Jedro

Presoja všine odškodnine za nepremoženjsko škodo - začasna zobna proteza in implanti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 4,146.037,95 SIT (sedaj 17.301,10 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo od 5.2.2003 dalje, od ostalih zneskov, nanašajočih se na odškodnino za premoženjsko škodo, pa od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in v izreku o zamudnih obrestih sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločilo, da zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo (3.500.000 SIT, sedaj 14.605,24 EUR) tečejo še za čas od 1.1.2002 do 4.2.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, v celoti pa tudi pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje z navedbo revizijskih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZPP in predlogom za njeno spremembo tako, da bo za duševne bolečine zaradi skaženosti ter zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti prisojena še odškodnina v znesku 2,400.000 SIT (sedaj 10.015,02 EUR), pri čemer pa naj od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo zakonite zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od nastanka zamude dne 27.11.1996 do 1.1.2002, od tedaj dalje pa z zakonitim zamudnimi obrestmi. Zmotno je sklepanje, da tožnici ne pripada odškodnina zaradi duševnih bolečin ob zmanjšani življenjski aktivnosti. Po ustaljeni sodni praksi je namreč odškodnino za to vrsto škode mogoče prisoditi tudi ob začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti, če je to intenzivno, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Oba pogoja sta glede na dejanske ugotovitve podana. Z začasno zobno protezo, ki jo je morala nositi trinajst let, saj je nadomestne zobe dobila šele aprila 2005, je tožnica bila močno obremenjena, posebej pa zato, ker se je poškodovala v starosti enajstih let. Revizija ponavlja ugotovitve, ki slede iz izvedenskega mnenja o tem, da se je tožnica težje prehranjevala, da je težje govorila in da se je tudi pri športnih aktivnostih morala kontrolirati tako, da je nekatere celo opustila. Z inplantati se je kvaliteta življenja pri tožnici sicer izboljšala, vendar pa ne v primerjavi z lastnimi zobmi. Nadomestni zobje ne nadomestijo lastnih zob. Ne glede na to, ali je opisani del nastale škode kvalificiran kot posebna vrsta škode, tožnici pripada odškodnina za prestane bolečine in nevšečnosti v skupnem znesku (upoštevaje zmanjšano življenjsko aktivnost) 4,700.000 SIT, kolikor je predlagala, ne pa le 2,500.000 SIT, kolikor ji je bilo dosojeno. Tudi odškodnina za skaženost, prisojena v znesku 250.000 SIT, je prenizka. Končno se tožnica ne strinja z odločitvijo, po kateri naj bi ne bila upravičena do zamudnih obresti pred 1.1.2002. Tako stališče ni pravično, je pa tudi v nasprotju z določbo 324. člena ZOR, kjer so urejene posledice zamude pri izpolnitvi obveznosti do 1.1.2002. V tem okviru bi bilo treba upoštevati dejstvo, da je tožnica pravnomočno sodbo o višini odškodnine prejela šele po enajstih letih. Po stališču revizije je bila tožnica oškodovana tudi z izrekom o pravdnih stroških.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 370. člena ZPP revizija niti ni opredelila, zaradi česar je revizijsko sodišče lahko odločalo le o uveljavljanem revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč revizijsko sodišče ni dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ob dejstvu, da v revizijskem postopku ni mogoče presojati pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), se je revizijsko sodišče omejilo na preizkus izpodbijane sodbe v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR. V tem okviru že določba 200. člena ZOR, ko opredeljuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, izhaja iz škode po različnih postavkah (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skaženost). Tožeča stranka je v tožbi sledila opisani zakonski opredelitvi in zahtevala plačilo odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah. Sodišče prve stopnje je ravnalo drugače. Po pravni oceni dejanskih okoliščin je ugotovilo, da je tožničino zdravstveno stanje kljub poškodbi in njenim (začasnim) posledicam stabilno, da torej njena življenjska aktivnost zaradi izbitja zob ni zmanjšana, ker so ustrezni vsadki povsem nadomestili zdrave zobe. Vendar pa je v reviziji posebej poudarjeno okoliščino, da je zdravljenje trajalo od poškodovanja v letu 1992 do leta 2004 in 2005, upoštevalo v okviru uveljavljane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožeča stranka je iz tega naslova zahtevala plačilo odškodnine v znesku 1,700.000 SIT, z izpodbijano sodbo pa ji je bila priznana odškodnina v znesku 2,500.000 SIT. To pomeni, da je že sodišče prve stopnje odškodnino iz navedene odškodninske postavke dvignilo ob upoštevanju odškodnine, ki je v znesku 3,000.000 SIT bila zahtevana zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Takšen način določanja odškodnin v sodni praksi sicer ni običajen, vendar pa se tožnica glede na vsebino revizijskih navedb z njim strinja, ko navede, "da ji gre za prestane bolečine, ne glede na to, ali je del nastale škode kvalificiran kot posebna vrsta škode, najmanj takšna odškodnina, kot jo je predlagala, torej 4,700.000 SIT", torej v seštevku zneskov 1,700.000 in 3,000.000 SIT.

