Jedro

Skladno s 3. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko ugovor po izteku roka dolžnik vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je dejstvo plačila terjatve v višini 67.078,80 SIT sicer nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi, vendar pa ni hkrati izpolnjen tudi pogoj po 1. odst. 56. čl. ZIZ, in sicer ni mogoče zaključiti, da tega razloga dolžnica brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožba dolžnice se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor dolžnice po izteku roka; ugotovilo je, da dolžnica v njem ne uveljavlja ugovornih razlogov, ki jih ne bi mogla brez svoje krivde uveljavljati že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Proti navedenemu sklepu je dolžnica po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njegovo razveljavitev in uveljavljala povrnitev stroškov. V pritožbi zatrjuje, da je v tej zadevi bistveno, da je dolžnik poravnal terjatev v celoti, kar je izkazal že s priloženimi dokazi k ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prav tako ni zanemariti dejstva, da je sodišče dovolilo izvršbo v nasprotju z določili Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, kjer se lahko izvršba dopusti le v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave. Dolžnik je mnenja, da se je ugovor nanašal na samo terjatev ter dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. V roku, in sicer dne

25.8.2004 je dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi opr.št. Ig 04/00101, kateremu je priložil potrdilo o plačani taksi, pooblastilo ter dokazilo o plačilu, vendar je bil ugovor pomotoma posredovan na napačen naslov in sicer na naslov dolžnika I. d.d. Da ugovor ni bil posredovan naslovnemu sodišču, je bil dolžnik opozorjen šele 16.12.2004, ko mu je bil zaradi pravnomočnega sklepa blokiran račun. Da upnik neupravičeno vtožuje zahtevan znesek, dolžnik utemeljuje z naslednjimi navedbami. Upnik je 16.7.2004 pri naslovnem sodišču vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper dolžnika zaradi izterjave 335.493,00 SIT s p.p., ni pa prijavil svoje terjatve v postopek prisilne poravnave zoper dolžnika, ki se je začel dne 14.1.2003. Dolžnik posledično ugovarja vtoževanju štirih računov, ki jih je zneskovno in datumsko specificiral v ugovoru (vsi zapadli v plačilo v obdobju od 7.9.2002 do 21.12.2002), saj je bil zoper njega uveden postopek prisilne poravnave (opr.št. St 63/2002). Sklep o potrditvi prisilne poravnave je postal pravnomočen 13.6.2003, iz njega pa izhaja, da ima prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom ki se postopka niso udeležili, kar določa tudi 3. odst. 59. čl. ZPPSL. Iz tega sklepa pa je razvidno, da terjatev upnika spada v razred z 20 % poplačilom, vsled česar je dolžnik skladno z določili sklepa o prisilni poravnavi dne 23.8.2004 poravnal dolg upniku v znesku 67.078,80 SIT. Ugovarja tudi vtoževanju zakonskih zamudnih obresti, saj se od dneva začetka postopka prisilne poravnave slednje obračunavajo skladno s 114. čl. ZPPSL. Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje dne 4.8.2004 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojnih listin. Dolžnici je bil ta sklep vročen 17.8.2004 in je 8-dnevni rok za ugovor potekel

25.8.2004. Dolžnica je po svojem pooblaščencu 16.12.2004 vložila ugovor po izteku roka, v katerem je med drugim dokazno podprto zatrjevala, da je dne 23.8.2004 iz naslova v tem postopku izterjevane terjatve, upniku plačala 67.078,80 SIT in da je to dejstvo uveljavljala že dne 25.8.2004 v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar pa da je bil navedeni ugovor pomotoma posredovan na napačen naslov.

Skladno s 3. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) lahko ugovor po izteku roka dolžnik vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je dejstvo plačila terjatve v višini 67.078,80 SIT sicer nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi, vendar pa ni hkrati izpolnjen tudi pogoj po 1. odst. 56. čl. ZIZ, in sicer ni mogoče zaključiti, da tega razloga dolžnica brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi; okoliščina, da je bil (morebiten) ugovor poslan na napačen naslov, je dejstvo, ki ga gre pripisati izključno krivdi dolžnice, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Dolžnica sicer pravilno opozarja, da ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se postopka niso udeležili, saj tako določa 3. odst. 59. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.). Glede na datum nastanka upnikovih terjatev, razvidnih iz vseh štirih računov, bi tudi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave; če je bil postopek prisilne poravnave začet 14.1.2003 in je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen že 13.6.2003, potem bi trditev o tem, da terjatve upnika spadajo v razred upnikov z 20 %-nim poplačilom, dolžnica lahko uveljavljala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker pa ni, je sodišče prve stopnje njen ugovor po izteku roka utemeljeno zavrglo kot nedovoljenega.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišča, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.