Jedro

Težišče pritožbenih očitkov zagovornika obtoženca je v izpodbijanju verodostojnosti izpovedi oškodovanke. Pritožnik navaja, da je oškodovanka obravnavano kaznivo dejanje prijavila policiji in o njem povedala prijateljem ter sorodnikom več kot 4 leta kasneje. Sodišče prve stopnje se je do časovne oddaljenosti med očitanim dejanjem posilstva in prijavo na policiji opredelilo, saj je ocenilo, da na verodostojnost oškodovankine izpovedi ne vpliva, ker je življenjsko opravičljivo in razumljivo pojasnila, da ni želela ovaditi obtoženca zaradi strahu in sramu in da o težavah z obtožencem ni hotela govoriti s svojimi sorodniki in prijatelji, kar jim je povedala šele v oktobru 2014 in sicer, da ji obtoženec grozi, da jo je posilil, bil fizično nasilen in jo zalezoval, kar so dopolnjujoče potrdili tako sestra B. B., nečakinja A. B., prijateljica C. C. kot tudi D. D.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen enega leta in šest mesecev zapora. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika je naložilo v breme proračuna.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-obtoženec brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov, višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo "v celoti razveljavi, prekliče in da v ponovno razsojo Okrožnemu sodišču v Ljubljani", in

-zagovornik obtoženca zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zaradi odločitve o kazenskih sankcijah in odvzemu premoženjske koristi, višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Ker sta obtoženec in njegov zagovornik zahtevala opravo javne seje pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP dne 22. 4. 2024 odredilo, da se obvesti stranke in zagovornika o seji, razpisani za dne 26. 4. 2024. Obvestila so bila za vse izkazana. Na sejo sta pristopila zagovornik obtoženega in obtoženi, ni pa pristopil državni tožilec, kar pa ni ovira za opravo javne seje (četrti odstavek 378. člena ZKP). Na podlagi obvestila iz ZPKZ ... o nemožnosti privedbe obtoženca je sodišče s sklepom z dne 28. 3. 2024 odločilo, da se pritožbena seja opravi preko videokonference, pri čemer je bil sklep posredovan strankam. Na seji sta pritožnika vztrajala pri svojih pritožbenih navedbah.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil v obsegu in na način, kot je opisano v izreku sodbe, in obtožencu izreklo primerno in pravično kazen. Svojo presojo je obrazložilo z izčrpnimi, tehtnimi, argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema in se jim v izogib ponavljanju tudi v celoti pridružuje.

6.Sodišče prve stopnje je oškodovankino izpoved ocenilo za verodostojno na podlagi več okoliščin in zaključilo, da si oškodovanka dogajanja dne 26. 8. 2010 in siceršnjega odnosa z obtožencem ni izmislila. (1) Oškodovanka je dogajanje opisala večkrat, vsakič je bila konsistentna, jasna, odločna in prepričljiva; (2) sodišče prve stopnje je pri oškodovanki zaznalo pristen strah pred obtožencem, iskreno prizadetost in bolečino; (3) o izraženi oškodovankini prizadetosti, stiski in strahu sta izpovedali tudi kriminalistka in socialna delavka, zaradi česar ne drži zagovornikova trditev, da so njeno zgodbo potrdile (le) prijateljice in sorodnice; (4) zaradi zaščite oškodovanke pred obtoženčevimi agresivnimi ravnanji sta bila sklicana dva multidisciplinarna tima in obtožencu je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja; (5) obtoženec pa je bil tudi pravnomočno obsojen za ravnanja, ki jih je oškodovanka v svoji izpovedi opisovala (izrekanje groženj, kraja identitete, ustrahovanje in vznemirjanje oškodovanke z SMS sporočili).

