Jedro

V obravnavani situaciji ni šlo za spoznavno krizo (in zato tudi ni bilo podlage za argument sklepanja po pravilu o dokaznem bremenu), saj so bila dejstva o tem, da je sporne pogodbe toženec sklenil v imenu družbe, s strani sodišča prve stopnje zanesljivo ugotovljena.

Po stališču ESČP in Ustavnega sodišča RS sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kot objektivni kriterij.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencu v roku 15 dni povrniti 2.442,44 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za plačilo 115.213,17 EUR, 1.128,00 EUR, 8.905,24 EUR in 4.890,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve pravice do varstva nepristranskega sodišča. Pritožbeno sodišče naj bi s tem, ko je najprej pritrdilo pritožbi, da gre za zmotno uporabo pravila iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ob tem pa navedlo, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje v drugih točkah izhaja, da to pravilo ni bilo uporabljeno, saj so bila s potrebnim dokaznim standardom ugotovljena dejstva glede neobstoja pasivne legitimacije toženca, zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta obrazložitev naj bi bila nejasna, saj naj sodišče druge stopnje ne bi zapisalo iz katerih drugih točk obrazložitve prvostopenjske odločbe to izhaja. Bila pa naj bi tudi v nasprotju s samo vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče naj bi moralo pravilno ugotoviti nasprotje v razlogih sodbe, ne pa da je konstruiralo in dodajalo oziroma saniralo obrazložitev sodišča prve stopnje. Posledično naj bi bila dokazna ocena opravljena v nasprotju z izhodiščem 215. člena ZPP - prvostopenjsko sodišče naj bi zmotno uporabilo ta člen, saj naj bi bilo dokazno breme, da je toženec sklepal pravni posel s tožnikom v svojstvu zakonitega zastopnika pravne osebe, na tožencu. Toženec naj bi namreč ugovarjal pasivni legitimaciji, toženec naj bi postavil to trditev. Sklicuje se na pritožbene navedbe na peti strani pritožbe in jih ponavlja kot revizijske. Tudi pritožbeno sodišče naj bi toženca protispisno povišalo iz prokurista v direktorja družbe A., d. o. o. Dokazno breme na strani toženca naj bi imelo posledico v nadaljnji uporabi 8. člena ZPP. Sodišče naj bi moralo presojati dokaze toženca, da je pasivno legitimirana pravna oseba strožje, z višjim dokaznim standardom oziroma na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Glede na to, da naj bila sogovornika dve fizični osebi, bi moral toženec na podlagi svojega dokaznega bremena ponuditi bistveno bolj prepričljive dokaze, da se je s tožnikom pogovarjal v svojstvu zakonitega zastopnika (prokurista) pravne osebe. Nastopanje kot zakoniti zastopnik naj bi bila nadgradnja pojavnosti nekega človeka kot fizične osebe. Toženec naj bi se moral za dokazovanje tega bistveno bolj potruditi. Naj ne bi moglo zadostovati sklepanje po naslovu prebivališča, gramoziranje ali zaposlitveni status tožnika. Ob pravilni uporabi 8. in 215. člena ZPP naj bi bila tudi dokazna ocena povsem drugačna, kar bi vplivalo na ugoditev zahtevku. V izpodbijani sodbi naj bi bilo mogoče zaznati pristranskost pritožbenega sodišča (kršitev 23. člena Ustave), ki naj bi izhajalo iz različnih meril presoje za eno in drugo stranko ter negativnih vrednostnih sodb o tožniku, pri čemer naj bi se sklicevalo na protispisna dejstva. Za pritožbeno sodišče naj ne bi bilo problematično, da toženec ni predložil oprijemljivih dokazov za pasivno legitimacijo družbe A., d. o. o., tožniku pa naj bi v zvezi z aktivno legitimacijo, čeprav jo je označilo za brezpredmetno, očitalo neresnična in protispisna dejstva. Tako sklepanje pritožbenega sodišča naj bi bilo zanj skrajno žaljivo in imelo vse elemente žaljive obdolžitve, če ne obrekovanja. Tožnik naj bi bil preprosto užaljen in naj bi občutil izrazito pristranskost sodišča. Pritožbeno sodišče naj bi mu podlagi neresnične vrednostne sodbe o njem odreklo sodno varstvo, kar naj bi celo dobesedno zapisalo, po drugi strani pa naj bi nudilo sodno varstvo tožencu, ki prejetega ni vrnil, in s čimer v zvezi naj bi bil tožnik zoper toženca prisiljen vložiti kazensko ovadbo.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu, ki je v odgovoru nanjo predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je trdil, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna shranjevalna pogodba za neodplačno hrambo raznega gradbenega materiala (na asfaltnem dvorišču toženca), ki je izviral iz porušenih hlevov in dvorca ... plemičev iz 18. stoletja. Toženec naj na poziv tožnika materiala ne bi vrnil, zato naj bi bil neupravičeno obogaten za njegovo vrednost, vrednost palet, na katerih je bil material, in za vrednost zaščitne folije. Pravdni stranki naj bi se istega dne, kot za shranjevanje, dogovorili tudi, da bo tožnik uredil dovozno pot do dvorišča (nanjo nanesel gramoz in jo poravnal). Tožnik naj bi obveznost iz tega dogovora izpolnil, toženec pa naj bi je ne plačal. Sočasno naj bi se pravdni stranki še dogovorili, da bo tožnik tožencu dobavil strojno orodje (profilno zajemalko za bager, nože iz mangana, jeklene sornike, itd.), ki mu ga bo toženec dogradil oziroma sestavil, ter da mu bo toženec dodelal kurišče, za katero bi mu tožnik dostavil svoj material. Toženec naj navedenih izdelkov ne bi predelal in ne vrnil. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije. Ocenilo je, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da se je s tožencem dogovarjal kot s fizično osebo in ne kot z zastopnikom pravne osebe. Obrazložilo je, da je glede na to, da na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti zatrjevanega dejstva, o njem sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP)

