Jedro

Obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov je bila opredeljena kot pogoj že v koncesijskem aktu, Uredbi, na podlagi katere je bil določen za koncesionarja in na podlagi katere je bila oziroma sta bili sklenjeni koncesijski pogodbi v letu 2004 oziroma 2009, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbi, da gre za nedopustno nalaganje nove, dodatne obveznosti z izdajo vodnega dovoljenja saj je tožnik moral izpolnjevati pogoje, dogovorjene v pogodbi, kot tudi pogoje, določene v koncesijskem aktu, tj. Uredbi. V primeru neskladja med določbami pogodbe in uredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je zavrnil zahtevek tožnika za spremembo vodnega dovoljenja, št. 35523-110/2013-6 z dne 3. 6. 2016. V obrazložitvi je uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, med drugim, da gre v zadevi za ponovno odločanje po odločbi drugostopnega organa, št. 3555-5/2019/8 z dne 13. 8. 2019, ter povzel določbe 127., 129. in 130. člena Zakona o vodah (ZV-1) kot relevantnega predpisa za odločitev. Zahtevek je bil vložen za spremembo za prenehanje obveznosti omogočanja migracije vodnih organizmov. V postopku je organ pridobil novo strokovno mnenje Zavoda za ribištvo Slovenije (ZZRS), iz katerega kot zaključno izhaja, da je tožnik na jezu pri MHE A. dolžan vzpostaviti prehod za ribe. Argumenti ZZRS so po oceni organa strokovno utemeljeni, ker na obravnavanem območju živijo vrste rib, med drugim nekatere zavarovane in migratorne, za njih pa so določeni tudi konkretni varstveni cilji in pogoji, ki jim omogočajo preživetje in razmnoževanje, pri čemer je ključnega pomena omogočanje prehoda preko obravnavanega jezu, s čimer se zagotavlja povezljivost drstišč in drugih rečnih habitatov. Taka obveznost izhaja tudi iz 19. člena Zakona o sladkovodnih ribah (ZSRib). Obveznost zagotovitve prehoda je bila povzeta že v koncesijskem aktu, katerega je nadomestilo vodno dovoljenje z dne 3. 6. 2016. V nadaljevanju je še odgovoril na tožnikove ugovore, med drugim o statusu objekta A. jez.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da mnenje ZZRS daje organu podlago za odločanje. Nanj organ sicer ni vezan, vendar mora v vsakem primeru svojo odločitev obrazložiti, kar je organ tudi storil. Vprašanje pravne kvalifikacije statusa A. jezu pa je v tem postopku nerelevantno, iz uradnih evidenc tudi ni razvidno, da bi bil A. jez vpisan kot vodna infrastruktura.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek pridobitve vodne pravice na A. jezu. Z vodnim dovoljenjem, izdanim 6. 3. 1998 na podlagi prej veljavnega Zakona o vodah (1981), je tožnik pridobil vodno pravico na MHE A. Pred pridobitvijo vodne pravice je bilo za gradnjo MHE pridobljeno gradbeno dovoljenje z dne 2. 12. 1994, pri čemer je šlo pri tem samo za gradnjo cevovoda in odvodnega kanala iz objekta, kjer se nahaja strojnica. Ni se posegalo v že postavljeni jez, ki je bil zgrajen okrog leta 1900. V tem času je bil zgrajen tudi odvzemni objekt za odvzem vode iz potoka Poljanska Sora in del dovodnega kanala v betonski izvedbi v dolžini 10 m od odvzemnega objekta za pogon vodnega mlina. Ker se pri gradnji MHE A. ni posegalo v že postavljeni jez, tožniku z vodnogospodarskim dovoljenjem z dne 6. 3. 1998 kot imetniku vodne pravice ni bila, mu tudi ni mogla biti naložena obveznost, po kateri bi bil dolžan zagotavljati migracije vodnih organizmov. Pred uveljavitvijo Zakona o vodah (ZV-1 v letu 2002) je bila s strani Vlade RS sprejeta Uredba o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Mlečni potok, Zapajliška grapa, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja in Poljanska Sora za proizvodnje električne energije. Na tej podlagi je bil tožnik z odločbo o določitvi koncesionarja z dne 22. 11. 2001 določen za koncesionarja za rabo vode iz vodotoka Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije v MHE A., sklenjena je bila koncesijska pogodba z dne 28. 1. 2004, nato v letu 2009 nova koncesijska pogodba s pričetkom veljave 2. 3. 2009. V tej pogodbi obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov ni določena. V vodno dovoljenje, izdano po 25. členu ZV-1B kot nadomestitev koncesije, bi morale biti prevzete le bistvene sestavine pogodbe (peti odstavek 25. člena ZV-1B), ne pa imetniku vodne pravice nalagati obveznosti, ki iz zakona ne izhajajo. Za to organ ni imel podlage. Tožnik zoper vodno dovoljenje z dne 3. 6. 2016 ni vložil pritožbe in ni sprožil upravnega spora, kljub obstoju pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Zato je nato podal predlog za spremembo tega vodnega dovoljenja. Z zavrnitvijo je organ napačno uporabil materialno pravo. Opozarja tudi na razmejitev med pravno kvalifikacijo statusa jezu kot vodnega objekta, ki je po njegovem mnenju napačna, saj je A. jez vodna infrastruktura (44. člen ZV-1) (1. točka prvega odstavka 44. člena ZV-1). Vodna infrastruktura (ki je v lasti države) se lahko uporabi tudi za druge namene, če to ni v nasprotju ali ne omejuje izvajanja dejavnosti, zaradi katere je bila zgrajena (urejanje voda, izvajanje monitoring voda), pravice in obveznosti rabe in vzdrževanja vodne infrastrukture pa se uredijo s pogodbo. Tak pravni status bi moral biti za A. jez urejen že ob uveljavitvi ZV-1 v 2002 ob upoštevanju 190. in 191. člena. Da gre za vodno infrastrukturo, se je prvostopni organ opredelil v svoji odločbi z dne 25. 3. 2019. Tožnik še ugovarja, da mnenja ZZRS organ ne bi smel upoštevati kot pogoja za izdajo pozitivne odločbe, saj gre po četrtem odstavku 19. člena ZSRib za strokovno mnenje, od katerega ni odvisna pridobitev ali sprememba že pridobljene vodne pravice. Tožnik je predlagal, da sodišče vpogleda v navedene listine, zasliši tožnika ter toženko, po izvedbi dokazov tožbi ugodi, prvostopno odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka je poslala spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