7.Težišče pritožbenih očitkov zagovornika obtoženca je v izpodbijanju verodostojnosti izpovedi oškodovanke. Pritožnik navaja, da je oškodovanka obravnavano kaznivo dejanje prijavila policiji in o njem povedala prijateljem ter sorodnikom več kot 4 leta kasneje. Sodišče prve stopnje se je do časovne oddaljenosti med očitanim dejanjem posilstva in prijavo na policiji opredelilo, saj je ocenilo, da na verodostojnost oškodovankine izpovedi ne vpliva, ker je življenjsko opravičljivo in razumljivo pojasnila, da ni želela ovaditi obtoženca zaradi strahu in sramu in da o težavah z obtožencem ni hotela govoriti s svojimi sorodniki in prijatelji, kar jim je povedala šele v oktobru 2014 in sicer, da ji obtoženec grozi, da jo je posilil, bil fizično nasilen in jo zalezoval, kar so dopolnjujoče potrdili tako sestra B. B., nečakinja A. B., prijateljica C. C. kot tudi D. D. Glede slednje obtoženec neuspešno izpostavlja, da je rekla, da je obtoženec za v zapor, kar ne omaje njene verodostojnosti, saj je to izjavila v kontekstu razumljive razburjenosti zaradi vsebine sporočil, ki jih je obtoženec razširil o oškodovanki in D. D., zato s tem ne more omajati zaključkov sodbe, ki temeljijo na izpovedih že navedenih prič, zlasti pa oškodovanke. Sodišče druge stopnje se ne strinja s zagovornikom, da izpoved zgolj oškodovanke ne more zadoščati za obsodilno sodbo, saj v kazenskem postopku ni dokaznih pravil o številu dokazov, poleg tega pa oškodovankino izpoved potrjujejo tudi izpovedi drugih prič in okoliščine, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8.Zagovorniku ni mogoče slediti, da tudi oškodovanka priznava, da sta v tem času imela pogosto spolne odnose, kar bi bilo po zatrjevanju zagovornika nemogoče, če bi prišlo do posilstva, saj pri tem spregleda pojasnilo oškodovanke, zakaj je še imela spolne odnose z obtožencem, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo. Oškodovanka je namreč pojasnila, da jo je obtoženec ves čas po posilstvu dne 26. 8. 2010 izsiljeval z njenimi golimi fotografijami, ki jih je takrat naredil, da jih bo poslal na različne naslove, da jih bo objavil na vseh oglasnih deskah, če z njim ne bo nadaljevala odnosa, zaradi česar sta še naprej imela spolne odnose na obtoženčevo zahtevo, s čimer je tudi po oceni pritožbenega sodišča ovržen obtoženčev zagovor, ki ga ponavljata oba pritožnika, da sta bila z oškodovanko v običajnem razmerju do leta 2014. Oškodovanka je namreč imela z obtožencem spolne odnose zaradi njegovega izsiljevanja s fotografijami in ker ji je grozil, tako kot ji vedno, kadar je odnos z njim hotela prekiniti, dokler se spomladi 2014 ni odločila, da ne glede na ceno (posledice) razmerje prekine, kot izpostavlja že prvostopenjsko sodišče. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, nobena od prič ni potrdila, da sta bila z oškodovanko v normalnem partnerskem odnosu do objave njenih golih fotografij, zagovornik pa takšnega zaključka ne more omajati s pavšalnimi navedbami, da so "številne priče" potrdile, da sta bila v zvezi do leta 2014 in da sta imela normalne spolne odnose, saj takšnih nekonkretiziranih navedb niti ni mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo zaključilo, da temu ni bilo tako. Sodišče druge stopnje ob tem izpostavlja, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje, da je oškodovanka leta 2010 že povedala prijateljici C. C., da se želi raziti z obtožencem, pa je on proti, kar utrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da njuno razmerje do leta 2014 ni bilo običajno. Pritožnik izpostavlja, da sta imela spolne odnose med vožnjo po avtocesti, kar je oškodovanka sicer res izpovedala, vendar je pojasnila, da je to bilo na začetku, ko sta bila v zvezi, to je v obdobju med 2007 in 2009, s čimer zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Pritožnika tako ne moreta uspeti z navedbami, da sta bila v zvezi z normalnimi spolnimi odnosi vse do prijave zaradi fotografij, ki so nastale ob posilstvu. Zagovornik v zvezi s temi fotografijami izpostavlja, da bi bila posiljenost iz fotografij razvidna in da z nasmeškom tega ne bi mogla skriti. Vendar zagovorniku tudi tosmerno ni mogoče slediti, saj je oškodovanka pojasnila, da se je nasmehnila za fotografijo, ker je obtoženec tako od nje zahteval, saj je sicer ne bi spustil domov in da ga je ubogala ravno zato, ker se je bala, da je ne bo izpustil, čemur je utemeljeno sledilo že sodišče prve stopnje.

