25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Cestno podjetje A. A., d.d., Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž. Z., na seji senata dne 25. aprila 2002 sklenilo:

Ustavna pritožba družbe Cestno podjetje A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 96/2001 z dne 29. 1. 2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 909/98-2 z dne 7. 12. 2000 in sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 653/96 z dne 13. 3. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

Pritožnica izpodbija v izreku navedene sodbe.

Drugostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku sicer deloma ugodilo njeni pritožbi, ki jo je vložila kot tožena stranka ter prvostopno sodbo delno razveljavilo (v delu, ki se nanaša na vrednost zemljišča, na katerem stoji asfaltna baza), potrdilo pa jo je glede obveznosti plačila tožene stranke za sorazmeren delež amortizirane vrednosti asfaltne baze, kot jo je ugotovil izvedenec finančne stroke. Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje je pritožnica vložila revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnica se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da je dolžna poravnati svojo obveznost do tožeče stranke, ki je sofinacirala izgradnjo asfaltne baze, in po katerem so pravni temelj njene obveznosti sklepi organov upravljanja pravnih prednikov obeh strank in sporazum o razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti, sklenjen ob statusnem preoblikovanju v družbena podjetja po Zakonu o podjetjih (Uradni list RS št. 7/88 in nasl. - ZP). Navaja, da navedeni sporazum z njene strani ni bil nikoli podpisan. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče tudi ne upoštevalo dejstva, da je bil med sodnim postopkom končan postopek lastninjenja pritožnice, ki je tako postala lastnica spornega premoženja (asfaltne baze v Lipovcih). Lastninsko preoblikovanje pa pomeni izviren in odplačen način nastanka lastnine, ki jo je pritožnica pridobila v skladu z zakonom. Z zavrnilno sodbo naj bi Vrhovno sodišče tožeči stranki posredno priznalo lastninsko pravico na tem premoženju. Nesprejemljiva je zato odločitev sodišča, po katerem pritožnica odgovarja za obveznosti, nastale še na podlagi Zakona o združenem delu. Zato takšna odločitev sodišč pomeni kršitev njene pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in načela pravne države (2. člen Ustave). Predlaga tudi začasno zadržanje.

B.

Pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi oporeka pravilnosti materialnopravne presoje sodišč in ugotovitve dejanskega stanja glede višine njene obveznosti oziroma glede samega obstoja te obveznosti. Ustavno sodišče ni instanca rednemu sodstvu in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZustS)

Ustavno sodišče izpodbijani akt preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njim kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče torej lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Pri tem je treba upoštevati, da zgolj očitek o nezakonitosti sodbe, ki posega v premoženjsko pravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Z vidika ustavne pravice do zasebne lastnine Ustavno sodišče praviloma ne bo presojalo, ali je sodišče v sporu iz premoženjskopravnega razmerja pravilno ugotovilo dejansko stanje ali pravilno uporabilo pravo, pač pa zgolj, ali odločitev sodišča temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo.

Pravna stališča iz izpodbijanih odločb, s katerimi se ne strinja pritožnica, pa niso takšna. Odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne pomeni nepriznavanja lastninske pravice ustavne pritožnice na sporni nepremičnini, kot to napačno razume pritožnica; pomeni le, da sam postopek lastninskega preoblikovanja na obstoj njene obveznosti do tožnika nima nobenega vpliva ter da je pritožnica dolžna poravnati svoje obveznosti do tistih, ki so sofinancirali izgradnjo asfaltne baze.

Očitkov pritožnice o kršitvi načel pravne države (2. člen Ustave) pa tudi ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. Zato tudi ni bilo treba posebej odločati o predlogu za zadržanje izvrševanja.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude