na število ur delovne obveznosti.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v zadevi ZZRZI uporabljen retroaktivno. Določba drugega odstavka 62. člena, ki med zaposlene vključuje tudi samostojne podjetnike, je namreč stopila v veljavo 11. 11. 2006 z ZZRZI-B, zato je ni mogoče uporabiti za razmerja pred tem datumom. Glede na navedeno je bilo nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede števila zaposlenih v letu 2006, ki je bilo 19 in ne 20. Ker odločba posega v tožnikove ustavne pravice, jo je treba izreči za nično.

Meni, da je drugi odstavek 62. člena ZZRZI protiustavno prekvalificiral delodajalce, konkretno samostojne podjetnike, v delavce, s čimer je kršil tudi ustavno načelo enake obravnave vseh subjektov in načelo enakosti pred zakonom. Poleg vsega pa je obveznost, na katero se nanaša izpodbijana odločba, že zastarala (125. člen ZDavP-2). Obračun obveznosti bi bil namreč v obravnavanem primeru možen le do 31. 8. 2011, medtem ko je bila odločba izdana 9. 7. 2012. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi, toženki pa naloži, naj tožniku povrne znesek v višini 2.830,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2013 dalje do plačila. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI (Uradni list RS, št. 63/2004 in naslednji) so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota). ZZRZI-B (Uradni list RS, št. 114/06), ki je začel veljati 24. 11. 2006, je v drugem odstavku 62. člena določil, da se v skupno število zaposlenih po tem zakonu štejejo tudi samostojni podjetniki posamezniki, ki na območju RS samostojno opravljajo poklicno oziroma drugo dovoljeno dejavnost ter so na teh podlagah zavarovani. V skladu s 65. členom Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za delodajalca, zavezanca h kvoti, ki te ne izpolnjuje, objavi obveznost plačila prispevka (prvi odstavek), odločbo o obveznosti plačila pa mu izda, če delodajalec, zavezanec h kvoti, v postavljenem roku ne izpolni obveznosti iz drugega odstavka tega člena (prostovoljno plačilo objavljene obveznosti), niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo skladno s četrtim odstavkom tega člena.

V zadevi je sporno, ali je imel upravni organ podlago, da je tožnika kot samostojnega podjetnika posameznika v spornem obdobju v letu 2006, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, utemeljeno obravnaval kot delodajalca iz prvega odstavka 62. člena ZZRZI na podlagi dejstva, da ga je obenem štel tudi kot zaposlenega. Ker je bil ZZRZI-B sprejet po avgustu 2006, je treba za presojo tožnikovega statusa (delodajalec/zaposleni) uporabiti do tedaj veljavni ZZRZI. Ali drugače: tožnikova obveznost, da zaposli določeno število invalidov v mesecih, na katere se nanaša izpodbijana odločba v letu 2006, posledično pa tudi za ugotovitev obveznosti plačila prispevka za zaposlovanje, ki naj bi nastala z opustitvijo zakonsko določene obveznosti zaposlovanja, je odvisna od tedaj veljavnega ZZRZI.

Glede na navedeno je za odločitev v zadevi pomembna razlaga prvega odstavka 62. člena ZZRZI, na katerega se v obrazložitvi sklicuje tudi prvostopenjski upravni organ. Tožbeno stališče, da je bil v zadevi uporabljen kasnejši drugi odstavek istega člena, je zato neutemeljeno. Zaradi tega se sodišče tudi ni bilo dolžno opredeliti do zatrjevane neustavnosti te določbe, ki naj bi bila v tem, da samostojne podjetnike postavlja v slabši položaj kot druge delodajalce. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da se odločba lahko izreče za nično le iz taksativno naštetih razlogov v prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Okoliščina, da naj bi izpodbijani upravni akt posegel v tožnikove ustavne pravice, ni ničnostni razlog.

Po presoji sodišča prvega odstavka 62. člena ZZRZI ni mogoče razlagati na način, kot je to storil upravni organ v izpodbijani odločbi. Omenjena določba namreč loči med delodajalcem in pri njem zaposlenimi delavci, torej osebami, ki imajo z njim sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in so z njim v delovnem razmerju. Tako razlikovanje med delavcem in delodajalcem je imelo podlago tudi v 5. členu tedaj veljavnega ZDR. Ta je določal, da je delavec vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek), delodajalec pa pravna in fizična oseba (torej tudi samostojni podjetnik posameznik – šesti odstavek 3. člena ZGD-1) ter drug subjekt, ki zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Logična posledica navedenega je tudi to, da je bil delavec zavarovan na podlagi delovnega razmerja (8. člen ZPIZ), medtem ko je bil samostojni podjetnik zavarovan na drugi podlagi – kot oseba, ki v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetnik posameznik po Zakonu o gospodarskih družbah opravlja pridobitno dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic (11. člen ZPIZ).

Že iz tega izhaja, da tožnika kot fizično osebo, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, ni bilo mogoče šteti za delodajalca in še kot zaposlenega v okviru lastnega s. p. V tem pogledu določba drugega odstavka 62. člena, sprejetega z ZZRZI-B, ni pojasnjevalne narave, ampak dejansko pomeni dopolnitev člena o kvotah, ki je bila potrebna prav iz razloga, ker samostojnega podjetnika posameznika ni bilo mogoče obravnavati kot zaposlenega v smislu prvega odstavka 62. člena.

Upravni organ je zato po presoji sodišča nepravilno uporabil prvi odstavek 62. člena ZZRZI in tožnika obravnaval kot delodajalca, ki zaposluje najmanj 20 delavcev in s tem zavezanca za zaposlitev invalida oz. za plačilo spornega prispevka.

Drugi odstavek 6. člena ZZRZI določa, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (v konkretnem primeru torej ZDavP-2). Ta v 125. členu ureja zastaranje. Tožnik ugovora zastaranja v upravnem postopku ni uveljavljal, čeprav je to možnost imel (v izjavi glede poziva za plačilo neplačanega prispevka z dne 13. 12. 2011, v pritožbi z dne 12. 7. 2012). Ker tožnik okoliščin, zaradi katerih naj bi pravica do odmere spornega prispevka zastarala, v postopku ni uveljavljal, gre v tem pogledu za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ upoštevati stališča iz te sodbe in se opredeliti tudi glede zastaranja. Če bo ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za nadaljnje vodenje postopka, začetega po uradni dolžnosti, ga bo s sklepom ustavil (četrti odstavek 135. člena ZUP).

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in zahtevani 20 % DDV v višini 57,00 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso za postopek v višini 148,00 EUR vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).