Jedro

Spore o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve člana iz društva je treba uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Tožena stranka (društvo) je dolžna v postopkih izključitve članov spoštovati minimalne procesne standarde, ki prizadeti osebi omogočajo enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njenih pravic. Odgovornost člana društva za kršitev obveznosti, ki so predpisane z zakonom ali internim aktom društva, je potrebno ugotavljati v disciplinskem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo o ugotovljeni disciplinski odgovornosti z dne 6. 5. 2016 in sklep o izključitvi tožnika iz društva z dne 14. 6. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.722,16 EUR pravdnih stroškov tožnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodba temelji na izraziti nenaklonjenosti toženi stranki in nekritično sledi razlogom tožnika. Nasprotuje interpretaciji prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka izdati odločbo v zvezi s sklepom, sprejetim na občnem zboru. Skladno s 26. členom Pravilnika o disciplinski odgovornosti (v nadaljevanju: Pravilnik) je tožnik prejel soglasno sprejet sklep izvršnega odbora, s katerim je bil obveščen o izključitvi. Da se je tako z odločbo disciplinske komisije kot s sklepom občnega zbora seznanil tudi pooblaščenec tožnika, izhaja tudi iz dejstva vložitve tožbe v obravnavani zadevi. Ker se sodišče v obrazložitvi sodbe sklicuje na uporabo določb ZUP1, se postavlja vprašanje, ali je sodbo sploh izdalo stvarno pristojno sodišče. Kot neresnične označuje navedbe tožnika, da na izrednem občnem zboru v T. ni bilo glasovanja o izvolitvi predsednika. Navaja, da je društvo ravnalo v skladu s 25. členom Pravilnika, ki določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih, v obravnavanem primeru pa ima disciplinska kršitev znake kaznivega dejanja in začetek postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za disciplinsko kršitev. Ne strinja se z interpretacijo 5. člena Pravilnika, po kateri je rok za uvedbo postopka prekluzivni in ne instrukcijski. Vztraja pri stališču, da je tožnik s prikritim snemanjem in predložitvijo posnetega na USB ključku upravni enoti storil kaznivo dejanje po drugem odstavku 137. člena KZ-12. Dejstvo javnosti sej organov društva še ne opravičuje njihovega snemanja brez seznanjenosti in soglašanja sodelujočih, pri čemer navedeno niti ne bi bilo problematično, če bi tožnik sporne posnetke uporabljal za lastne namene. V konkretnem primeru pa je (bilo) snemanje namenjeno zlasti razvrednotenju dela tožene stranke in njenih posameznih članov nasproti drugim članom društva in navzven. Tožnik ni bil disciplinsko obravnavan zaradi njegove članske aktivnosti in skrbi za zakonitost poslovanja, ampak zaradi prikritega snemanja in podajanja neresničnih izjav pri UE. Opozarja na 35. in 37. člen URS3. Snemanje kakršnihkoli komunikacij je upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča RS in ZEKom-14 ter drugih predpisov zakonito le ob predhodni seznanitvi in soglašanjem posameznika (oziroma organov tožene stranke), razen če bi bilo snemanje že opredeljeno v Pravilih društva. V zvezi s tem kot nelogično označuje trditev tožnika, da bi morale biti seje zvočno snemane iz razloga, ker gre za slepe in slabovidne. Napačna je trditev tožnika, da disciplinskega postopka ne sme voditi odvetnik. Prav tako ne drži, da tožnik ni bil seznanjen s pravico do pooblaščenca. Seznanitev tožnika glede morebitne izločitve predsednice M. B. iz disciplinske komisije pa ni bila mogoča, saj je tožnik po predhodnem poskusu mirne rešitve spora sejo zapustil. Drugih dokazov zato na seji ni bilo mogoče izvesti. Pritožba v zvezi z izvedenim disciplinskim postopkom še navaja, da po veljavnih aktih društva članom ni treba skupaj z vabilom poslati celotnega gradiva, ki se obravnava na občnem zboru, in da nikjer ni določeno, da bi moral biti Pravilnik objavljen. Napačno je tudi razumevanje 15. člena Pravil društva, ki naj bi predvideval povrnitev stroškov pooblaščenca. Ne drži trditev tožnika, da tožena stranka njegovega pooblaščenca ni vabila na občni zbor, saj ga je dne 6. 6. 2016 vabila po elektronski pošti. Prav tako ni res, da se o poteku izredne seje ni vodil zapisnik. Pojasnjuje še podpis predsednika društva na odločbi disciplinske komisije. Predsednica disciplinske komisije o zadevi ni odločala, ker je morala biti izločena, zato se je na izdano odločbo podpisal predsednik kot odgovorna oseba društva. V vsakem primeru gre po mnenju pritožnice za nebistveno pomanjkljivost, ki se je v nadaljevanju sanirala s sklepom najvišjega organa tožene stranke, ki je odločal o pritožbi tožnika. Na koncu izpodbija še odločitev o stroških postopka. Navaja, da izračun ni pravilen. Poleg tega sodišče tožniku ne bi smelo priznati kilometrine za prihod pooblaščenca na narok na relaciji K. - L. - K., saj bi tožnik lahko izbral pooblaščenca iz L. Sicer pa bi pooblaščenec iz K. na tej relaciji lahko uporabil najcenejši javni prevoz. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev,