5. Sodišče je v zvezi s sestavi sodišča pri odločanju o tožbi tožnika s sklepom, I U 1174/2020 z dne 17. 8. 2021, sklenilo, da v zadevi sodi sodnik posameznik.

6. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Na glavno obravnavo z dne 31. 8. 2021 je pristopil tožnik, toženka ni pristopila. Na glavni obravnavi je tožnik ponovil poudarke iz tožbe in pri njej vztrajal, poudaril pomen opredelitve pravnega statusa obravnavanega jezu. Sodišče je vpogledalo v upravni in sodni spis zadeve, zavrnilo pa dokazne predloge tožnika za zaslišanje tožnika in toženke. Po oceni sodišča namreč dejansko stanje, ki je pravno relevantno (določitev obveznosti migracije vodnih organizmov v koncesijskem aktu, koncesijski pogodbi, vodnem dovoljenju z dne 3. 6. 2016), izhaja iz podatkov spisa (listin upravnega in sodnega spisa), zaradi česar je zaslišanje tožnika in toženke nerelevantno in v nasprotju z načelom učinkovitosti postopka (druga alineja drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa o zavrnitvi zahteve tožnika za spremembo vodnega dovoljenja, št. 35523-110/2013-6 z dne 3. 6. 2016, v delu, ki se nanaša na obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov. Organ se je pri tem oprl na 127., 129., 130. in 131. člen ZV-1, 25. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZV-1B in 19. člen ZSRib.

9. V 127. členu ZV-1 je določen postopek izdaje in podaljšanja vodnega dovoljenja. Kot poglavitno zakon določa, da se vodno dovoljenje izda, če: 1. je nameravana raba vode skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrta upravljanja z vodami, 2. nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev (prvi odstavek). 129. člen določa postopek spremembe vodnega dovoljenja in dopušča spremembo tudi na predlog imetnika vodne pravice (za kar gre v tem primeru), 130. člen vsebino predloga za spremembo vodnega dovoljenja s prilogami (ki mora vsebovati, v katerem delu naj se stvari reši drugače), 131. člen pa postopek spremembe vodnega dovoljenja.

10. Za odločitev v tem primeru je relevanten še 25. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (ZV-1B), ki je bil podlaga za izdajo vodnega dovoljenja, št. 35523-110/2013-6 z dne 3. 6. 2016, katerega spremembo je tožnik predlagal v postopku, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu. Po tej določbi z dnem uveljavitve tega zakona (tj. 11. 8. 2012) prenehajo veljati (med drugim) koncesijski akti za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW, uporabljajo pa se do pravnomočnosti vodnih dovoljenj, izdanih v skladu z 8., 9. in 11. točko prvega odstavka 125. člena (prvi odstavek). Ministrstvo koncesijo iz prejšnjega odstavka nadomesti z vodnim dovoljenjem najpozneje v šestih letih od uveljavitve tega zakona (drugi odstavek). Do pravnomočnosti vodnih dovoljenj iz prejšnjega odstavka izvajajo dosedanji imetniki koncesij iz prvega odstavka tega člena vodno pravico v skladu s koncesijskimi akti iz prvega odstavka tega člena, sklenjenimi koncesijskimi pogodbami in določbami zakona, ki se nanašajo na koncesije (tretji odstavek). Z vodnim dovoljenjem iz drugega odstavka tega člena se določi _izvajanje vodne pravice za čas, v obsegu in pod pogoji, določenimi v koncesijskem aktu iz prvega odstavka tega člena in sklenjenih koncesijskih pogodb_, določi se ekološko sprejemljivi pretok, če ta še ni določen, in ugotovi prenehanje koncesije (peti odstavek).

11. V vodnem dovoljenju, št. 35523-110/2013-6 z dne 3. 6. 2016 (ki je pravnomočno, kar ni sporno), je v 5. točki med drugim določeno, da mora stranka (tj. tožnik) izpolnjevati naslednje obveznosti: - zagotoviti izvedbo objektov in naprav tako, da ne bo vplivov na poslabšanje kakovosti površinskih voda, poslabšanje vodnega režima in _da bo omogočena migracija vodnih organizmov_.

12. Tožnik ugovarja, da taka obveznost v vodnem dovoljenju sploh ne bi smela biti določena, saj ni bila določena v koncesijski pogodbi, št. 35503-143/2003, sklenjeni med tožnikom in RS, s pričetkom veljave 2. 3. 2009 (in ki je nadomestila prej sklenjeno pogodbo, št. 35503-143/2003 z dne 28. 1. 2004), kar predstavlja neupoštevanje (zgoraj citiranega) petega odstavka 25. člena ZV-1B, zaradi česar je po njegovem mnenju predlagana sprememba utemeljena. To ne drži. 13. Koncesijski akt, ki je dal podlago za ureditev koncesij za gospodarsko izkoriščanje vodotokov za proizvodnjo električne energije na obravnavanem območju (tj. Poljanske Sore) je bila (kot je navedel že sam tožnik) Uredba o koncesijah za gospodarsko izkoriščanje vode na posameznih odsekih vodotokov Mlečni potok, Zapajliška grapa, Plaščak, Mislinja, Plešiščica, Črni potok, Vuhredščica, Požarnica, Bistrica (Muta), Oplotnica, Dravinja in Poljanska Sora za proizvodnjo električne energije (Uradni list RS, št. 34/01 s spremembami in dopolnitvami), ki je določala pogoje za podeljevanje koncesije za gospodarsko izkoriščanje navedenih vodotokov za proizvodnjo električne energije (1. člen). Opredelila je dejavnost koncesionarja (gospodarsko izkoriščanje vodotokov izključno za proizvodnjo električne energije), določila pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar (2. in 3. člen) in okoljevarstvene in druge pogoje, pod katerimi sme koncesionar odvzemati vodo ter zagotoviti še izvedbo objektov in naprav tako, da ne bo vplivov na poslabšanje kakovosti površinskih voda, poslabšanje vodnega režima in _da bo omogočena migracija vodnih organizmov_ (4. člen). Koncesionarja določi Vlada Republike Slovenije z upravno odločbo (drugi odstavek 13. člena). Medsebojna razmerja med koncedentom in koncesionarjem se podrobneje uredijo s koncesijsko pogodbo, v primeru neskladja med to uredbo in koncesijsko pogodbo veljajo določbe uredbe (14. člen). Slednje, tj. da v primeru neskladja med uredbo in koncesijsko pogodbo veljajo določbe uredbe, je določeno tudi v koncesijski pogodbi, št. 35503-143/2003, s pričetkom veljave 2. 3. 2009 (24. člen).

14. Glede na povzeto je (za tožnika sporna) obveznost zagotovitve migracije vodnih organizmov bila opredeljena kot pogoj že v koncesijskem aktu, Uredbi, na podlagi katere je bil določen za koncesionarja in na podlagi katere je bila oziroma sta bili sklenjeni koncesijski pogodbi v letu 2004 oziroma 2009, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbi, da gre za nedopustno nalaganje nove, dodatne obveznosti z izdajo vodnega dovoljenja z dne 3. 6. 2016, saj je tožnik moral izpolnjevati pogoje, dogovorjene v pogodbi, kot tudi pogoje, določene v koncesijskem aktu, tj. Uredbi. Ob tem je treba še dodati, da - kot že povedano - v primeru neskladja med določbami pogodbe in uredbe (če bi za to šlo, pa ne gre), veljajo določbe uredbe (14. člen Uredbe, 24. člen pogodbe). Povedano drugače: s podelitvijo koncesije je bila tožniku naložena tudi ta, zanj sporna obveznost, zato je bila pravilno povzeta kot pogoj v vodnem dovoljenju, izdanem po 25. členu ZV-1B.

15. Kot je tožniku pojasnil tudi že upravni organ, ta obveznost izhaja tudi iz 19. člena ZSRib. Po tej določbi _mora investitor zaradi prehajanja rib čez grajene objekte v vodah zagotoviti ustrezen prehod za ribe, pri čemer funkcionalnost prehoda zagotavlja lastnik oziroma najemnik objekta_ (tretji odstavek). Zavod v sodelovanju z izvajalcem ribiškega upravljanja izda mnenje o vplivu posega na stanje rib v postopku izdaje vodne pravice po predpisih o vodah (četrti odstavek).

16. ZSRib velja od 28. 6. 2006, torej je bil uveljavljen po prvem vodnogospodarskem dovoljenju, izdanim v letu 1998, ki take obveznosti res ni vseboval, kar pa ne pomeni, da po njegovi uveljavitvi tožnik pri izvajanju vodne pravice ni dolžan upoštevati njegovih določb. Ne gre namreč za poseg v pridobljeno pravico (kot bi to smiselno izhajalo iz tožnikovih navedb), temveč za pogoj, pod katerim je tožnik dolžan izvajati pridobljeno pravico (tj. vodno pravico), kar se je tudi zavezal, ko je sklenil koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje vodotoka za proizvodnje električne energije z državo. Kot pa že prej povedano: tak pogoj je določala že Uredba, na podlagi katere je tožnik koncesijsko pogodbo sklenil. 17. V tem postopku je ZZRS podalo mnenje po zgoraj citiranem 19. členu ZSRib, da je tožnik (glede na vrste rib, ki živijo na obravnavanem odseku, ki jih je tudi naštelo, in sodijo nekatere med zavarovane vrste in migratorne) dolžan zagotoviti prehod preko obravnavanega jezu, ki mu je organ sledil. Sodišče se strinja s tožnikom, da tega mnenja ne gre šteti za pogoj, saj tega zakon res ne določa, vendar se to v tem primeru ni zgodilo. Organ se je res na mnenje oprl, vendar je pri tem izhajal iz strokovnih utemeljitev mnenja, ki ga je tudi povzel, poglavitne razloge izpostavil ter presodil, da je vzpostavitev vzdolžne prehodnosti na Poljanski Sori, vključno z obravnavanim odsekom ključnega pomena za ohranitev in dobro stanje v Poljanski Sori živečih rib (kar je tudi podrobno obrazložil). Tej utemeljitvi, ki ji tožnik z ničemer ne ugovarja, sodišče v celoti tudi sledi.

