Jedro

Za uporabo predmetnega objekta je predvidena raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje, ki v obravnavnem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pridobljeno (tožnica sama navaja, da se delno vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za pridobivanje toplote za ogrevanja objekta na sosednjem zemljišču), zato je izpodbijana odločba pravilna in skladna s citiranimi predpisi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožnici naložil ustavitev nadaljnje gradnje naravnega bazena v armiranobetonski izvedbi, tlorisne velikosti 11,00 m x 4,50 m na zemljišču s parc. št. 450/9 k.o. ... (1. točka izreka), ter ji naložil njegovo odstranitev do 15. 9. 2017 ter vzpostavitev prejšnjega stanja (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za objekt je izrekel tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka), ugotovil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni (6. točka izreka). V obrazložitvi med drugim navaja, da tožnica za gradnjo predmetnega objekta ni pridobila gradbenega dovoljenja, ki bi ga morala pridobiti. Pojasnjuje, da se po določilih Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 18/13 in naslednje, v nadaljevanju Uredba) bazen za kopanje ali okrasni bazen s prostornino do vključno 60 m3, uvrščata med enostavne objekte, za katere po 3.a členu ZGO-1 ni potrebno gradbeno dovoljenje. Vendar mora biti za umeščanje enostavnih objektov v prostor izpolnjen tudi pogoj, da so pri nameravani gradnji teh objektov upoštevane določbe prostorskih aktov ali drugih predpisov občine (prvi odstavek 8. člena Uredbe). Ta pa v obravnavnem primeru ni izpolnjen, saj po določbah prostorskih aktov občine na kmetijskih zemljiščih ni dopustna gradnja bazena.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi navaja, da se strinja s presojo prvostopenjskega organa, da predmetnega objekta ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, katerih gradnja se lahko po 3a. členu ZGO-1 prične brez gradbenega dovoljenja. Poudarja, da je po 15. točki Uredbe bazen sicer enostaven objekt, katerega gradnja se po 3a. členu ZGO-1 lahko prične brez gradbenega dovoljenja, vendar pod pogojem, da je skladna s prostorskim aktom, ki v danem območju ureja posege v prostor in pod pogojem, da so h gradnji po tretjem odstavku 6. člena Uredbe pridobljena vsa predpisana soglasja pristojnih soglasodajalcev, če gre za gradnjo v varovalnem pasu ali v varovalnem območju. Ker se predviden objekt, bazen, ob katerem je za potrebe vzdrževanja zgrajen razdelek tehnične komponente v globini 1 m pod nivojem terena deloma napaja tudi iz vodne vrtine, kar ni sporno, bi tožnica v danem primeru morala izkazati tudi pravico do posebne rabe vode po Zakonu o vodah Uradni list RS, št. 67/2002 in naslednji, v nadaljevanju ZV-1). Ker slednjega tožnica v postopku ni izkazala, je sporna gradnja v nasprotju s pogoji iz Odloka v občinskem prostorskem načrtu Občine Bled (Uradno glasilo slovenskih občin št. 34/2014 in naslednji, v nadaljevanju OPN), in sicer 61. členom, ki določa, da je treba poleg določb tega odloka pri posegih v prostor upoštevati tudi druge predpise, ki pomenijo omejitve za posege v prostor in določajo javnopravne režime, na podlagi katerih je za poseg treba pridobiti pogoje in soglasja. Če bi tožnica izkazala pravico do posebne rabe vode, pa je ta okoliščina lahko razlog za ustavitev inšpekcijskega postopka ob pogoju, da so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za gradnjo enostavnega objekta v danem območju.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da so zaključki gradbene inšpektorice in toženke vsebinsko nasprotujoči in napačni ter presegajo napotila drugostopenjskega organa v svoji prvotni odločbi glede ugotovitev, ki jih je potrebno izvesti in preučiti v ponovnem postopku ter presegajo stvarno pristojnost same gradbene inšpekcije, kot je opredeljena v ZGO-1. Poleg tega se gradbena inšpektorica sklicuje na prvi odstavek 8. člena Uredbe, ki ni več v veljavi. Poudarja, da je za gradnjo predmetnega objekta pridobila vsa potrebna soglasja in da gre za objekt, ki je primarno ribnik oziroma vodni zbiralnik, namenjen namakanju vrta in sadnega drevja, ob tem pa je tudi okrasni element vrta in da kopanje in plavanje v njem ni njegov osnovni namen, kar je razvidno že iz njegovih izmer. Poudarja, da je iz Priloge 1 k OPN razvidno, da je na območjih drugih kmetijskih zemljišč (K2), kamor sodi tudi predmetno zemljišče, mogoče graditi tako vodni zbiralnik, kot tudi ribnik kot vodno zajetje. Prav tako pa je mogoče zgraditi vrtino ali vodnjak za namakanje kmetijskih zemljišč. Zato ne drži, da predmetnega objekta skladno z določbami OPN ni mogoče zgraditi. Sklicuje se še na soglasje, ki ga je dala občina za postavitev predmetnega objekta. Glede tega se drugostopenjski organ sploh ni opredelil, kar pomeni, da odločba drugostopenjskega organa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja, da iz OPN ne izhaja, da je pogoj za legalnost ribnika pridobljena pravica rabe vode za posebne namene po ZV-1. Poleg tega je ugotavljanje, ali je tožnica s tem, ko poleg primarne rabe rabi vodo iz črpalne vrtine na sosednjem zemljišču tudi za napajanje ribnika oziroma vodnega zbiralnika, krši določbe ZV-1, v izključni pristojnosti inšpektorja za vode in ne gradbene inšpektorice. Meni, da če je v zadevi ključno, da za predmetno gradnjo ni izkazana pravica rabe vode za posebne namene po ZV-1, je za zadevo lahko pristojen le inšpektor za vode in ne gradbeni inšpektor, kar pomeni, da je v zadevi odločal stvarno nepristojen organ. Dodaja še, da ima pridobljeno delno vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za pridobivanje toplote za ogrevanje objekta na sosednjem zemljišču parc. št. 450/11. Iz tega vodnega zajetja oziroma iz te črpalne vrtine se napaja tudi že omenjeni ribnik kot vodno zajetje. Če bo tako zahteval inšpektor, pristojen za vode, pa bo tožnica tudi za napajanje ribnika pridobila razširitev obstoječega vodnega dovoljenja. Materialno pravo je bilo tako napačno uporabljeno (OPN in ZV-1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, tožnica pa je pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2017 priložila še vodno dovoljenje, ki ga je za polnjenje okrasnega ribnika pridobila 24. 10. 2017. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

7. Gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta se lahko začne na podlagi poprej izdanega gradbenega dovoljenja (3. člen ZGO-1). ZGO-1 sicer v 3.a členu določa izjemo, po kateri se brez gradbenega dovoljenja lahko začne gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek), vendar pa tudi enostavni objekt ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena).

8. Med strankama ni sporno, da je tožnica investitorica gradnje vkopanega armiranobetonskega bazena navedenih tlorisnih dimenzij, globine pribl. 1,00 m pod nivojem zemljišča, z razdelkom za tehnične komponente, pri čemer je zahodni zid na jugu podaljšan za dolžino 2,00 m, saj tem ugotovitvam tožnica ne oporeka. Prav tako ni sporno, da tožnica za gradnjo predmetnega objekta ni pridobila gradbenega dovoljenja in da bi se predmetni objekt po dimenzijah skladno 15. točko Priloge 2 Uredbe lahko uvrstil med enostavne objekte. Sporno pa je, ali je izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 3a. člena ZGO-1, ki določa, da se ne glede na prejšnji odstavek enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom, torej ali gre za objekt, ki je deležen izjeme po ZGO-1 za gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

9. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tožnica v času izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnjevala pogojev, ki jih za postavitev predmetnega objekta določa prostorski akt. Pri tem se je toženka pravilno sklicevala na 61. člen OPN, ki ureja omejitve posega v prostor, in določa, da je pri posegih v prostor treba upoštevati tudi druge predpise, ki pomenijo omejitve za posege v prostor in določajo javnopravne režime, na podlagi katerih je za poseg treba pridobiti pogoje in soglasja ter da dolžnost upoštevanja pravnih režimov velja tudi v primeru, kadar to ni navedeno v tem odloku (prvi odstavek navedene določbe). Med te omejitve po prepričanju sodišče vsekakor sodijo omejitve, ki jih določa ZV-1, in sicer v zvezi z neposredno rabo vode za drugo rabo, ki presega splošno rabo po tem zakonu, v prvem odstavku 125. člena določa obvezno pridobitev vodnega dovoljenja. Peti odstavek navedene določbe določa, da je vodno dovoljenje treba pridobiti pred pridobitvijo dovoljenja za poseg v prostor, skladno s predpisi s področja urejanja prostora. Navedeno pomeni, da je izdaja vodnega dovoljenja pogoj za izdajo dovoljenja za poseg v prostor, s katerim je predvidena raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje, torej pred postavitvijo objekta. Posledično to pomeni, da postavitev objekta pred pridobitvijo vodnega dovoljenja v takem primeru predstavlja nelegalno gradnjo.

10. Ker v obravnavnem primeru ni sporno, da je za uporabo predmetnega objekta predvidena raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje, ki v obravnavnem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo pridobljeno (tožnica sama navaja, da se delno vodno dovoljenje nanaša na neposredno rabo vode za pridobivanje toplote za ogrevanja objekta na sosednjem zemljišču), je izpodbijana odločba pravilna in skladna s citiranimi predpisi. Za ukrepanje v primeru gradnje, kot je obravnavna, pa po citirani določbi 152. člena ZGO-1 in 26. člena istega zakona izrecno pristojen gradbeni inšpektor, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ta za ukrepanje ni bil pristojen.

11. Ker je predmet presoje v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po pravnem in dejanskem stanju v času njene izdaje, na drugačno odločitev v tem primeru ne more vplivati dne 24. 10. 2017 izdano vodno dovoljenje. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski upravni organ, je po izdaji inšpekcijske odločbe izdano vodno dovoljenje lahko podlaga za ustavitev inšpekcijskega postopka, ob pogoju, da so izpolnjeni tudi vsi ostali pogoji za gradnjo objekta brez gradbenega dovoljenja.

12. Res je, da se je prvostopenjski organ skliceval na prvi odstavek 8. člena Uredbe, ki v času odločbe ni več veljal, ki je določal, da mora biti za umeščanje enostavnih objektov v prostor izpolnjen pogoj, da so pri nameravani gradnji teh objektov upoštevane določbe prostorskih aktov ali drugih predpisov občine. Navedeno pa na odločitev v obravnavnem primeru ne vpliva, saj smiselno enako določa 3a. člen ZGO-1, na katerega se je prvostopenjski organ prav tako skliceval, še bolj očitno pa se je nanj skliceval drugostopenjski organ.

13. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnica kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni oziroma niso pomembni za odločitev (vodno dovoljenje), kar je predhodno pojasnjeno (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.