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo z načelnim pravnim mnenjem, objavljenim v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/99, rešeno vprašanje pristojnosti v primeru izključitve člana društva. To je sodišče splošne pristojnosti, ki odloča v pravdnem postopku. Društvo je pravna oseba zasebnega prava, ki pravno osebnost pridobi z vpisom v register društev (5. člen Zdru-15) in torej subjekt civilnega prava. Ta funkcionira na podlagi svojega temeljnega akta (statuta, pravil), ki določa med drugim tudi minimum pravnega varstva članstva, ki vstopa v razmerja z društvom. Spor o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve člana iz društva se tako nanaša na razmerja dveh strank. Zato gre za spor iz civilnopravnega razmerja. Za taka razmerja je namreč značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. Ena stranka ne nastopa nasproti drugi avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo. Obravnavane spore je zato treba uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP6, o katerih se odloča v pravdnem postopku.7

6. Izpodbijana sodba zaključuje, da tožnik toženi stranki utemeljeno očita nepravilnosti in kršitve, ki se nanašajo predvsem na vodenje disciplinskega postopka, v katerem je bila z odločbo z dne 6. 5. 2016 ugotovljena njegova disciplinska odgovornost. Posledično je odločba nezakonita. Ker (pisna) odločba o ugovoru tožnika nikoli ni bila izdana in vročena tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu, je sodišče prve stopnje kot nezakonit (preuranjen) razveljavilo tudi sklep izvršnega odbora tožene stranke o izključitvi tožnika iz društva z dne 14. 6. 2016. 7. Pritožba v bistvenem neutemeljeno izpodbija stališče izpodbijane sodbe, po katerem je tožena stranka v postopkih izključitve članov dolžna spoštovati minimalne procesne standarde, ki prizadeti osebi omogočajo enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njenih pravic. Odgovornost člana društva za kršitev obveznosti, ki so predpisane z zakonom ali internim aktom društva, je potrebno ugotavljati v disciplinskem postopku. Disciplinski postopek tožene stranke je urejen s Pravilnikom tožene stranke o disciplinski odgovornosti in Pravili medobčinskega društva slepih in slabovidnih X, ki (med drugim) določata procesna pravila, ki so hkrati tudi jamstvo zakonitosti takšnega postopka. Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi II Ips 119/2014 z dne 4. 12. 2014 izrecno poudarilo, da disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov društva, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo organov društva. Temeljno načelo disciplinskega postopka je, da disciplinski organ ravna po procesnem redu, ki ga urejajo pravila društva. Disciplinskim organom tako ni prepuščeno, da opravljajo procesna dejanja na način, ki se jim zdi najbolj primeren, temveč so za posamezna procesna opravila predpisane posebne oblike. S spoštovanjem procesne zakonitosti se uresničuje zakonitost pri ugotavljanju disciplinske odgovornosti, pravilnost odločanja in stanje materialne resnice, ter zagotavljajo procesne garancije članov društva v postopku, ki jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami.8 Izključitev iz članstva torej ni prepuščena nevezani presoji pristojnega organa tožene stranke, ampak je mogoča le v primerih, določenih v pravilih društva, in po postopkovnih pravilih, ki jih je tožena stranka sama sprejela oziroma katerih upoštevanje ji nalagajo njeni lastni pravilniki.

