9. 12. 2019

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Salija Huseina, Maribor, ki ga zastopa Miha Žinkovič, odvetnik v Mariboru, na seji 9. decembra 2019

odločil:

1.S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 48713/2012 z dne 9. 12. 2015 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

2.S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 48713/2012 z dne 22. 6. 2016 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

3.S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 48713/2012 z dne 24. 11. 2016 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 48713/2012 z dne 10. 10. 2016 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

4.S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 48713/2012 z dne 24. 5. 2017 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 48713/2012 z dne 7. 4. 2017 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

5.S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 48713/2012 z dne 16. 11. 2017 in sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 48713/2012 z dne 9. 10. 2017 je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave.

OBRAZLOŽITEV

A. – I.

Ustavna pritožba št. Up-191/16

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom št. I K 48713/2012 z dne 9. 7. 2015 za tri mesece podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zoper sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 48713/2012 z dne 9. 12. 2015 zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 22., 25., 29., 33. in 34. člena Ustave. Kršitve med drugim utemeljuje z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov o izostali obrazložitvi prejema protipravne premoženjske koristi.

Ustavna pritožba št. Up-725/16

3.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom št. I K 48713/2012 z dne 8. 4. 2016 za šest mesecev podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zoper sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 48713/2012 z dne 22. 6. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 14., 22., 25., 29., 33. in 34. člena Ustave. Kršitve med drugim utemeljuje z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izostali presoji sorazmernosti podaljšanega ukrepa in o izostali obrazložitvi prejema protipravne premoženjske koristi.

Ustavna pritožba št. Up-154/17

5.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom št. I K 48713/2012 z dne 10. 10. 2016 za šest mesecev podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zoper sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 48713/2012 z dne 24. 11. 2016 zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 14., 22., 25., 29., 33. in 34. člena Ustave. Kršitve med drugim utemeljuje z navedbo o izostanku razlogov o pridobitvi protipravne premoženjske koristi in z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izostali presoji sorazmernosti podaljšanega ukrepa.

Ustavna pritožba št. Up-756/17

7.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom št. I K 48713/2012 z dne 7. 4. 2017 za šest mesecev podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zoper sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 48713/2012 z dne 24. 5. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 14., 22., 25., 29., 33. in 34. člena Ustave. Kršitve med drugim utemeljuje z navedbami o izostanku razlogov o pridobitvi protipravne premoženjske koristi.

Ustavna pritožba št. Up-449/18

9.Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom št. II K 48713/2012 z dne 9. 10. 2017 za šest mesecev podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Zoper sklep je pritožnikov zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sklepom št. II Kp 48713/2012 z dne 16. 11. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno.

10.Pritožnik uveljavlja kršitve 2., 14., 22., 25., 28., 29., 33. in 34. člena Ustave. Kršitve med drugim utemeljuje z navedbo o izostanku razlogov o pridobitvi protipravne premoženjske koristi in z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izostali presoji sorazmernosti podaljšanega ukrepa.

A. – II.

Senat Ustavnega sodišča je s sklepi št. Up-191/16, št. Up-725/16, št. Up-154/17, št. Up-756/17 in št. Up-449/18, vsi z dne 2. 7. 2019, ustavne pritožbe sprejel v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Višje sodišče v Mariboru.

B. – I.

Izpodbijani sklepi v času odločanja o pritožnikovih ustavnih pritožbah ne učinkujejo več. Začasno zavarovanje je bilo vrh tega s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 48713/2012 z dne 9. 7. 2018 zaradi poteka triletnega roka iz četrtega odstavka 502.b člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17 – v nadaljevanju ZKP) odpravljeno. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne učinkuje več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ali sodno odločanje o stvarnih omejevalnih ukrepih v kazenskem postopku. Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljih svoboščin v teh primerih zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ne učinkuje več.[1]

B. – II.

Ustavno sodišče se je do pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki jih odpira pritožnik, že opredelilo.

Tako iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka lahko spozna razloge za odločitev, ki ima vpliv na njen pravni položaj. Poleg tega je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[2] Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Obveznost sodišča do opredelitve se ne nanaša samo na dejanske navedbe, temveč obsega tudi zahtevo po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[3]

V odločbi št. Up-6/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15), s katero je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, je sprejelo stališče, da so sodišča zakonski in dejanski temelj odreditve začasnega zavarovanja dolžna obrazložiti tudi z vidika načela sorazmernosti in se v zvezi s tem opredeliti do upoštevnih navedb stranke, sicer kršijo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Pojasnilo je, 1) da načelo sorazmernosti ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišče pri razlagi in uporabi zakonskih določb, tako da mora slednje v vsakem primeru skrbno pretehtati, ali je zaradi varstva javne koristi oziroma pravic drugih dopustno poseči v določeno pravico in v kolikšnem obsegu; 2) da uporaba načela sorazmernosti pomeni, da je treba pred odreditvijo začasnega zavarovanja v vsakem primeru presoditi, ali je konkretno določen način zavarovanja primeren in nujen za dosego ustavno dopustnega cilja ter ali je z njim v sorazmerju; 3) da je način zavarovanja primeren in nujen, če je z njim mogoče doseči odpravo dejansko obstoječe nevarnosti za kasnejšo izvršitev odvzema protipravne premoženjske koristi oziroma dejansko obstoječe nevarnosti uporabe premoženjske koristi za nadaljnjo kriminalno dejavnost; 4) da proporcionalnost ukrepa poleg ugotovitve ustrezne stopnje verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje (dokazni standard), in omejitve trajanja zavarovanja zagotavlja tudi omejitev obsega zavarovanja na vrednost, ki ustreza ocenjeni višini s konkretnim kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi; in 5) da je glede na cilj ukrepa torej nedopustno zavarovati več, kot bo (upoštevaje izid postopka) dopustno odvzeti.