18. V zvezi s tožbenim ugovorom o potrebni opredelitvi A. jezu kot vodne infrastrukture pa sodišče uvodoma sledi izvajanju drugostopnega organa, da status obravnavanega jezu v primeru, ko gre za vprašanje dopustnosti spremembe vodnega dovoljenja imetniku vodne pravice, tj. tožniku, ni relevantno (upoštevaje zgoraj citirane relevantne predpise), ne glede na to pa dodaja še naslednje:

19. V 44. členu ZV-1 je opredeljen pojem vodnega objekta in naprave (v 1. točki so našteti objekt in naprava ali ureditev, namenjena urejanju voda, zlasti visokovodni nasip, jez, prag, zadrževalnik, brez zemljišč na območju zadrževalnika, namenjenih občasnemu zadrževanju voda, zbiralnik, ipd, ter izvajanju monitoringa voda - v nadaljnjem besedilu vodna infrastruktura, v 2. točki objekt in naprava ali ureditev, namenjena posebni rabi vodnega ali morskega dobra, zlasti črpališče, jez, odvodni in dovodni kana, ipd, vključno z objektom ali napravo, namenjeno njihovemu neposrednemu varstvu pred škodljivim delovanjem voda, v 3. točki drug objekt, naprava ali ureditev, s katerim se ureja vodni režim ali pa se neposredno vpliva nanj), v 45. členu pa je določen nastanek in prenehanje statusa vodne infrastrukture. Po tej določbi objekt, naprava ali ureditev pridobi tak status z odločbo, ki jo izda ministrstvo po zaključenem posegu v prostor. 46. člen določa pravni režim vodne infrastrukture, ki je lahko v lasti države ali izvajalca javne službe po tem zakonu, 48. člen istega zakona pa dopušča uporabo vodne infrastrukture zainteresirane osebe za druge namene (za kar mora pridobiti soglasje ministrstva). Iz povedanega sledi, da se stroški, ki izhajajo iz rednega in investicijskega vzdrževanja vodne infrastrukture, porazdelijo med lastnikom vodne infrastrukture (tj. državo ali izvajalcem javne službe) in osebo, ki tako vodno infrastrukturo uporablja.

20. Med strankama ni sporno, da za A. jez odločba po 45. členu ZV-1 ni bila izdana. Tožnik sicer meni, da A. jez sodi med objekte in naprave po 1. točki prvega odstavka 44. člena ZV-1B, kar bi pomenilo, da se stroški, ki ga bremenijo kot imetnika vodne pravice in nosilca vodnega dovoljenja (pred tem pa koncesionarja), porazdelijo (oziroma bi vsaj morali biti porazdeljeni) med državo kot lastnico in tožnikom kot osebo, ki jez uporablja za druge namene, še zlasti (kot je tožnik dodatno pojasnil na glavni obravnavi), ker sam plačuje državi vodne dajatve, ki so namenjene obnovi vodotokov, poleg tega pa sam nosi vse stroške, povezane z vzdrževanjem in upravljanjem jezu. Sodišče tožniku pritrjuje, da ZV-1B tako ureditev predvideva, vendar le - kot tudi sam navaja - če ima objekt ali naprava status vodne infrastrukture, kar pa A. jez nima. S temi navedbami tožnik zato tudi ne more doseči drugačne odločitve v tem primeru. Ne gre namreč za vprašanje pravilnosti opredelitve statusa A. jeza kot vodnega objekta (in s tem povezane porazdelitve stroškov, ki izhajajo iz njegovega upravljanja in vzdrževanja), temveč za vprašanje pravilnosti odločitve o nedopustni spremembi vodnega dovoljenja.

21. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi moralo odpraviti akt po uradni dolžnosti.

22. Sodišče je odločitev sprejelo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

23. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.