8. Pravilnik o disciplinski odgovornosti v 5. členu določa, da mora upravičeni predlagatelj zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka vložiti v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev. Pritrditi je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je predlagatelj zamudil z vložitvijo zahteve za uvedbo postopka. Za zadevo je nepomembno, ali Pravilnik za kršitev pravila 5. člena določa sankcijo ali ne. Bistveno je, da postopanje v nasprotju z omenjeno določbo ni dopustno. Zakaj je temu tako, je bilo (ob sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 119/2014) pojasnjeno v 7. točki obrazložitve te sodbe.

9. Povedano se nanaša tudi na procesno okoliščino, da tožena stranka ni izdala in posledično tožniku ni vročila odločbe v zvezi s sklepom, sprejetim na občnem zboru o zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper odločbo disciplinske komisije. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je sklep, sprejet na občnem zboru, zapis tega, kako se je občni zbor odločil glede ugovora tožnika, ni pa to pisna odločba, ki bi lahko sama po sebi učinkovala nasproti tožniku. O takšnem ugovoru je treba odločiti in o tem izdati odločbo v slehernem pravnem postopku. Kot izhaja iz Pravilnika tožene stranke, se pravica do obrambe kot ena temeljnih pravic člana društva v disciplinskem postopku v procesnem pogledu povezuje s pravico do pravnih sredstev (20. člen Pravilnika) in sodnega varstva (prvi odstavek 14. člena Zdru-1). Sestavni del pravice do obrambe oziroma izjave je nedvomno obveznost disciplinskega organa, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Pravilnik tako v prvem odstavku 19. člena določa, da mora disciplinska komisija v disciplinskem postopku izdati pisno odločbo; v drugem odstavku istega člena, da mora odločba vsebovati uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk; v četrtem odstavku pa, da se odločbo o ugotovljeni disciplinski odgovornosti in izrečenem ukrepu z obrazložitvijo in pravnim poukom o pravici do ugovora pošlje v pisni obliki morebitnemu kršitelju, njegovemu pooblaščencu in upravičenemu predlagatelju. Ker je v 24. členu Pravilnika določeno, da se za postopek pred občnim zborom oziroma izvršnim odborom smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred disciplinsko komisijo, ki je vodila postopek na prvi stopnji, je jasno, da vse navedeno velja tudi za drugostopenjsko odločbo oziroma odločitev, ki jo na ugovor (domnevnega) kršitelja sprejme občni zbor. Namen takšne ureditve je jasen – šele iz obrazložitve odločbe je mogoče razbrati, ali je disciplinski organ kršitelju zagotovil pošteno obravnavanje (ali se je na primer opredelil do vseh kršiteljevih ugovorov) oziroma ali (in kako) je drugostopenjski organ presodil pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve. Okoliščina, da je bil tožnik navzoč na skupščini (zboru), na kateri je bil sprejet sklep o zavrnitvi njegovega ugovora, tega zaključka ne more omajati. Ker odločba občnega zbora o ugovoru tožnika nikoli ni bila izdana (in vročena), ne more imeti pravnih učinkov. Posledično je nezakonit oziroma preuranjen tudi sklep izvršnega odbora z dne 14. 6. 2016, sprejet na korespondenčni seji dne 10. 6. 2016, ki temelji na takšni neobstoječi odločbi.

10. Iz podobnih razlogov so neprepričljiva tudi pritožbena pojasnjevanja razlogov v zvezi z izločitvijo predsednice disciplinske komisije in podpisom predsednika društva na odločbi disciplinske komisije (ki je skladno s Pravilnikom sicer upravičeni predlagatelj disciplinskega postopka).

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti stališča, da izdana odločba o ugotovljeni disciplinski odgovornosti ne temelji na izvedenih dokazih. Iz razlogov odločbe namreč ni razvidno (kot tudi ne iz zapisnika), da bi disciplinska komisija vsebinsko obravnavala tožnikove ustno predstavljene ugovorne navedbe oziroma izvajala kakršnekoli dokaze, česar pritožba s pavšalnim zanikanjem ne uspe ovreči. Iz obrazložitve torej ni razvidna kakršnakoli opredelitev do tožnikovih navedb, s katerimi je nasprotoval izključitvi.