9.Zagovornik neuspešno trdi, da je oškodovanka prišla sama s seboj v nasprotje z navedbami, da ji je obtoženec grozil s fotografijami, in z navedbami, da se je v času, ko je bil obtoženi v zaporu v letih 2012 in 2013, oglasila pri njem in odnesla računalnik, ter da je tedaj tudi uničila fotografije, ki jih je našla. Že sodišče prve stopnje je sledilo oškodovankinemu pojasnilu, da je šla v obtoženčevo hišo, ker jo je obtoženec prosil, da mu nekaj uredi, saj druge osebe ni imel, zato zaradi oškodovankine pomoči obtožencu, ko je bil v zaporu, ni mogoče slediti zagovornikovemu sklepanju, da sta bila v normalni zvezi. Zagovornik sicer napačno povzema oškodovankino izpoved, saj je povedala, da je izbrisala fotografije na računalniku oziroma vsaj tako je mislila, ter odnesla natisnjene gole fotografije skupaj z zvezkom in ne, da je odnesla obtoženčev računalnik, kot trdi zagovornik. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da je s takšno izpovedjo oškodovanka prišla v nasprotje s svojo siceršnjo izpovedbo, da jo je obtoženec izsiljeval z golimi fotografijami. Tega dela izpovedi namreč ni mogoče vrednotiti brez celotnega konteksta njene izpovedi, ki ga zagovornik zanemari, saj je povedala, da je le mislila, da je vse fotografije izbrisala, sicer pa je povedala, da jo je obtoženec s fotografijami izsiljeval ves čas od posilstva in da ji je tudi po prihodu iz zapora grozil tako kot vedno, kadar je hotela odnos prekiniti. Zagovornik ob tem podaja svoje videnje, kako bi morala oškodovanka ravnati, ter da z najdbo fotografij ni imela razloga za odlašanje s podajo prijave na policijo, čemur ni mogoče slediti, saj je oškodovanka pojasnila, da predhodno obtoženca ni želela ovaditi zaradi strahu pred grožnjami in sramu, kar tudi sodišče druge stopnje glede na obtoženčeve grožnje in izsiljevanje šteje za razumljivo, saj jo je, kot pravi oškodovanka, ves čas izsiljeval. Po oceni pritožbenega sodišča nenazadnje ni mogoče spregledati, da je neživljenjsko pričakovati, da bo oškodovanec kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost dejanje brez slehernega odlašanja takoj prijavil, zato zgolj zaradi časovne oddaljenosti, zlasti ob podanih sprejemljivih razlogih za časovno oddaljenost med dogodkom in prijavo, oškodovanki ni mogoče odreči verodostojnosti in ni mogoče sprejeti teze obeh pritožnikov, da gre zgolj za oškodovankino maščevanje zaradi razkritja njenih golih fotografij.

10.Zagovornik podaja lastno videnje, da bi oškodovanka morala že po posilstvu kazati spremembe v vedenju in kazati znake travme, kar pa nima nikakršne osnove in gre zgolj za mnenje zagovornika, s čimer ne more vzbuditi dvoma v zaključke sodišča prve stopnje in v verodostojnost izpovedbe oškodovanke. Niti ne more uspeti z izpostavljanjem, da je sestra oškodovanke šele v letu 2014 opazila spremembe v obnašanju ter da je bila prestrašena, pred tem pa tega ni opazila. Zagovorniku ni mogoče slediti, ker sama zaznava sestre oškodovanke ne pomeni, da oškodovanka ni bila prestrašena, o čemer je sama izpovedala in čemur je pravilno sledilo tudi prvostopenjsko sodišče. Zagovornik spregleda, da je oškodovanka pojasnila, da jo je bilo strah in sram in da ni želela o posilstvu govoriti z nikomer do podaje ovadbe in je razmerje z obtožencem pred bližnjimi skrivala, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča le dodatno pojasni, zakaj sestra oškodovanke ni predhodno ničesar opazila. Oškodovankino stisko zaradi posilstva pa sta potrdili tako zaslišana kriminalistka, ki je sprejela njeno ovadbo, kot socialna delavka, ki jo z njo opravila razgovor.