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o zmotni stvarni pasivni legitimaciji. Sicer se je strinjalo s pritožbo, da je bilo zmotno uporabljeno pravilo iz 215. člena ZPP, vendar po njegovi oceni ni podan vpliv na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe, saj so bila dejstva glede neobstoja stvarne legitimacije toženca ugotovljena s potrebnim dokaznim standardom.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

9. Kot sta pravilno pojasnili sodišče prve in druge stopnje, je bilo na tožniku materialno dokazno breme za trditve o dejstvih, ki opredeljujejo nastanek pogodbenega razmerja med njim in tožencem kot fizično osebo. Toženec je na drugi strani trdil in dokazoval, da je sporne dogovore s tožnikom sklepal v imenu gospodarske družbe (v svojstvu prokurista družbe A., d. o. o.). Sodišči sta ocenili, da je toženčev nasprotni dokaz uspel; ugotovili sta, da je toženec pogodbe sklepal kot prokurist A., d. o. o., ne pa kot fizična oseba,1 in na tem dejstvu utemeljili sklep o pomanjkanju toženčeve pasivne legitimacije. Vrhovno sodišče predvsem opozarja, da revidentovo nasprotovanje dejanski okoliščini, da je toženec pogodbe sklepal kot prokurist, v preobleki procesnih kršitev na revizijski stopnji ne more biti uspešno.2 Pojasniti je treba tudi, da je sodišče druge stopnje pri tem pravilno opozorilo na napačno sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sklepanje po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ki pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V omenjeni situaciji namreč ni šlo za spoznavno krizo (in zato tudi ni bilo podlage za argument sklepanja po pravilu o dokaznem bremenu), saj so bila dejstva o tem, da je sporne pogodbe toženec sklenil v imenu družbe (kot prokurist) s strani sodišča prve stopnje zanesljivo ugotovljena. Zavrniti je treba revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče pri pojasnjevanju tega zagrešilo kršitev iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi sodišča druge stopnje namreč ni zatrjevanih nejasnosti in drugih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Revidentov očitek, da je pritožbeno sodišče konstruiralo, kaj je bilo v miselnem procesu odločanja sodnika na prvi stopnji, te kršitve očitno ne utemeljuje.

10. V zvezi z revizijskim očitkom kršitve določbe 8. člena ZPP Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je revident ne more utemeljiti s trditvami, da bi moral toženec za svoje trditve ponuditi bistveno bolj prepričljive dokaze oziroma z očitanjem vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene, ker s tem meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je nedovoljen revizijski razlog3. 11. Prav tako ni utemeljen očitek pristranskega sojenja oziroma kršitve 23. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.4 Po stališču Ustavnega sodišča nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi lahko odločal nepristransko, naj sodnik ne bi smel imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Po ustavnosodni praksi pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven.5

12. Po stališču ESČP in Ustavnega sodišča RS sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kot objektivni kriterij. Pri subjektivnem kriteriju gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, torej za dejanski obstoj pristranskosti (actual bias) ali predsodka do določene stranke.6 Pri objektivnem testu pa gre za presojo, ali je na strani sodnika podana kakšna okoliščina (ugotovljiva dejstva), ki pri razumnem človeku lahko ustvari legitimen dvom v njegovo nepristranskost; na primer med drugim povezave sodnika z drugimi udeleženci postopka ali da sodnik opravlja več funkcij v okviru istega sodnega postopka.7

13. Revident očitek glede pristranskosti pritožbenega sodišča utemeljuje z navedbami, da naj bi sodišče uporabilo dvojna merila pri ocenjevanju dokazov in da naj bi o njem napravilo (neupravičeno) negativno vrednostno sodbo, kar naj bi vplivalo na njegovo odločanje v konkretni zadevi. Poudariti velja, da je ESČP že pojasnilo, da zgolj okoliščina, da sodnik v civilni zadevi med sojenjem ali v sodbi izrazi negativno mnenje o stranki, sama po sebi ne zadošča za sklep o subjektivni pristranskosti sodnika, sta pa pri tem potrebni previdnost in zadržanost.8 Očitek o dvojnih merilih za presojo dokazov je Vrhovno sodišče zavrnilo v 10. točki obrazložitve te sodbe, negativna vrednostna sodba o tožniku, ki pa jo je sodišče druge stopnje res napravilo, pa zato sama po sebi ni odločilna. Tožniku tako sodno varstvo ni bilo odrečeno zaradi te, ampak je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije. V obrazložitvi sodbe drugostopenjskega sodišča torej ni ničesar, kar naj bi kazalo na pristranskost sodišča, prav tako pa ni nič narobe s sestavo drugostopenjskega sodišča, zato tudi kriteriji objektivnega testa niso izpolnjeni.

14. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, po obrazloženem niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

1 Pri tem je treba opozoriti, da procesna ureditev po ZPP – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da (primerjaj 8. člen ZPP). 2 Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP. 3 Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP. 4 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/05 z dne 29. 9. 2005. 5 Primerjaj na primer odločbe Ustavnega sodišča Up-879/14, Up-883/14 in Up-889/14, vse z dne 20. 4. 2015. 6 Pri tem se nepristranskost sodnika domneva in je zato dokazno breme za dokaz nepristranskosti na tistemu, ki zatrjuje nasprotno. 7 Primerjaj Aleš Galič v: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev A (Ur. L. Šturm), Fakulteta za državne in evropske študije 2011 in tam citirana praksa ESČP, str. 376. 8 Primerjaj odločbo ESČP v zadevi Kabwe in Chungu proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 2. 2010.