Z odločbo št. Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 (Uradni list RS, št. 44/18 in OdlUS XXIII, 25) je Ustavno sodišče ocenilo, da obrazložitev odločitve o premoženjskopravnem zahtevku v izpodbijani prvostopenjski sodbi ne ustreza zahtevam iz 22. člena Ustave, saj sodišče med drugim ni pojasnilo, zakaj mora zahtevana zneska plačati pritožnik kot fizična oseba kljub temu, 1) da se mu očita, da je z oškodovanima družbama posloval kot direktor gospodarske družbe in ne za svoj račun 2) da za obveznosti družb z omejeno odgovornostjo družbeniki po pravilih zakona, ki ureja gospodarske družbe, ne odgovarjajo; in 3) da je bila zaradi neizpolnitve pogodbe obogatena gospodarska družba, ki jo je vodil. Zato je izpodbijane sodbe v delu glede premoženjskopravnega zahtevka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

B. – III.

Ustavna pritožba št. Up-191/16

Pritožnik z navedbami, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih očitkov o izostanku obrazložitve prejema protipravne premoženjske koristi, uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Pritožnik je v pritožbi izrecno uveljavljal, da iz sklepa o podaljšanju ukrepa ni razvidno, na podlagi katerega dejstva sodišče zaključuje, da je pritožnik pridobil protipravno premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče pri presoji pritožbe na te navedbe ni odgovorilo. Drugih pojasnil in stališč v sklepu pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za opredelitev do navedenih očitkov pritožnika. To pomeni, da je pritožbeno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Ustavna pritožba št. Up-725/16

Pritožnik z navedbami, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izostali presoji sorazmernosti podaljšanega ukrepa in o izostali obrazložitvi prejema protipravne premoženjske koristi, uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Pritožnik je v pritožbi izrecno uveljavljal, da izpodbijani sklep nima razlogov o načelu sorazmernosti iz 2. člena Ustave, tj. o vprašanju, ali je predlagan ukrep v ekvivalenci z vrednostjo očitane premoženjske koristi, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje pri presoji pritožbe na te navedbe ni odgovorilo. Drugih pojasnil in stališč v sklepu pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za opredelitev do navedenih očitkov pritožnika. To pomeni, da je pritožbeno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Ustavna pritožba št. Up-154/17

Pritožnik z navedbo o izostanku razlogov o pridobitvi protipravne premoženjske koristi in z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izostali presoji sorazmernosti podaljšanega ukrepa, uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje pojasnil, zakaj je (ob dejstvu, da iz konkretnega dejanskega stanu v sklepu o preiskavi in obtožnici izhaja, da je prejemnik premoženjske koristi gospodarska družba, katere direktor in edini družbenik je bil pritožnik, ni pa opisan tudi prehod te koristi z gospodarske družbe na pritožnika) predmet začasnega zavarovanja pritožnikovo premoženje. Pritožbeno sodišče je kljub temu zapisalo, da izpodbijani sklep vsebuje razloge o tem, "na podlagi katerih dejstev, glede na opis kaznivega dejanja, naj bi obdolženec pridobil protipravno premoženjsko korist." Teh razlogov ne vsebujejo niti listine, na katere se sklep sklicuje (predlog za izdajo odredbe za začasno zavarovanje z dne 19. 6. 2013 sicer vsebuje neobrazloženo trditev, da je pritožnik dejanski prejemnik koristi, vendar pa obtožnica, sklep o odreditvi začasnega zavarovanja, popravek tega sklepa in sklep o preiskavi ne vsebujejo niti te trditve, kaj šele njene obrazložitve). To pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je očitek o izostanku teh razlogov sicer presojalo, vendar kršitve ni odpravilo. S tem je tudi samo kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

Pritožnik je v pritožbi izrecno uveljavljal, da izpodbijani sklep nima razlogov o načelu sorazmernosti iz 2. člena Ustave, tj. o vprašanju, ali je predlagan ukrep v ekvivalenci z vrednostjo očitane premoženjske koristi, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje pri presoji pritožbe na te navedbe ni odgovorilo. Drugih pojasnil in stališč v sklepu pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za opredelitev do navedenih očitkov pritožnika. To pomeni, da je pritožbeno sodišče tudi s tem kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Ustavna pritožba št. Up-756/17