11.Lastna ocena zagovornika, da je bila stiska oškodovanke posledica dogodkov v letu 2014 in ne posilstva v letu 2010, ne omaje zaključkov sodišča prve stopnje, da je do posilstva prišlo, kar temelji na prepričljivi izpovedi oškodovanke, izpovedih njenih bližnjih kot tudi policistke in socialne delavke ter drugih, že predstavljenih okoliščinah. Ni se mogoče strinjati z zagovornikom, da ravnanje obtoženca leta 2014 zoper oškodovanko v obliki groženj, zlorabe osebnih podatkov in razžalitve, niso pomembni za presojo obravnavanega dejanja, saj je oškodovanka o tem govorila, pravnomočna kazenska sodba v zvezi s temi dejanji pa utrjuje verodostojnost oškodovankine izpovedi, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov obtoženec ne more uspeti z zatrjevanjem, da oškodovanki ni rekel niti žal besede, saj nasprotno potrjujejo že omenjene pravnomočne obsodilne sodbe.

12.Obtoženec v svoji pritožbi in dopolnitvah navaja, da je bilo sojenje pristransko, nepošteno in maščevalno, kar pa ostane zgolj na ravni pavšalnih zatrjevanj, ki niso z ničemer konkretizirane, niti sodišče druge stopnje ob preučitvi podatkov spisa ni zaznalo ničesar, kar bi nakazovalo na pristranskost sodišča prve stopnje ali na kakršnokoli maščevalnost. Obtoženec sicer navaja, da sodeča sodnica ni brala njegovih pisanj, vendar pri tem ne navede, za katera pisanja gre, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti, niti ne navede, kako je to vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeliti do vsake navedbe strank, ampak le do bistvenih, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do relevantnih delov zagovora obtoženca opredelilo. Obtoženi v svoji pritožbi še navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati še priče, ki bi povedale o tem, da posilstva ni bilo, ker so bile v gostilni v tistem času, vendar teh prič niti poimensko ne navede, zaradi česar niso ne določene niti določljive, zato ne gre za ustrezno obrazložen dokazni predlog, v vsakem primeru pa niti ne pojasni, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nadalje niti ne navede, katerih prič sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati, pri čemer iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obtoženec predlagal kakšne konkretizirane priče, ki jih sodišče nato ne bi zaslišalo, zato ostane tosmerna pritožnikova graja na ravni pavšalnega zatrjevanja. Obtoženi v zvezi z zaslišanjem neopredeljenih prič prosi za podaljšanje roka za pritožbo, kar pa ni mogoče, saj gre za nepodaljšljiv zakonski rok. V pritožbi obtoženec tudi neobrazloženo navaja, da prosi za družbeno koristno delo, kar pa bo lahko predlagal pred sodiščem prve stopnje po pravnomočnosti sodbe, saj sodišče druge stopnje ni pristojno za odločanje o tem. V preostanku pritožbenih navedb obtoženec graja postopanje sodišč v drugih postopkih, kar ni relevantno za presojo v tej zadevi.

13.Pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vključuje pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče druge stopnje v tem okviru ocenjuje, da je sodišče prve stopnje z izrekom kazni zapora enega leta in šest mesecev izreklo pravično in primerno kazen glede na ugotovljeno obdolženčevo dosedanjo večkratno predkaznovanost, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, zavržnost motivov pri obravnavanem dejanju in dejstvo, da oškodovanko še vedno vznemirja s pisanji, kot tudi olajševalne okoliščine, ki se kažejo v časovni oddaljenosti dejanja in skrbi za 9 otrok.

14.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 14 sodbe) je obtoženca oprostilo plačila sodne takse, saj je v zaporu, brez prihodkov in likvidnega premoženja.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 170, 170/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 378, 378/1, 378/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.