12. Pritožbeno sodišče poudarja, da pritožnica s ponavljanjem (pavšalnih) navedb glede tožnikove seznanjenosti s pravico do pooblaščenca ugotovitev sodišča prve stopnje, glede na obrazloženo, ne more omajati oziroma spremeniti. Da je dne 6. 6. 2016 na izredni občni zbor po elektronski pošti vabila tudi pooblaščenca tožnika, pa je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota, ki pa sama po sebi tudi sicer na odločitev sodišča ne vpliva. Po obrazloženem so za odločitev neutemeljene oziroma nebistvene tudi preostale navedbe v pritožbi, s katerimi tožena stranka odgovarja na tožnikove ugovore (v zvezi z zahtevo po objavi Pravilnika in pošiljanju gradiva občnega zbora članom društva, povrnitvijo stroškov pooblaščenca iz 15. člena Pravil,9 vodenjem disciplinskega postopka po odvetniku oziroma zatrjevanju, da se je o poteku izredne korespondenčne seje vodil zapisnik10), ki nimajo nikakršnega vpliva in zaključkov sodišča o ugotovljenih procesnih kršitvah v ničemer ne omajejo.

13. Ugotovitev, da je bil disciplinski postopek zoper tožnika uveden prepozno in da v postopku odločanja o tožnikovi izključitvi iz članstva, tako na prvi kot na drugi stopnji, niso bila spoštovana minimalna procesna jamstva, kot tudi ne avtonomna pravna pravila tožene stranke, zadostuje za sklep o nezakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke, kar skladno s 14. členom ZDru-1 utemeljuje zahtevek za njuno razveljavitev.

14. Ker je izpodbijana sodba že iz navedenih razlogov pravilna, se sodišču prve stopnje do okoliščin siceršnje vsebinske (ne)utemeljenosti odločb o izključitvi tožnika iz društva (presoja, ali je tožnik storil očitano mu disciplinsko kršitev, ki naj bi imela celo znake kaznivega dejanja) ne bi bilo treba opredeljevati. Pritožbenemu sodišču se zato o utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb, ki jih je pritožnica podala v tej smeri, ni bilo treba izreči. 15. Pritožba neutemeljeno graja odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče po preizkusu ugotavlja, da so priglašeni stroški pravilno odmerjeni po določilih OT11 in ZST-112. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni upravičen do plačila kilometrine za pooblaščenca, saj bi lahko izbral pooblaščenca na območju sedeža sodišča. Čeprav bi si tožnik lahko zagotovil ustrezno pravno pomoč v kraju sojenja ali v kraju svojega prebivališča, z izbiro pooblaščenca, ki ima sedež v K., ki je od L. oddaljen pribl. 30 km (A. - prebivališče tožnika pa pribl. 23 km), ni povzročil nerazumno visokih stroškov, zato ni mogoče reči, da ti stroški za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pooblaščencu tožnika je zato treba priznati stroške kilometrine za prihod na sodišče. 16. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi pritožbe tožene stranke, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

1 Zakon o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 55/2008, s kasnejšimi spremembami. 3 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, s kasnejšimi spremembami. 4 Zakon o elektronskih komunikacijah, Uradni list RS, št. 109/2012, s kasnejšimi spremembami. 5 Zakon o društvih, Uradni list RS, št. 61/2006, s kasnejšimi spremembami. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 7 Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 16. 6. 1999. 8 Glej sklep VS RS II Ips 119/2014 z dne 4. 12. 2014 ter sodbi VSL I Cp 1926/2002 z dne 20. 8. 2003 in I Cp 1461/2017 z dne 6. 12. 2017. 9 Na tem mestu pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je nejasna določila pravil društva v razmerju do njegovih članov treba razlagati v breme tožene stranke, ki je takšna pravila (enostransko) sprejela. 10 Ki pa ga tožena stranka tudi v pritožbi ne predloži. 11 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami. 12 Zakon o sodnih taksah, Uradni list RS, št. 37/2008, s kasnejšimi spremembami.