V opisanem okviru je revizija deloma sama s seboj v nasprotju: po eni strani namreč zatrjuje, da tožnici pripada odškodnina za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, čeprav je bilo zmanjšanje le začasno, po drugi strani pa po vsebini svojih trditev nevšečnosti med zdravljenjem in dolgotrajnost zdravljenja uveljavlja kot podlago za zvišanje dosojene odškodnine, ki pa je v sodbah nižjih sodišč izražena v seštevku obeh spornih odškodninskih postavk.

Ob takšnem stanju stvari se je revizijsko sodišče omejilo na preizkus, ali je z zneskom 2,500.000 SIT dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezna glede na kriterije iz določbe 200. člena ZOR, upoštevaje dejanske ugotovitve v tem primeru in sodno prakso, ki se nanaša na dosojanje odškodnin v podobnih primerih. Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana sodba ob dejanskih ugotovitvah, ki predvsem slede iz izvedenskega mnenja, pravno pravilno ocenilo obseg nastale škode in določilo pravično denarno odškodnino v znesku 2,500.000 SIT. Tožničina škoda glede na obseg poškodovanja vendarle ne spada med velike škode, kar bi terjalo škodam večjega obsega pripadajočo odškodnino. Telesne bolečine, ki jih je tožnica prestajala, ne spadajo med škode večjega obsega čeprav je res, da so nastajale tudi kasneje ob vstavljanju protetike in inplantatov. V navedenem obsegu je mogoče upoštevati tudi okoliščine, ki se nanašajo na težave ob hranjenju in govorjenju ter težave ob športnih aktivnostih - ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je zdravljenje zob potekalo v obdobju dekletovega doraščanja. Končno pa sledi iz mnenja izvedenca, da zaradi vsadkov ne bo spremenjen tožničin vgriz, da začasne krone niso moteče in da je tožničina kvaliteta življenja nespremenjena. Tudi primerljivost dosojene odškodnine v znesku 2,500.000 SIT s podobnimi škodami in odškodninami zanje v sodni praksi pokaže, da se dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (celo ob upoštevanju začasno zmanjšane življenjske aktivnosti) umešča v zgornji vrh odškodnin.

Revizija pa ni utemeljena tudi v obsegu izpodbijanja višine odškodnine, dosojene zaradi skaženosti. Duševne bolečine, ki jih je tožnica trpela zaradi spremenjenega videza ob nošenju proteze in kovinskega loka, so bile v celoti upoštevane v okviru nevšečnosti, ki jih je prestajala med zdravljenjem. S prisojo odškodninskega zneska v višini 250.000 SIT je bila tožnici odmerjena pravična satisfakcija ob dejstvu, da bo po ugotovitvah, sprejetih v izpodbijani sodbi, "zaradi namestitve inplantatov opazen in viden le temnejši rob ob zobnem vratu, pri čemer takšna sprememba ni vedno opazna in očitna drugim ljudem". Opisano škodo je torej pravno mogoče opredeliti le v kategorijo manjše estetske pomanjkljivosti, kar pa se giblje že na robu pravno priznane škode.

Izpodbijana sodba ima tudi pravilne razloge, s katerimi je delno ugodila pritožbi tožeče stranke in zamudne obresti od glavnice v znesku 3.500.000 SIT, priznala tudi za čas od 1.1.2002 do sojenja pred sodiščem prve stopnje (5.2.2003) v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika je bila namreč sprejeta sodna praksa, po kateri je mogoče oškodovancu priznati zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine le od dneva, ko je to odškodnino za nepremoženjsko škodo določilo sodišče prve stopnje. Po uveljavitvi Obligacijskega zakonika pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem gredo od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg zakonskih zamudnih obresti od dneva sodba sodišča prve stopnje dalje še zamudne obresti za čas od 1.1.2002 dalje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ne pa tudi za obdobje pred navedenim datumom. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zapisalo, da bi prisoja zamudnih obresti tudi za zgodnejše zahtevano obdobje spravila v neenakopraven položaj druge oškodovance, tožnica pa bi bila favorizirana. Revizija torej ni utemeljena tudi v obsegu, kolikor zahteva spremembo odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

Odločba o pravdnih stroških kot sestavni del odločitve o tožbenem zahtevku se šteje za sklep, glede katerega pa v obsegu dovoljenosti revizije obvelja, kar je določeno v 384. členu ZPP. Zoper sklep je namreč dovoljena revizija le tedaj, če se je z njim postopek pravnomočno končal. Ker to ne velja za izrek o pravdnih stroških kot sestavni del izpodbijane sodbe, revizijsko sodišče o reviziji v tem obsegu ni odločalo.