Pritožnik z navedbami o izostanku razlogov o pridobitvi protipravne premoženjske koristi uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje pojasnil, zakaj je (ob dejstvu, da iz konkretnega dejanskega stanu v sklepu o preiskavi in obtožnici izhaja, da je prejemnik premoženjske koristi gospodarska družba, katere direktor in edini družbenik je bil pritožnik, ni pa opisan tudi prehod te koristi z gospodarske družbe na pritožnika) predmet začasnega zavarovanja pritožnikovo premoženje. Pritožnik je pomanjkljivosti uveljavljal v pritožbi zoper sklep o podaljšanju ukrepa. Pritožbeno sodišče je zapisalo, da je podlaga za ugotovitev, da je pritožnik pridobil protipravno premoženjsko korist, vsebovana v točkah 10 in 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem delu obrazložitve je zapisano, da je utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj, ki izhajajo iz predloga za izdajo odredbe za začasno zavarovanje, v izčrpni obrazložitvi sklepa o odreditvi začasnega zavarovanja in popravku tega sklepa ugotovila že preiskovalna sodnica; da po prepričanju sodišča utemeljen sum izhaja iz listinskih dokazov v spisu, sklepa o odreditvi začasnega zavarovanja in popravku tega sklepa; ter da je utemeljenost suma obrazložena že v pravnomočnem sklepu o preiskavi.

Predlog za izdajo odredbe za začasno zavarovanje z dne 19. 6. 2013 sicer vsebuje neobrazloženo trditev, da je pritožnik dejanski prejemnik koristi, sklep o odreditvi začasnega zavarovanja, popravek tega sklepa in sklep o preiskavi pa ne vsebujejo niti te trditve, kaj šele njene obrazložitve. To pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je očitek o izostanku teh razlogov sicer presojalo, vendar kršitve ni odpravilo. S tem je tudi samo kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

Ustavna pritožba št. Up-449/18

Pritožnik z navedbo o izostanku razlogov o pridobitvi protipravne premoženjske koristi in z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o izostali presoji sorazmernosti podaljšanega ukrepa, uveljavlja kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

Sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje pojasnil, zakaj je (ob dejstvu, da iz konkretnega dejanskega stanu v sklepu o preiskavi in obtožnici izhaja, da je prejemnik premoženjske koristi gospodarska družba, katere direktor in edini družbenik je bil pritožnik, ni pa opisan tudi prehod te koristi z gospodarske družbe na pritožnika) predmet začasnega zavarovanja pritožnikovo premoženje. Pritožnik je pomanjkljivosti uveljavljal v pritožbi zoper sklep o podaljšanju ukrepa.

Pritožbeno sodišče je očitke v zvezi s premoženjsko koristjo zavrnilo z zapisom, da je bilo o podaljšanju začasnega zavarovanja nazadnje odločeno 7. 4. 2017; da je bila odločitev 24. 5. 2017 preizkušena še po pritožbenem sodišču in da od tedaj do izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo izvedeno nobeno procesno dejanje v smeri zbiranja ali izvajanja dokazov; da je bil pritožnikov ugovor zoper obtožnico zavrnjen in da se je ugotovitev sodišča prve stopnje o nespremenjenih okoliščinah glede utemeljenega suma izkazala za pravilno. Vendar iz vsebine sklepov, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, izhaja, da razlogov o prehodu premoženjske koristi z gospodarske družbe na pritožnika ne vsebujeta. To pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je očitek sicer presojalo, a kršitve ni odpravilo. S tem je tudi samo kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

Pritožnik je v pritožbi izrecno uveljavljal, da izpodbijani sklep nima razlogov o načelu sorazmernosti iz 2. člena Ustave, tj. o vprašanju, ali je predlagan ukrep v ekvivalenci z vrednostjo očitane premoženjske koristi, zato ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje pri presoji pritožbe na te navedbe ni odgovorilo. Drugih pojasnil in stališč v sklepu pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za opredelitev do navedenih očitkov pritožnika. To pomeni, da je pritožbeno sodišče kršilo pritožnikovo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

B. – IV.

Če je Ustavno sodišče že odločilo o enakem ustavnopravnem primeru tako, da je pritožniku ugodilo, izda odločbo, s katero ugodi ustavni pritožbi, posamični akt v celoti ali deloma razveljavi ali odpravi in vrne zadevo organu, ki je pristojen za odločanje, senat (tretji odstavek 59. člena ZUstS). Z odločbami, opredeljenimi v razdelku B. – II. te odločbe, je Ustavno sodišče že odločilo o enakih ustavnopravnih primerih tako, da je ustavnim pritožbam ugodilo bodisi z izdajo ugotovitvene bodisi razveljavitvene odločbe. Ker so torej izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o predmetnih ustavnih pritožbah sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijane sodne odločbe ne učinkujejo več, gre pa za presojo ustavne skladnosti stvarnega omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, zato je senat odločitev omejil na ugotovitev kršitev človekovih pravic pritožnika. Ker je bilo treba ustavnim pritožbam ugoditi že zaradi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, senat Ustavnega sodišča ni presojal drugih zatrjevanih kršitev.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena in tretjega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana DDr. Klemen Jaklič in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejel soglasno.

Marko Šorli Predsednik senata

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-6/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 64/16).

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-162/14 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14).